DISKONTINUITETE V ČASU

Jernej Kožar

 

 

Kadar vzamemo, da je čas kontinuiran tok dogodkov kot ga razume klasična fizika in zgodovina, potem lahko v tem enakomernem toku trenutkov opazimo razpoke. V teh razpokah se zdi, da čas ne teče več gladko, se zatakne, tu se zgodi več stvari naenkrat. V zgodovini so taki pojavi na primer teroristične akcije. Te porušijo ravnovesje, gladek tok dogodkov in v ljudeh zbujajo strah in paniko. Diskontinuitete v času imenujem dogodke v zgodovini, ki ne dopuščajo ene razlage, kjer se interpretacije kopičijo in prekrivajo ena drugo – tu čas ne teče več enakomerno.

Vendar se domneva, da je čas sosledje trenutkov podre v določenih tipih fizikalnih procesov. Prvi je veliki pok, začetek vesolja. Po klasični fiziki se je čas začel v trenutku, ko je bil prostor neskončno gost in je zasedal eno samo točko. Pred tem ni bilo trenutkov. Po kvantni fiziki trenutki blizu velikemu poku niso razporejeni v posebnem redu. Sosledje kot lastnost časa se ne začne ob velikem poku, ampak nekaj kasneje. Rečemo lahko, da se trenutki, ki si vsaj približno sledijo, začnejo 10-43 sekunde prej kot klasična fizika razume začetek vesolja.[1]

Tudi v notranjosti črnih lukenj in ob končnem skrčenju vesolja (če se bo ta sploh zgodil) pade domneva o sledenju trenutkov kot lastnosti časa. V obeh procesih je materija stisnjena do neskončne gostote, kot ob velikem poku in iz tega izhajajoče gravitacijske sile raztrgajo prostor in čas. Prav tako se v subatomskem svetu, kjer veljajo zakoni kvantne fizike, poruši sosledje trenutkov. Čeprav nobenega od teh procesov ne moremo preizkusiti, nam naše teorije že danes govorijo, da fizika prostora in časa nikoli ni natančen opis resničnosti. Ne glede na to, kako dober približek je, mora čas v resnici biti zelo drugačen od linearnega sosledja trenutkov, kot nam govori zdrava pamet. Zelo težko si je predstavljati, da se čas začne ali ustavi, zato je tudi težko razumeti, da pred velikim pokom in po velikem skrčenju ni trenutkov, da se nič ne zgodi in nič ne obstaja. Ampak čas se ne more začeti ali ustaviti, ker ne obstaja kot samostojna količina. Samo zaradi te napačne predstave o času kot neki entiteti si ne znamo razložiti, kaj se je ali se bo zgodilo po realnosti.[2]

Čas je tisto kar merimo s fizikalnimi urami. Čas ne obstaja. Težko je doumeti, da dogodki, ki so se zgodili v času 10-43 sekunde določajo dogodke 1060 sekunde kasneje. Čas ni mogoče fizično opazovati v normalnem pomenu, ker ga ne zastopa noben operator. Obravnavamo ga kot parameter v ozadju, ki se kot v klasični fiziki, uporablja za označevanje evolucije sistema; v tem smislu ga lahko smatramo kot del Bohrove klasične strukture v ozadju.[3]

Newtonov čas se pojavi eksplicitno v Schrödingerjevi enačbi, a v tem pogledu je potrebno omeniti, da je tak čas abstrakcija, v smislu, da ga nobena fizikalna ura ne more natančno izmeriti: vedno obstaja majhna možnost, da bo prava ura nekoč tekla nazaj glede na Newtonov čas. Normalen značaj časa in prostora lahko danes uporabljamo le pri velikostnih redih večjih od Planckovega režima. Ta situacija meče senco dvoma na uporabo katerekoli kvantne ideje kot osnovnega elementa teorije; verjetnejši scenarij je, da postane standardna kvantna teorija uporabna šele v natančno isti točki formalizma kot postane uporaben normalen značaj časa.[4]

Le izjemoma – v primeru velikega poka, črnih lukenj, končnega skrčenja vesolja in v subatomskem svetu – se stvari ne spreminjajo kontinuirano v času kot smo jih navajeni opazovati, a že to je dovolj, da podvomimo o kontinuiteti časa. Da je čas le pojem, s katerim opisujemo način obstoja stvari najlažje pokažemo s termodinamiko. Vendar se moramo zavedati, da je tudi ta del klasične fizike in tako nujno nenatančna. Čas ni neka entiteta, ki bi obstajala sama po sebi, čas je le merilo spreminjanja stvari. Ni čas tisto, kar teče, tako ga samo dojemamo: stvari se spreminjajo v času in s časom mi opisujemo te spremembe. Čas je samo način kako opisujemo svet. Svet je sestavljen iz stvari in te stvari obstajajo na način da se spreminjajo. Torej, namesto da pravimo, da nekaj obstaja, bi bilo bolje reči, da se spreminja. In ta obstoj – spreminjanje se ne zgodi v trenutku, ampak se dogaja; te spremembe, dogajanje, se imenujejo čas. Čas torej ni nekaj, kar bi lahko obstajalo neodvisno od stvari. Čas je le lastnost načina obstoja stvari.

Drugi zakon termodinamike pravi, da urejenost teži k neurejenosti, da se red spremeni v nered[5], da se kemična in gravitacijska energija lahko spremenita v neurejeno energijo – na primer toploto in nikoli vice versa. S časom opisujemo to spreminjanje reda v nered, obstoj stvari, ki je spreminjanje. Čas ni sosledje trenutkov, niti ne teče. Vendar določene lastnosti časa so resnične: nekateri dogodki so zares vzroki drugih dogodkov, relativno na opazovalca je preteklost fiksirana in prihodnost odprta, tu možnosti postanejo dejstva. Naše tradicionalne teorije časa so nesmiselne zato, ker hočejo razložiti čas v okvirih klasične fizike, čeprav danes vemo, da je čas kvantni koncept in je bil tak že vedno.[6]

V klasični fiziki ponavadi govorimo o fizikalnem sistemu, kot o sistemu z določenimi lastnostmi in izvajamo eksperimente, ki nam dajo informacije o obstoju predhodnega sistema. V kvantni fiziki pa je samo združitev sistema z merilno napravo tisto, kar da ustrezen rezultat in ker različne meritve dajo rezultate, ki niso kompatibilne z obstojem predhodnega stanja ne moremo ustrezno opisati neke fizikalne realnosti, ne da bi opisali tudi obravnavani fizikalni sistem in z enako pomembnostjo tudi meritve, ki jih opravljamo. Katerakoli meritev fizikalnega sistema vsebuje interakcijo med tem sistemom in napravo za merjenje in vsaka interakcija pomeni menjavo vplivov. Če damo termometer v vedro tople vode, se tekočina v termometru segreje in njena ekspanzija nam pove kakšna je temperatura vode. Ampak, če se tekočina v termometru razteza zaradi temperature vode, potem je morala tekočina v termometru energijo za svoje raztezanje vzeti od vode in posledično se je zmanjšala temperature vode potem, ko smo opravili meritev. Temperatura vode pred in po meritvi ni enaka. Vendar te majhne razlike zanemarimo, oziroma smo jih v klasični fiziki celo sposobni določiti, kar pa ne pomeni, da opravljena meritev tudi v makroskopskih dimenzijah ne vpliva na preizkušani fizikalni sistem. Pravzaprav je celo narobe reči, da meritev vpliva na tisto kar je merjeno, ker taka izjava implicitno pomeni, da se je kvantni objekt pred meritvijo nahajal v nekem določenem a nepoznanem stanju in je bil potem z opravljeno meritvijo spremenjen in se sedaj nahaja v nekem drugem stanju. Bolje je reči, da meritev definira količine, ki so bile prej nedefinirane – nobenega pomena ne moremo dati količini preden ni izmerjena.[7] Kvantni sistem, ki ni bil izmerjen, obstaja v stanju lastne nedoločenosti. Nobenega smisla nima trditi, posledično bi trditev vodila v kontradikcijo, da je sistem v določenem, a neznanem stanju. Meritev prisili sistem, da prevzame eno od dovoljenih mu možnih stanj, z verjetnostjo, ki se izračuna iz valovne funkcije za ta sistem in opravljene meritve.

»Načelo nedoločenosti je v resnici mišljeno veliko bolj »močno«: ne gre le za mejo našega opazovanja, gre za to, da je komplementarnost vpisana v »stvar samo«, se pravi, da sam delec v svoji »realnosti« nima hkrati natančne mase in gibanja, ampak eno ali drugo. Načelo nedoločljivosti je torej globoko »heglovsko«: to, kar se najprej pokaže kot gola epistemološka ovira, se izkaže za lastnost stvari same, tj. izbira med maso in gibanjem definira sam »ontološki« status delca – »heglovski« je ta obrat epistemološke ovire v ontološko zaprečenost samega objekta.«[8]

Ta ovinek v fizikalni koncept časa smo naredili, da smo pojasnili naslov – diskontinuitete v času. Ker med antropološkim in fizikalnim konceptom časa zeva velik prepad, so lahko naše interpretacije časa tako različne. Antropološki čas je asimetričen, predstavljamo si ga kot kontinuiran tok dogodkov in sicer tako, da so dogodki v prihodnosti pogojeni z dogodki v preteklosti in nikoli obratno. V fiziki se takemu konceptu časa najbolj približamo, ko rečemo, da je s časom merimo spremembo entropije. Danes vemo, da čas ni kontinuiran tok dogodkov, zato je posledično nesmiselno govoriti o diskontinuitetah v času. Vendar so zgodovina in tudi druge znanosti o človeku, še vedno močno pogojene s klasično fiziko in zato opisujejo čas kot kontinuiran tok. V tem smislu so lahko teroristični napadi diskontinuitete v času in sicer kot prekinitev enakomernega toka časa/ zgodovine, ko se zgodi nekaj popolnoma iracionalnega in kot trenutek okoli katerega se v nesorazmerju do drugih trenutkov kopičijo interpretacije izmed katerih je težko - ravno zaradi te preobilice - poiskati tisto najbolj tehtno. Teroristični napadi, umori, katastrofe, so posebni dogodki v zgodovini, ki prekinjajo navidezno enakomeren tok časa. Poimenovali smo jih diskontinuitete v času, prelomi v času, točke v času v katerih čas ne teče več gladko, točke v katerih se naša interpretacija zalomi.

 

Termin terorizem uporabljajo države, mediji, znanstveniki, da bi z njim opisali nekatere oblike nasilja, ki se med seboj lahko zelo razlikujejo. Tako pomeni za nekatere terorizem nasilje skupin proti državi, za druge nasilje države nad lastnim prebivalstvom in spet za druge vojaške akcije držav. Nameni, okoliščine in metode državnega nasilja nad državljani se popolnoma razlikujejo od tistih značilnih za nasilje držav nad državami ali od nasilja skupin nad državami. Uporaba termina terorizem za vse tri oblike nasilja je lahko zavajajoča tako na znanstvenem, medijskem kot tudi na političnem področju. Res je tudi, da se termin pogosto uporablja ravno zato, da zavaja. Dokler terorizem označuje zgolj nasilno obnašanje naperjeno proti tistemu, ki izraz uporablja, potem vemo, da se ga uporablja v propagandne namene.[9]

Terorizem ni splošni sinonim za politično nasilje, ampak je posebna vrsta nasilja namenjena predvsem zastraševanju širše javnosti in ne samo neposrednih žrtev. Zgodovina nas uči, da je samo terorizem le redko dovolj za uresničitev političnih ciljev. Pokazal se je za zelo učinkovitega kot dodatno orožje v političnem konfliktu, z njim je mogoče uresničiti omejene taktične cilje in to pojasnjuje njegovo stalno priljubljenost kot metode boja.[10] Čeprav terorizem dosega zelo malo zastavljenih strateških ciljev, je še vedno najpogostejša oblika političnega nasilja v našem času, saj lahko teroristi z malimi stroški in majhnim tveganjem povzročijo veliko škodo, dosežejo veliko publiciteto, zagotovijo izpustitev ujetih tovarišev in si pridobijo velike vsote denarja za nakup orožja in za razširitev delovanja. Terorizem je ena izmed vojaških metod, drugi dve sta gverila (mala vojna) in vojaški spopad.

Metode terorističnega boja so: nastavljanje eksplozivnih teles na javna mesta, uporaba kemičnih in bioloških strupov, uboji političnih nasprotnikov, ugrabitve oseb in letal, streljanje v javnosti, samomorilski napadi, strategija kaosa (ultra desničarske organizacije – na primer Oboroženo revolucionarno jedro: eksplozija na železniški postaji v Bologni avgusta 1980: 84 mrtvih in 200 ranjenih). V vseh obdobjih obstoja RAF (Frakcija rdeče brigade) je bilo manj kot 30 aktivnih članov. Ubili so nekaj javnih delavcev in poslovnežev, ugrabili so dva in izvedli akcijo s talci. Kako so lahko pričakovali, da bodo premagali nemško vlado in ustoličili marksizem? Enako velja za veliko večje organizacije – na primer IRA, ki šteje 200 do 400 aktivnih članov. Ampak vseeno, kako lahko IRA pričakuje zmago v spopadu z vojsko Velike Britanije?[11] Cilji terorističnih skupin so drugi: psihološki efekt, s terorističnimi dejanji doseči široko medijsko pokritost – propaganda, zastraševanje – s ciljem, da bodo oblasti pod vplivom javnega mnenja popustile.

Problem termina terorizem je, da se uporablja za vsako ne samo ekonomsko pogojeno kriminalno dejanje in tako pokriva veliko, znotraj nujno nekoherentno, pomensko polje. Enakovredno se uporablja za državni terorizem kot za terorizem posameznih skupin, uporablja se za religiozni in za politični terorizem. Teroristi so za Ruse Čečenci in za Čečence Rusi; za Palestince Izraelci in za Izraelce Palestinci. Terorizem je nasilje ali grožnja z nasiljem z namenom, da povzroči strah in paniko, lahko tako, da prisili druge v dejanja, ki jih drugače ne bi zakrivili ali pa tako, da jim prepreči njihova običajna dejanja. Vsa teroristična dejanja so kriminalna dejanja in mnoga bi bila v vojni kršitev zakonov vojskovanja. Za razliko od drugih kriminalcev (politični) teroristi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. Teroristična dejanja so ponavadi usmerjena tako, da njihov medijski učinek daleč presega materialno škodo.

Kot vidimo v tej definiciji terorizma, se terorizem enači s kriminalom, ker gre za kršenje zakonov. Seveda se taka definicija iz perspektive močnejšega ne vpraša o moralnosti kršiteljev zakonov in opravičenosti njihovih dejanj, kajti z Naom Chomskim lahko trdimo ravno nasprotno, namreč, da je država, ki vsiljuje predpise in zakone določenim skupinam terorist in da so te skupine borci za osvoboditev. Če se postavimo v vlogo Izraelcev, se nam zdi početje Palestincev iracionalno. Ko stvari obrnemo, vidimo, da lahko isto rečemo za Izraelce.

Kar velja za politični terorizem, velja v veliki meri tudi za religiozni. Vendar je religiozni terorizem veliko hujša oblika, ker ta ne izbira žrtev. Njihov sovražnik so vsi – na primer vsi Američani -  in ne le predstavniki oblasti, kot pri političnem terorizmu. Seveda ima tudi religiozni terorizem politične cilje in je ekonomsko pogojen. Pri napadu na WTC v New Yorku in Pentagon, 11. 9. 2001, se lahko vprašamo, kaj je vzrok sovraštvu, ki povzroča takšno razdejanje. Eden izmed odgovorov je gotovo v razdelitvi sveta na bogati sever in revni jug, na prvi in tretji svet. Medtem ko prvi svet živi obilja polno življenje, njegovi predstavniki izkoriščajo naravna bogastva tretjega sveta, netijo spore med tamkajšnjimi političnimi skupinami, jim prodajajo orožje, ki ga ti plačujejo z denarjem od prodanih surovin. Denar tako ostaja v industrijsko razvitih državah, tam kjer je bil in nam vsem omogoča udobno življenje. Efekt napada na WTC in Pentagon bo predvsem simbolični: mogoče se bodo ljudje v industrijsko razvitih državah zavedli, kaj se vsak dan dogaja od Sarajeva do Groznega, od Ruande in Konga do Sierre Leone. Kajti, če situaciji v New Yorku dodamo ostrostrelce in bande posiljevalcev, potem dobimo približno sliko, kaj se je pred desetletjem dogajalo v Sarajevu. Zelo verjetno je, da posamezniki pripisujejo odgovornost za katastrofalno stanje v nerazvitem svetu prav industrijsko razvitim državam, ker se te trudijo obdržati status quo, samo da bi zaščitile lastne interese, ne glede na ceno, ki jo zato plačuje domače prebivalstvo.

 

Prvi teroristični napadi datirajo v prvo stoletje našega štetja, ko so se Zeloti – judovska ločina – borili proti rimski okupaciji današnjega Izraela. V 12. stoletju so Ašašini,[12] skupina Ismailov (Šiiti), izvajali teroristične napade na politične voditelje Sunitov. V 18. stoletju so temeljila teroristična dejanja na verskih prepričanjih, v 19. stoletju pa so pridobila politično in revolucionarno komponento. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so anarhisti v Italiji, Španiji in Franciji uporabljali terorizem. Pred začetkom 1. svetovne vojne je tudi rusko revolucionarno gibanje v borbi proti ruskemu plemstvu uporabljalo terorizem.

Po letu 1968 se je razširil t.i. ideološki terorizem, za katerega glavne predstavnike štejemo RAF, Rdeče brigade in Japonsko rdečo armado. Iz Evrope so terorizem po silovitem razmahu v sedemdesetih letih dokaj uspešno izrinili. Politični terorizem je danes še zelo aktiven na Severnem Irskem, v Baskiji, Turčiji, na Bližnjem vzhodu in na Balkanu. V ZDA pa je terorizem po obdobju ugrabitev letal v 70ih in 80ih zaživel devetdesetih: bomba v WTC v New Yorku (1993), eksplozija poslopja FBI v Oklahoma Cityu, David Koresh, bombardiranje ameriškega veleposlaništva v Tanzaniji in Keniji in doživel kulminacijo s porušenjem obeh stolpnic WTC v New Yorku in napadom na Pentagon v Washingtonu. V zadnjih letih 20. stoletja se je v povezavi z ruskim posredovanjem v Čečeniji razmahnil tudi v državah bivšega vzhodnega bloka. V Afriki in Aziji je prisoten islamski terorizem. Pri tej vrsti terorizma je težko ločiti med religiozno in politično obliko, kajti v islamu sta država in religija neločljivo povezani. Muslimanske države niso nikoli izpeljale ločitve cerkve od države kot se je zgodilo v krščanstvu.

Po zatonu ideološkega terorizma, ki je s koncem hladne vojne izgubil svoj raison d'etre in s propadom vzhodnega bloka tudi podpornike, se je uveljavil etnično religiozni terorizem posebej na območjih bogatih z nafto in zemeljskim plinom, katere zasedajo ZDA kot svoje interesno območje. Razvil se je tudi na azijskem delu bivše SZ. Religiozni terorizem je ena najnevarnejših oblik terorizma. Religiozni teroristi se ne borijo samo za politične cilje, bojujejo totalni »jihad« proti oblastem. Za njih velja samo popolni poraz ali zmaga, kompromis pomeni popuščanje nevernikom. Posebno nevarnost predstavljajo tudi verski kulti z elementi apokaliptičnega v njihovem verovanju. Člani Aum Shinrikyo (Kult najvišje resnice) so pod vodstvom Šoko Asahara na tokijski podzemni železnici marca 1995 uporabili strup Sarin, da bi pospešili »prihajajočo« apokalipso. Religiozna teroristična dejanja so med najnevarnejšimi, kajti te skupine se vidijo izključene iz sveta, njihova dejanja so tako naperjena proti vsem, ki ne pripadajo njihovi skupini. Torej vsak je lahko žrtev, prav tako se religiozni teroristi pogosto ne zmenijo za javno mnenje, kar pomeni, da se ne ozirajo na to koliko žrtev in škode povzročajo njihova dejanja.

Danes je vsaj četrtina vseh terorističnih skupin motivirana z religioznimi cilji. Pomembno vlogo pri udejstvovanju religioznih teroristov igrajo tudi vsakodnevni politični dogodki specifičnega okolja, kateremu pripadajo. Zato je seveda težko na prvi pogled razlikovati med religioznim in političnim terorizmom. Nikjer ni to bolj očitno kot v islamskih terorističnih skupinah, saj sta v islamu politika in vera neločljivo povezani. Na primer Hizb'allah in Hamas delujeta v okviru verske ideologije, ki jo združujeta z praktičnimi in natančnimi akcijami v Libanonu, Palestini in Izraelu. Nasilna dejanja dajejo tem skupinam občutek moči, ki pa je seveda nesorazmerna z njihovo velikostjo (bomba na Air India, ki so jo nastavili Sikhovski ekstremisti: 328 mrtvih, Hizb'allahove samomorilske akcije proti ameriškim in francoskim vojakom v Beirutu leta 1983, ki so zahtevale 241 in 56 žrtev.) Taktika verskih terorističnih skupin vsebuje tudi strahovanje sovražnika z verskim simbolizmom, kot so na primer video kasete s posnetimi samomorilci, ki so se pripravljeni žrtvovati za vero. Poznamo dve vrsti ljudi, ki so pripravljeni umreti za nek politični ali verski cilj. Eni so tisti, ki jih pripravljajo za točno določen napad, ponavadi mladi ljudje, ki so pripravljeni žrtvovati svoje življenje: japonski kamikaze, mladi Palestinci. Drugi so tako imenovani sleepers, spalci, ljudje, ki so izurjeni, da na poziv izvedejo samomorilsko akcijo. Od časa, ko jih pripravijo za to, do trenutka napada lahko preteče več let. Medtem ti spalci živijo običajno življenje v eni izmed zahodno evropskih držav ali v Ameriki in čakajo, da jih aktivirajo.

Po letu 1980 se je zelo zmanjšalo delovanje skrajno levih terorističnih skupin: Action Direct (AC, Francija), Vojskujoče se komunistične celice (CCC, Belgija), Rdeče brigade (BR, Italija), Frakcija rdeče brigade (RAF, Nemčija). V Evropi samo še v Grčiji delujejo skrajno leve teroristične skupine. Po drugi strani pa se je zelo razmahnilo delovanje skrajno desničarskih terorističnih skupin – od Rusije do Velike Britanije. Najnevarnejši pa ostaja mednarodni islamski terorizem - Hizb'allah, Hamas in Al Quaida (Osama Bin Laden).

Konec hladne vojne pomeni konec državnega monopola nad nasiljem, tega je zdaj nadomestila panorama nedržavnih igralcev. Pojav se imenuje tudi »post-moderni terorizem«.[13] Po koncu hladne vojne se je težišče konfliktov iz nacionalnih preneslo na versko rivalstvo in razne fundamentalizme. Postmoderni terorizem ima tri značilnosti: nagnjenje k nediskriminiranemu ubijanju, pojav ad hoc skupin in porast skupin, ki jih motivira samo en cilj. Sodobne komunikacije dopuščajo, da deluje mreža enakomislečih brez jasne hierarhije in posamezniki lahko delujejo popolnoma neodvisno. Skupina, ki je napadla World Trade Centre v New Yorku aprila 1993 je bila ena takih ad hoc skupin.

 

Terorizem predstavlja največjo grožnjo demokratični ureditvi sveta. Terorizem je oblika radikalne državljanske nepokorščine. Teroristično dejanje povzroča zmedo in strah med prebivalstvom, lahko popolnoma spremeni politično ureditev neke države. Soočeni s terorizmom smo nemalokrat postavljeni pred dilemo o moralni upravičenosti terorističnih dejanj, posebej zato, ker teroriste pogosto zamenjujemo z borci za svobodo. Vendar je potrebno z namenom, da osvetlimo vse vidike terorizma povedati, da sta terorizem in borba za svobodo dva izraza, ki označujeta različne pojme. Prvi označuje metodo boja, drugi pa vzrok boja. Nekatere teroristične skupine se nedvomno borijo za pravico samoodločbe ali narodne osvoboditve. Po drugi strani pa ne posežejo vsa gibanja za osvoboditev po terorizmu. Z drugimi besedami nekatere skupine so teroristične in borci za osvoboditev, nekatere so eno ali drugo, nekatere pa niso nič od obojega.[14]

Prvi cilj obeh strani v vojni je, da izoblikujeta podobo sovražnika in da, kar se da strogo, ločita dejanje ubijanja od dejanja umora, tako da naredita iz prvega dejanje, ki zasluži vso čast in hvalo. S tega vidika je razumljivo, kako lahko teroristi moralno opravičijo svoja dejanja. Kajti žrtve so vedno predstavljene kot simbolni sovražniki, tudi če so to nič hudega sluteči mimoidoči, kot nesrečni potniki letala, ki so jih leta 1972 v Tel Avivu po naročilu PFLP[15] postrelili pripadniki japonske rdeče armade (JRA). Romarje iz Puerto Rica je PFLP predstavila kot podpornike izraelskega režima, ker so prišli v Izrael in po njihovem tako podprli državo proti kateri se PFLP bori.

V primerjavi navadnimi in gverilskimi vojnami nima terorizem nobene opore v mednarodnem pravu, z vidika domačega prava je vsakršen upor označen kot zločin. Zato terorizem kot metoda boja in teroristi kot vojskujoča se stran ne morejo upati, da bi si pridobili legalni status. Terorizem lahko zato opišemo kot nelegalen način vojskovanja, nikakor pa ne za nemoralnega. Teroristi se vojskujejo po njihovih lastnih standardih, ne po standardih njihovih sovražnikov. Ljudje postavljamo moralne sodbe, s katerimi bi opravičili posamezna dejanja v vojni, a te so pogojene z normami našega kulturnega okolja in nenazadnje z našimi neposrednimi interesi. Morala je kljub temu, da je ne moremo jemati za absolutno vrednost, v danem času, družbi in kontekstu, psihološko in zato politično dejstvo. Ljudje se ravnamo po moralnih standardih, ne glede kako emocionalni ali iracionalni so lahko.[16] Morala je kod obnašanja, ki prevladuje v družbi v določenem času. Kot taka je zelo blizu obstoječim zakonom, a zakoni imajo to prednost, da so jasni, natančni in formalni. S tega vidika je terorizem nemoralna oblika vojskovanja v demokratičnih (kapitalistično – imperialističnih) družbah dvajsetega stoletja. Vendar je to označevanje jalovo z druge strani, saj vemo, da so vse strani vpletene v sodobne vojne (ki so moralno opravičljive in legitimne!?) na veliko kršile tudi zakone vojne vsaj napram civilnemu prebivalstvu. Teroristi se navadno sploh ne ozirajo na zakone, medtem ko države kršijo zakone le v izrednih okoliščinah: bombardiranje Sudana, ki ga je naročil Clinton kot povračilo za teroristična napada na ameriški veleposlaništvi; podatkov o žrtvah in škodi ni, ker so ZDA blokirale vsakršno preiskavo posledic.

Teroristi so s pomočjo medijev včasih postali romantični heroji: Andreas Baader in Ulrike Meinhof (RAF). Vendar ozadje ni vedno tako jasno - teroristična dejanja niso nič kaj herojska: za njih ni nevtralnih in žrtve so lahko prav vsi civilisti. Trdijo, da se borijo za svobodo, a se v resnici bojujejo zase. Vedno se lahko vprašamo, od česa se osvobajajo, se borijo za svobodo, v bistvu le za svojo interpretacijo svobode, ki nikakor ne more ustrezati vsem prebivalcem določenega območja. Ustreza lahko le večini, ponavadi pa še to ne. Gre le za interpretacijo svobode, kot si jo predstavlja neka določena skupina na določenem teritoriju in v določenem času. Kot nas učijo izkušnje je vsakršno vztrajanje na postavljenih vrednotah, tudi če so te vrednote dosežene z revolucijo, nujno konzervativno in lahko vodi v diktaturo. Najbolj razvpiti primeri so iz socializma: danes še Libija z Gadafijem, Kuba s Castrom in Severna Koreja s Kim Džong Ilom.

V neprestani tekmi za občinstvo ameriške TV postaje veliko spremljajo krize s talci, saj se zavedajo dejstva, da se bo velik del Američanov popolnoma identificiral s talci. Leta 1979 je to močno vplivalo na vladi ZDA in Izraela, da sta sklenili kupčijo z ugrabitelji in zagotovili varnost talcev. Šiitski Jihad je tako uspel izsiliti izpustitev 756 od zahtevanih 776 zaprtih Šiitov iz Izraelskih zaporov, v zameno za 39 talcev. K temu terorističnemu uspehu je veliko pripomogla medijska pokritost drame in neprestano dobavljanje ozadja – snemanje družin talcev. Samo v prvih treh tednih krize s talci v Teheranu leta 1979 so televizijske postaje zabeležile 18 odstotno povečanje gledanosti njihovih programov. Prevedeno v številke je takrat vsak odstotek pomenil 30 milijonov $. Zastavlja se vprašanje, ali so se vodilni na televizijah zavedali svoje aktivne vloge v dani situaciji – s spreminjanjem in oblikovanjem javnega mnenja so teroristom zagotovili nedvomen uspeh, v drugem primeru pa so s posredovanjem vtisa nemoči ameriške administracije pomagali na prestol Ronaldu Reganu.[17]

 

Ideologija je kot jezik struktura/ sistem, ki ga govorimo in nam daje iluzijo, da smo mi tisti, ki odločamo, da svobodno izbiramo, da verjamemo stvari, ki jih verjamemo in da lahko naštejemo veliko razlogov, zakaj verjamemo te stvari. Resnični svet ni nekaj, kar je objektivno tam zunaj, ampak nekaj, kar je izdelek našega odnosa do njega in ideoloških reprezentanc, ki jih naredimo iz njega – zgodbe, ki si jih pripovedujemo o tem, kaj je resnično postane tisto, kar je resnično. Ideologija nima nič opraviti z iluzijo ali napačno, popačeno reprezentacijo. Ideologija ni samo lažna zavest, iluzorna reprezentacija realnosti, ideološko ni lažna predstava socialnega bitja, ampak je to bitje samo, v kolikor ga podpira lažna zavest. V ideološkem prostoru smo vedno že na netransparenten način: sama logika vzpostavljanja odnosa dominacije mora ostati prekrita, če hoče biti učinkovita. Ideologija torej ni nujno lažna, ker tisto, kar je zares važno ni zagovarjana vsebina kot taka, ampak kako je ta vsebina povezana s subjektivno pozicijo, ki se razodene skozi proces lastne artikulacije.[18]

Ker zgodovino pišejo zmagovalci je ta takšna, kot ustreza zmagoviti ideologiji. Tej ideologiji služijo hote ali nehote tudi mediji. Teroristično dejanje je preračunano tako, da vzbudi čim večjo medijsko pozornost, tudi zato je do resnice o povodih za to dejanje zelo težko priti. Teroristično dejanje je seveda še posebej močno podvrženo državni ideologiji, proti kateri je naperjeno in nato še od le - te vplivani medijski. Zato enostranske resnice o povodih in opravičenosti ciljev terorističnih dejanj ni in ne more biti.

»Temeljni motiv Lacanove teorije označevalca ni le, da se dejanskost konstituira skozi simbolni vpis – registracijo, ampak da je vpis zmerom retroaktiven, da imamo zmerom opraviti z retroaktivnim pisanjem zgodovine – realnost zmerom »bo bila«, tj. naknadno, skozi svoj vpis v simbolno mrežo, postane to kar zmerom – že je. Bistven je ta razmik med samim dogodkom in simbolizacijo, ta zamuda simbolizacije, ki šele naknadno določi o naravi dogodka.«[19]

Pogosto zanemarjen vidik žrtve je eden izmed razlogov, zakaj sem pustil umetniškim delom, da govore o tako kompleksnem problemu sodobne civilizacije, kot je terorizem. Kajti umetniško delo lahko, seveda prav tako vezano na ideologijo, predstavi mnogo več vidikov konkretnega predmeta, od katerih ni noben arbitraren, ne da bi nanj vplivalo tako usodno kot nanj vpliva metoda zgodovinske meritve. Vendar moj namen ni bil zamenjati zgodovinsko metodo merjenja zgodovine z umetniško, a posebej v trenutkih po katastrofi v New Yorku, mogoče ni odveč, o tako nedoločenem problemu sodobne civilizacije kot je terorizem, poskusiti spregovoriti z umetninami.

Umetnine dojemamo kot okraske vsakdanjika. Kadar je umetnina več kot le okrasek, kadar nam hoče sporočiti še kaj drugega kot le to, da je lepa, takrat umetnina postane sredstvo, s katerim dosežemo cilj. Umetniki izdelujejo umetnine kot izdelujejo teroristi »bombe«, načrte za ugrabitve, kot izdelujejo umetniki koncepte, oboje je samo človeku lastni miselni proces. Ti koncepti/ načrti so lahko simbolični/ utopični ali pa konkretni (politični) programi. Teroristi so omejeni s ciljem, ki ga želijo doseči, omejeni so z ideologijo proti kateri se borijo, kajti njihova ideologija je le nasprotje nasprotnikove, samo drugačna, z drugimi pomanjkljivostmi in drugimi dobrimi stranmi. Poznamo različne vrste umetnin: v obliki slik, kipov, instalacij, filmov in zakaj ne tudi bomb. Seveda je potem črta med pravo in umetniško bombo potegnjena na ravni uporabnosti, po videzu med obema ni razlike. Terorist je z orožjem pripravljen žrtvovati človeška življenja, česar umetnik, dokler je umetnik ne počne, ko prestopi to črto ne le na simbolnem nivoju, temveč tudi v resničnem življenju, potem ni več le umetnik, je predvsem morilec. Prepričani v vsemogočnost umetniškega dela, v vserazpoznavnost svojih del, v njihovo očitnost in enoznačno berljivost, umetniki ne prestopajo mej v realnem življenju.

 

Vrženi med Scilo in Karibdo časa, ki ga merijo fizikalne ure, časom kot ga dojema zgodovina in kvantnega značaja resničnosti, nimamo prav veliko možnosti, da pridemo problemu razpok v času do dna. Če je umetnik »veliki komunikator« ali kronist, zapisovalec dogodkov, filter, veliki atraktor in izbranec, ki mu je dovoljeno iz naravnega toka propadanja (entropija) ali nastajanja (nered – red) videti in vzeti informacijo, jo zabeležiti, jo opredmetiti z vsem prepoznavnim kodom (danes npr. video – Grimonprez) in jo posredovati nam in našim naslednikom, potem je to dovolj velik razlog, da prepustimo tem z vsem berljivim kodom opredmetenim informacijam – umetninam – da spregovorijo o zgodovini in posebej o njenih razpokah.


[1] David Deutsch, The Fabric of Reality, The Science of Parallel Universes – and Its Implications, Penguin Books, New York 1998, str. 283-284.

[2] Ibid. Str. 284.

[3] C.J. Isham, Prima Facie Questions in Quantum Gravity. Internet: http://ttt.lanl.gov/PS_cache/gr-qc/pdf/9310/9310031.pdf

[4] Ibid.

[5] Terminoligija je tudi tukaj napačna in zavajajoča: gledano vesolje v celoti je tisto kar mi imenujemo nered – enakomerna razporeditev osnovnih delcev materije po prostoru – seveda ravno red in tisto kar mi imenujemo red (posamezne entitete različnih delcev, atomov, molekul: zvezde, planeti, človek, umetnine…) pravzaprav nered. S tega vidika so zvezde, planeti, človek, umetnine samo nepravilnosti v celotnem ustroju vesolja.

[6] David Deutsch, The Fabric of Reality, The Science of Parallel Universes – and Its Implications, Penguin Books, New York 1998. Str. 287.

[7] David Lindley, Where does the Weirdness go, What's Quantum Mechanics. Vintage, London, 1997. Pasim.

[8] Slavoj Žižek, Zakaj kvantna fizika?, Razpol 8, Glasilo Freudovskega polja (Problemi 2, Razprave 1), str. 200.

[9] Ariel Merari, Terrorism as a Strategy of Insurgency, Terrorism and Political Violence Vol 5. No 4 (Winter 1993) pp:213-251. Internet: http://www.st-andrews.ac.uk/academic/intrel/research/cstpv/ publications3.htm (stanje 5.4. 01)

[10] Paul Wilkinson, Track II : Security and Terrorism in the 21st Century .The Changing International Terrorist Threat, January 13th 1996. Internet: http://www.st-andrews.ac.uk/academic/intrel/ research/cstpv/publications1a.htm (stanje 10.4.01)

[11] Paul Wilkinson, The Strategic Implications of Terrorism, pp 19-49 in Terrorism and Political Violence. A Sourcebook. Edited by Prof. M.L. Sondhi. Indian Council of Social Science Research. Har-anand Publications, India, 2000. Internet: http://www.st-andrews.ac.uk/academic/intrel/research/ cstpv/publications1d.htm (stanje 5.4.01)

[12] Ime izhaja iz besede hašiš, ki so ga Ašašini verjetno uporabljali. Danes v nekaterih jezikih izraz označuje morilca.

[13] http://members.netscapeonline.co.uk/hannahgreg1/section3.htm#post modern terror

[14] Ariel Merari, Terrorism as a Strategy of Insurgency, Terrorism and Political Violence Vol 5. No 4 (Winter 1993) pp:213-251.  Internet: http://www.st-andrews.ac.uk/academic/intrel/research/cstpv/ publications3.htm#anchor10587434 (stanje 6.4.01)

[15] The Popular Front for the Liberation of Palestine

[16] Ariel Merari, Terrorism as a Strategy of Insurgency, Terrorism and Political Violence Vol 5. No 4 (Winter 1993) pp:213-251  Internet: http://www.st-andrews.ac.uk/academic/intrel/research/cstpv/ publications3.htm#anchor10587434 (stanje 6.4.01).

[17] Paul Wilkinson, The Media and Terror: A Reassessment, Terrorism and Political Violence Vol 9, No 2 (Summer 1997) pp.51-65. Internet: http://www.st-andrews.ac.uk/academic/intrel/research/cstpv/ publications1c.htm (stanje 11.4.01)

[18] Slavoj Zizek, "Introduction: The Spectre of Ideology", in: Mapping Ideology, S. Zizek, ed., Verso, London and New York, 1994, p.8.

[19] Slavoj Žižek, Zakaj kvantna fizika?, Razpol 8, Glasilo Freudovskega polja (Problemi 2, Razprave 1), str. 204 – 205.