EDO MURTIČ

SLIKE 2000 - 2002

Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

O posebni poduhovljenosti ambienta kostanjeviške cerkve ne gre izgubljati besed. Posebej dobro se v tem prostoru znajdejo modernistične stvaritve, seveda skulpture bolj kot slike. Kajti kipi zasedajo prazen, z ničemer obremenjen prostor, medtem ko slike visijo na stenah, kjer na nek način nadomeščajo originalno zidno dekoracijo. In zato nujno delujejo kot nadomestilo za slike prejšnjih dob, naj bo to gotika, barok ali celo 19. stoletje.

Postavljalci pričujoče razstave so te dileme uspešno rešili tako, da so slike obesili na za to v programu poslikave cerkvene notranjščine predvidena mesta. V prostor na katerem je nekoč stal glavni oltar so namestili triptih, ki že po tem asociira na oltar, naslikan motiv pa na Vnebovzetje. Točno nasproti tej nad vhodom visi slika, ki zaradi monumentalnih mer, dinamike potez in nenazadnje seveda mesta, na katerem stoji, spominja na Poslednjo sodbo. Slike so obešene visoko, kar stopnjuje vtis cerkvene poslikave. Tudi zato razstavljene Murtičeve slike delujejo kot ostanki fresk, kar kaže na to, da so se slike uspešno vklopile v zahteven cerkveni ambient. Slike ne predstavljajo religioznih motivov, temveč so do nerazpoznavnosti abstrahirane krajine, kot večina Murtičevih slik.

Kot dodatek razstavi je bila na dvorišču razstavljena tudi Keramika (290 x 1200 cm), naslikana na keramično osnovo, ki so jo morali zaradi neugodnih vremenskih razmer umakniti s prizorišča.

Gledalec je v kostanjeviški cerkvi soočen z veliko kontrasti. Najprej je to stilna dvojnost arhitekture – gotika in barok, potem je tu oster kontrast med belimi stenami in dekorativnimi kamnoseškimi detajli. Ta dvojnost se nadaljuje na Murtičevih slikah, na katerih je opaziti preplet dveh različic abstraktnega ekspresionizma: ameriškega action paintinga in evropskega informela. Značilnosti prvega opažamo v intenzivnih barvah, nanešenih s kratkimi in hitrimi potezami, v igrivosti potez in barve, značilnosti drugega pa v širokih pasovih črne barve, ki umirjajo eksplozijo barv in v trdni kompoziciji. Murtič pusti diagonalam, da na sliki prevladujejo, kar daje sliki dodatni zagon.

Murtič ponekod barvo iztisne neposredno iz tube na platno. Tako nastane barvna sled, ki se dviga iz površine slike. V teh detajlih se spomnimo Jacksona Pollocka. Na nekaterih slikah slikar pusti barvi, da steče po platnu, da kapljica barve pusti sled.

Za razliko od Cy Twoblya, svojega sodobnika, Murtič ne slika na belo platno. Podlaga Murtičevih platen je rjavo – sivih tonov in kadar ostane platno na Murtičevih slikah vidno je to zato, da zaustavi barvni tok, da kompozicijo umiri. Tako Murtič kot Twombly slikata mediteransko pokrajino, pri obeh smo priča intenzivnim barvam in radikalni redukciji osnovnega motiva krajine. Le da pri Twoblyu belina platna odigra glavno vlogo in intenzivira dogajanje. Murtič uporablja belo kot kontrast črni, a to ni belina platna, temveč je ta vedno naslikana. V tem izogibanju beli barvi podlage slutimo horor vacui, tako značilen za ameriški ekspresionizem de Kooninga in Pollocka.

Murtič na slikah ne uporablja veliko barv. Predvsem so to rumena in rdeča, iz zelene in rumene nastane modra, ki potem primešana rdeči da violičasto.

Razstava se nadaljuje v stranskih kapelicah ob prezbiteriju, kjer so razstavljeni štirje gvaši. Na teh slikah Murtič ponavlja osnovni motiv, ki smo ga spoznali že na slikah, le da so tu barve bolj zamolkle, pač primerne formatu slike.

Na stranskih stenah prezbiterija sta obešeni dve sliki, na katerih je za razliko od prejšnjih manj barv in te so nanešene v širokih pasovih. Kot Scila in Karibda stražita prehod k najsvetejšemu delu cerkve. Na prostoru, kjer je nekoč stal oltar se razteza triptih, ki ga zaznamujejo velike monotone površine barve, le proti vrhu slike violičasto, rjavo in črno polje vzplamti v razkošju barv. Slike se odprejo navzgor, kar daje podoben vtis, kot ga poznamo z baročnih slik Vnebovzetja.

Eda Murtiča so menda najbolj zaznamovali trije dogodki v njegovem življenju. Prvi se je zgodil leta 1944, ko so Čerkezi v hiši, kjer so se pred tem skrivali partizani, odkrili njegove risbe. Murtič se je skril v grmovju in tam otrpel od strahu preživel več ur, medtem ko so Čerkezi streljali v grmovje in ga iskali. Čerkezi so veljali za zelo okrutne, ko so ujeli partizana so ga obesili na kljuko, ki so mu jo prebili skozi čeljust in ga pustili, da je umrl dan ali dva kasneje. Murtič zaradi preživetega strahu skoraj leto dni ni mogel govoriti.

Na njegovo kasnejše ustvarjanje je odločilno vplivalo bivanje v ZDA v začetku petdesetih. Med drugim je videl tudi razstavo slik Jacksona Pollocka na 57. ulici v New Yorku. S Pollockom sta izpraznila steklenico viskija in se, kot pravi, pogovarjala o vsem razen o umetnosti.

Leta 1968 je začel jadrati. Morje in svetloba sta usodno zaznamovala njegovo slikarstvo in ga potegnila iz informelskega brezna, v katerega je zašel v šestdesetih.

Murtičeve slike so primer čiste barvne abstrakcije, katerim za navdih navadno služi krajina. Slike nastajajo na tleh, kot je to navada pri abstraktnih ekspresionistih. Kljub temu, da na slikah prevladuje intenziven preplet barv, slike navadno Murtič vedno uravnoteži s trdnim skeletom, črnimi pasovi barve. Prav tako je slika vedno ujeta v klasičen pravokoten format.

V osemdesetih je Murtič slikal skoraj realistične krajine, seveda v svojem barvitem načinu. To dokazuje, da se Murtič abstaktnega stila ne oprijema ortodoksno, zaradi stila samega, temveč v intenzivnih nanosih barv išče stanje, ki bi najbolj ustrezalo tistemu, kar vidi in čuti v sebi.

V teh vročih dneh si je prijetno ogledati razstavo slik v hladni cerkveni notranjščini, še posebej, če so slike tako sproščene in igrive ter hkrati nabite s silno energijo, kot so to Murtičeve slike. Edo Murtič je gotovo eden največjih predstavnikov jugoslovanskega in hrvaškega modernizma.