Ljudje v družbenih sistemih zahodne Evrope vsak dan delajo za svoje delodajalce. Ti jim po nekih pogodbah izplačujejo denar. Prejeta vsota denarja naj bi bila ekvivalentna opravljenemu delu. Vendar na žalost temu že od začetka ni tako. Kajti tudi delo samo spreminja ceno. Danes je na primer visoko cenjeno ročno delo, čeprav le v posebnem segmentu izdelkov na trgu. Ti izdelki so ponavadi luksuzni izdelki in namenjeni višjim slojem, ljudem z več denarja.
Ko se človek s konca 20. stoletja odloči imeti otroke mora vedeti, da bo moral žrtvovati del časa namenjenega karieri, napredovanju v službi. V primeru, da gre za golo častihlepje tu ni problema, vendar se kaj rado zgodi, da je napredovanje v službi povezano z golim obstankom v službi. In človek z roba 20. potrebuje službo še toliko bolj kadar ima otroke. Čeprav se sliši nenavadno, kajti kdo bi vendar zapravljal čas v službi, ko ga lahko toliko
koristneje preživi z otroki, z družino. Vendar je družbeni sistem zahodnih demokracij, in velikega dela ostalega sveta, narejen tako, da človek stisne ob zidu in mu ne dovoli se premikati, razen po zanj določenemu ozemlju. Kajti družino in otroke je potrebno obleči, jih hraniti, jih peljati v naravo, obiskovati kulturne prireditve, jih izobraževati in kar je še drugih teh aktivnosti. Seveda morajo te aktivnosti dati čim boljše rezultate, kajti ljudje smo tekmovalna bitja, ali sploh je evolucija naredila iz živih bitij predvsem tekmovalna bitja. Zato ni dovolj, da smo samo oblečeni, da samo jemo, da samo gremo v naravo, da samo obiskujemo kulturne prireditve, posebej je pomembno predvsem, da smo oblečeni bolje kot drugi, da jemo bolje kot drugi (ker smo potem bolj zdravi in tako bolje pripravljeni ali tudi lepši - imamo tako boljše možnosti v družbi), da gremo v določeno naravo, kjer doživimo določeno kvalitetno izkušnjo, ki nam kasneje mogoče lahko pomaga v življenju, da gremo na izbrane kulturne prireditve, kajti izbran okus nam omogoča boljše možnosti v druži.
Vse naštete in druge aktivnosti zahtevajo denar. Do denarja lahko pridemo na različne načine - odvisno je od naše iznajdljivosti. Predvsem je pomembno, da s pridobivanjem denarja trošimo čas, čas ki bi ga lahko preživeli z družino in tako veliko lažje prebrodili mnoge težave in verjamem, da otrokom s tem dali večje možnosti za takrat, ko se bodo sami morali spopasti z ostalimi konkurenti v družbi, jih skratka naučili kako racionalno potrošiti čas. Pred očmi se mi zarisuje enostavna enačba: več časa kot človek preživi z družino, boljše možnosti imajo njegovi otroci v prihodnje, ko bodo sami imeli otroke, da tudi sami več časa preživijo s svojo družino.
To predvsem z enim namenom - človek je žival, ki mu preživljanje časa v domačem krogu daje določeno ugodje, to ugodje je nujno potrebno za
njegovo uravnovešeno življenje. Kajti z dobršno zalogo tega ugodja lahko človek lažje premaguje stresne in druge položaje na različnih področjih. Skratka veliko več možnosti ima, da se bodo njegove celice delile dlje časa, kar pomeni samo eno: daljše življenje. To pa je prav gotovo kriterij.
Naprezanje za daljšim življenje je prav gotovo eden temeljnih kriterijev človeške ali sploh vsake živalske družbe. Čeprav ozko evolucionistično gledano osebek potem, ko je imel potomce za nadaljni razvoj vrste ni pomemben je potrebno vedeti, da je tudi razvoj vrste odvisen od kvalitetnega življenja njenih predstavnikov - kvaliteta življenja pa se nesporno izboljšuje tudi tako, da družina preživi več časa skupaj. Naslednja zakonitost, ki velja danes
je, da je pomembna kvaliteta in ne kvantiteta. (Kar seveda ne drži popolnoma, zdi se celo kot rešitev za šibkejše: poglejmo na primer kitajsko armado, slabo opremljeno in tehnološko daleč zaostalo za ameriško armado, pa je le ta predstavljala in še vedno predstavlja resno grožnjo svetovnemu miru.)
Vendar današnji družbeni sistem v večini razvitih držav imenovan tudi
kapitalizem izključuje prav to možnost - skupnega življenja družine - katera ga je pravzaprav rodila, na kateri pravzaprav temelji. Kapitalizem danes prime osebo in jo vstavi v točno določen tok, kateremu mora ta oseba slediti, če želi z družino preživeti vsaj tisto malo časa, kolikor ji ga ostane. Človek mora v današnjem kapitalizmu delati ves dan. Ne gre le za zakonsko omejitev osmih delovnih ur na dan, ki pa se tudi zmanjšuje, a prepočasi - kajti
na delovna mesta se uvajajo stroji, ki pomagajo ljudem ali jih popolnoma nadomeščajo. Neki proces je opravljen v na primer četrtini časa, kot ga je bilo potrebno prej za ta isti proces. Človek dejansko dela ves dan, kajti tudi v prostem času so v veliki meri njegove misli usmerjene v proces dela, ki ga je za danes zapustil, ga namesto njega opravlja nekdo drug - grozi mu, da ta drugi konča delo, kar se kaj lahko konča tudi z izgubo delovnega mesta.
A kot rečeno človek potrebuje delovno mesto, da lahko obleče, prehrani in drugače nasiti svoje otroke. Kajti od kvalitete ponudbe je odvisna njihova prihodnost. Tukaj pridemo do zelo pomembnega paradoksa, ki določa današnjo družbo in je tudi eden temeljnih vzrokov za stanje kakršno je. Gre za to, da če želi človek nuditi več svojim otrokom ali če si želi sam privoščiti več, mora več tudi delati, več časa preživeti stran od družine. Kako torej združiti
ti dve izključujoči se dejstvi?  Enostavno za današnje ljudi, da lahko preživiš več časa na delovnem mestu daš otroke v varstvo, ki pa se tudi deli po kvaliteti, praviloma je kvalitetnejše dražje - zato moraš še več delati, da lahko otrokom nudiš več. Neredko se zgodi, da so otroci v zelo prestižnem varstvo po ves dan, ker so starši v službi tudi po ves dan, nenazadnje tudi zato, da si lahko privoščijo prestižno varstvo - otroci in starši preživijo skupaj komaj nekaj ur na dan. V takih družinah, ki jih je vedno več, se sicer pretaka več denarja, a ostane ga bore malo in otroci iz takih družin verjamem, da težko najdejo njim
ustrezen način življenja. Ne čudim se, ko slišim poročila o raznih stran poteh, o alkoholizmu, narkomaniji in podobnih samodestruktivnih stvareh.
Ena od možnih rešitev bi bila podeliti otrokom volilno pravico, le tako bi se za njih stvari lahko izboljšale. Drugače zahteva od ljudi, da naj bodo manj tekmovalni je težko, če ne celo nemogoče. Kajti evolucija je tekmovanje in v tekmovanjih so največji vložki. In ljudje si narobe predstavljajo, da bodo, če se bodo kdaj polastili teh velikih vložkov, živeli boljše življenje. Težko, kajti, potem ko se nekdo polasti velikega vložka, potrebuje veliko časa, da ta veliki vložek zaščiti pred drugimi opravičenci, ki so mnenja, da je vložek ravno tako lahko njihov in da ta vložek obdrži, oziroma, da mu vsaj ohrani ceno, če mu je že ne viša je potrebno veliko dela. To najlažje ponazorimo z grafom:
 
 
 
 

Vzemimo še očitnejši primer: mati, da otroka v varstvo in gre sama pazit nekega drugega otroka. Edini razlog, ki ga lahko navedemo je, da s tem ko pazi drugega otroka zasluži nekaj denarja več, tako da z razliko, ki ji ostane potem ko odplača varuško, ki varuje njenega otroka, lahko kupi nekaj drugih stvari. Vprašanje je ali je zaslužen denar zares toliko vreden, da ga lahko primerjamo z izgubo otroka, ko je z nekom drugim in ne z materjo ali očetom. Čeprav se tukaj zdi, da gre za izbiro temu ni tako. In tukaj se vidi pokvarjenost kapitalističnega sistema: mati tu ne more izbirati med biti s svojim otrokom in varovati drugega, ona mora varovati drugega, kajti le tako pride do denarja s katerim kupi obleko, hrano, ... Kajti v neki konsekvenci, če mati odkloni delo izgubi socialno podporo in vprašanje je ali je otrok potemtakem res na slabšem kot prej ko sta sicer imela nekaj denarja a je bil ves dan s tujimi ljudmi.
Omenjeni kapitalistični sistem, kot rečeno vplete človeka v svoj krogotok in ga ne izpusti z lahka iz njega. Kar človek z delom zasluži mora v tem istem sistemu zopet takoj zapraviti. Tu seveda ne gre za kroženje denarja, s katerim samim po sebi ni nič narobe, gre za to, da je človek bombandiran z raznimi nasveti, oglasi in podobnim, ko mu poskušajo sedaj drugi, ki delajo medtem ko on uživa tako imenovan prosti čas dopovedati kaj naj kupi. Kadar človek z roba 20. stoletja ne dela potem ali zapravlja zaslužen denar ali pa posluša nasvete, kako ga tem bolje lahko potroši. Nasvete delijo, kot rečeno drugi ljudje, ki takrat delajo s televiziji, radia interneta, časopisov in kar je še drugih takšnih medijev. V kapitalistični družbi nikoli vsi hkrati ne počivamo. Tudi ob nedeljah in praznikih vedno nekdo nekaj dela. Vedno, v vsakem trenutku je nekdo na delovnem mestu, pa četudi je to njegovo delo sestavljeno le iz tega kako drugim soljudem dopovedati, da si naj kupijo ravno to čokolado in katero drugo.
Ne gre pozabiti, da so oglasi, nasveti in drugi tovrstni segmenti v katerih nam svetujejo na blažji, zadnje čase pa na vedno bolj agresiven način, kaj in kako naj si kupimo, napolnili skoraj že vsak prosti trenutek in vsak prazen prostor našega okolja. Zadnje čase zasledimo tudi že oglase, ki gredo nekako takole: Če ne boste kupili tega šampona vam bodo izpadli lasje." In tukaj nimamo možnosti izbiranja, ni mogoče reči, da je od vsakega posameznika odvisno ali bo verjel grožnji z izpadanjem las ali ne, kratko malo ji mora vsak verjeti, kajti izgovor, potem ko mi bodo izpadli lasje ne bo mogel več biti: nisem vedel. Danes ne vedeti ne obvelja več. Prometniku izgovor, da nisem vedel, da je tukaj omejitev 50 ne pomeni nič.
 

UMETNIK Z ROBA 20. STOLETJA

Na robu 20. stoletja izgleda umetnost takole: nekatere 20 in več let stare tehnologije so končno zavzele tržišče umetnosti. Kot na primer video. Video je danes v velikem razmahu in sicer od domačih videov posnetih v vhs tehniki do tehnološko brezhibnih digitalnih videov in dvd. Druge tehnologije ali mediji, ki so se razvili v zadnejm desetletju, kot je pc in internet še ne najdejo pravega kontakta z visoko proračunskimi razstavami. Internet – netart – se potiska na rob, vendar pa tudi ta že dolgo ni več v podzemlju. Globalen umetniški trg je končno zapopadel video, kot enakovredno umetniško zvrst slikarstvu, kiparstvu, inštalacijam. Trg se je prilagodil tudi na poseben način distribuiranja videov. Nastale so videoteke, ki hranijo umetniške videe, jih izposojajo in kopirajo za določeno ceno. Mislim, da čaka netart podobna usoda, kot je doletela video. Prva herojska leta nekega medija minejo dokaj hitro, za njimi pride obdobja ko se protagonisti herojskega obdobja začnejo boriti za svoje pravice, tako da zahteva zase enake ugodnosti, kot jih imajo umetniki, ki delajo z drugimi že uveljavljenimi mediji. Trg se jih otepa najprej tako, da ne želi razstavljati njihovih del, ker da so preveč zahtevna in zahtevajo prevelik tehnološki vložek. Naslednji argument proti je, da se umetnost v tem mediju ne da prodajati, da nikoli ne bodo našli kupcev za to umetnost. V naslednji fazi se trg le prilagodi zahtevam novega medija. To se zgodi tudi v kombinaciji padca cen potrebne tehnologije.

Tudi na področju umetnosti daje zahodni svet tempo razvoju. Ostali predeli ali caplajo za njim ali pa poskušajo tak razvoj ignorirati. Oboje se zdi ne daje pravih rezultatov. Izpred oči ne smemo nikakor izgubiti dejstva, da 5% današnje svetovne populacije (300 milijonov ljudi) nadzoruje 90% svetovnega kapitala. Seveda to nadzorovanje ni enostavno, tako, da bi nekdo rekel to ja in to ne. Tudi tu so mnenja deljena, le da je ta mnenja lažje uskladiti, prvič zato, ker jih je razmeroma malo, drugič pa zato, ker jih vodi skupen interes: zaslužiti še več denarja.

Tako obstaja v svetu sodobne umetnosti nekaj velikih razstav, ki jih periodično ponavljajo: Benetke, Kassel, Lyon, Istanbul v Evropi in Johannesburg, Havanna, Sao Paolo, Sydney drugod po svetu. Zasedbe umetnikov in kustusov se skozi čas le malo spreminjajo. Recimo, da na teh prireditvah sodeluje po sto umetnikov. Vsaka razstava doda nekaj novih imen, ki jih sprejmejo ali ne, v primeru, da jih potem ti umetniki nadaljuje pot do naslednje postaje. Pomembnost in predvsem finančno ozadje prireditve je vidno po tem koliko novih imen uspe priključiti karavani in nenazadnje tudi po tem koliko novid del razstavijo poznani umetniki. Dva načina sta kako umetnik uspe priti do prostora na takih prireditvah: ena je, da ima umetnik že določen komercialen uspeh pri obstoječih komercialnih galerijah, ki oblikujejo drugi segment umetniškega trga, ki pa je pomembnejši bolj pri nesodobni umetnosti; druga pa je da umetnikovo genialnost prepozna kustos prireditve in ga zavoljo tega uvrsti v svoj izbor. Ta izbor ima skoraj gotovo za posledico tudi gmotni uspeh umetnika, saj je to zanj velika reklama in cene njegovih del temu primerno narastejo, postanejo zanimive tudi za komercialni sektor – zgoraj omenjenih galerij.

Od teh krajev izstopa le Havanna, medtem ko so vsi ostali v zahodnem svetu. V tej luči tako imenovano odpiranje zahoda vzhodu, filantropsko posredovanje doseženega razvoja drugim manj razvitim, pa čeprav bi to bil spet kapitalizem ali vedenje o slabih in dobrih straneh kapitalizma, izgubi ves blišč. Zahod išče nova imena, svežino, kajti zahodno evropska umetnost je "večinoma dolgočasna, tretjerazredna in nezanimiva", kot pravi Ilja Kabakov, potrebuje jih za lastno regeneracijo, sposobnost ki si jo delijo le visoko razviti organizmi.

Poleg velikih prireditev obstajajo tudi manjše, lahko jih imenujemo druga liga. Te prireditve so na primer Ars Electronica v Linzu, Štajerska jesen v Grazu, Manifesta naslednje leto v Ljubljani in podobno. Te drugorazredne (z vidika velikega kapitala) prireditve se poskusijo obdržati na dva načina tistim velikim ponujajo nove umetnike, za njih opravljajo iskanje novih talentov ali/ in poskušajo prodreti z nenavadnim pristopom, iskanjem novih niš v umetniškem polju ali z razstavljanjem še neuveljavljenih umetnin v še neuveljavljenih tehnologijah – medijih.
Zastavlja se vprašanje o statusu umetnosti. Kajti ta je nadzorovana in usmerjana po okusu velikega kapitala. Prav nobenega umetnika danes ni več, ki bi ne bil podvržen interesom velikega kapitala, kajti če se ne podredi interesom velikega kapitala zanj ni nobene druge možnosti več. Lahko sicer ostane umetnik, a njegova dela ne bodo več prestopila meje njegovega ateljeja, postala bodo nepomembna, ali lokalno pomembna, saj jih "nihče" ne bo videl. Umetnik stoji pred veliko dilemo ali se ravnati po interesih velikega kapitala in znotraj tega sistema iskati majhne nepravilnosti in prek teh poskušati predreti to opno denarja in ostati viden četudi izpoveduješ o nepravilnosti globalnega kapitalizma ali pa se nikakor ne podrediti interesom velikega kapitala in ostati tako rekoč neviden a s čisto vestjo.

Na tem mestu ne gre pozabiti velika imena iz zgodovine umetnosti. Poglejmo na primer le velikega Michelangela in Sikstinsko kapelo. Poslikavo je izvršil po točno določenih pravilih, od katerih je lahko malenkostno odstopal, saj je imel takrat že status velikega umetnika, ipd, vendar je bil vedno in vseskozi odvisen od svojih podpornikov kdor koli so že bili. In bili so Medicejci, ki razen potem, da so vzdrževali nekaj največjih imen svetovne zgodovine umetnosti, niso dosti ali sploh nič storili za ljudstvo. Ljudi so ropali in pobijali, bili so roparji in posiljevalci. Tudi papeži niso delali ravno v dobro ljudstva. Tako si tudi danes poskušajo veliki igralci v svetu kapitala svoje kraje in druge pregrehe izbristi s podpiranjem že omenjenih velikih prireditev ali dobrodelnih početij. Vendar če gremo tukaj še malo naprej te prireditve končno ne služijo ničemer drugemu, kot promoviranju njihovega imena, njihovih izdelkov, tudi samo izboljševanje videza služi le večjim zaslužkom. Kot je to tudi v primeru dobrodelnih podjetij, ki nenazadnje služijo pač dvigovanju cen določenih izdelkov, ki jih razdeljujejo.

Kaj torej ostane umetniku? Naj se odloči za sodelovanje ali za opozicijo?  Nobena od možnosti se ne zdi posebej obetavna. Sodobni družbeni sistem imenovan kapitalizem temelji na tem, da dopušča veliko manevrskega prostora razno raznim interesom po načelu: dokler pustiš drugače misleče pri miru, do neke mere celo spodbujaš njihova dejanja, saj celo služijo sistemu, ki bi ga naj vsi imeli za zelo svobodnega, človeku prijaznega, kadar pa drugače mislečega omejiš, mu vzameš pravico izražanja, lahko ta vzdigne veliko prahu, kajti nikoli ne več kdo vse stoji za njim, kdo vse ga podpira. Omejevanje ima lahko torej še večjo ceno, kot drobno oporekanje. Ta sistem se lepo kaže danes v Srbiji, kjer množice že leta protestirajo proti Miloševićevemu režimu, ta pa ignorira dogajanje med ljudstvom in gre svojo pot. Današnji družbeni sistem je zelo močna organizacija, saj lahko celo ignorira dogajanja, ki ga neposredno ogrožajo.

Kaj naj bo torej umetnik danes?  Naj bo slikar nabožnih podobic ali tisti, ki izdeluje prekrasne stvari, ki lepšajo življenje nekaterim, ker na trgu dosegajo ogromne cene, tako, da si jih le malokdo lahko privošči. Danes mora umetnik predvsem ozaveščati ljudi, jih spodbujati k razmišljanju, kajti le tako se bodo izkopali jarma kapitala. seznanjati jih mora s kugo dobrin, ki grozijo da natrpajo vsak prost kotiček našega življenja. Toda kako naj to doseže, če je tudi sam del tega sistema, mu služi in ga s svojim delom vedno znova regenerira. Obstaja vsaj še ena možnost: to je terorizem. Tukaj ne želim pozivati k nasilju, želim le opozoriti na fenomen terorizma. Teroristična dejanja pritegnejo veliko pozornost medijev. Teroristi imajo priložnost pojasniti svoje poglede v časopisih z veliko naklado in na televizijah z veliko gledanostjo, kamor le redko kdo pride. Najučinkovitejši boj proti kapitalističnemu sistemu je žal terorizem. Zdi se da se ta sistem boji samo še terorizma, ali naslija., ker če sistem ne more zagotoviti svojim podanikom mirnega spanca potem se lahko zgodi, da mu podaniki ne zaupajo več, da si poiščejo novega gospodarja, kar pa pomeni gotovo smrt za kapitalizem. Obstajajo tudi nenasilne oblike terorizma. Ena izmed teh so hackerji na internetu. V kolikor njih interes ni usmerjen v služenje denarja, lahko ti ljudje veliko pripomorejo pri seznanjanju ljudi s pastmi, ki jih jim nastavlja dobrin polno življenje, sestavljeno le iz dveh procesov: služenja denarja in zapravljanja denarja.

Obstaja tudi druga možnost in ta je pokončna drža, ne pristajanje na kompromise, odrekanje mamljivih ponudb, itd. Umetnik, ki je to v veliki meri naredil je bil Marcel Duchamp; vztrajno je odklanjal vse velike razstave, tudi take v MOMA NY, izogibal se je nepotrebni publiciteti, se ravnal po lastnih prepričanji in uspel ostati neodvisen, tako je uspel narediti nekaj mojstrovin in se kasneje posvetiti šahu.
 

GENSKA TEHNOLOGIJA
Ljudje in tudi druge živali podedujemo željo po ohranitvi nas samih in naših ožjih sorodnikov, tako da lahko posredujemo naprej nekatere izmed naših genskih vzorcev. Vendar pri človeku igra veliko vlogo kultura, človek si prizadeva ohraniti ne samo ožje sorodnike, temveč tudi druge ljudi s katerimi je kulturno povezan. Takšno vedenje se na višji stopnji organizacije imenuje patriotizem – domoljubje. Vendar poznamo primere iz Sarajeva, ko so ljudje živeli skupaj več desetletji, pa so se kasneje med seboj vseeno pobijali. Zastavlja se vprašanje ali se lahko človekov občutek pripadnosti družini, močne vezi znotraj družine prenesejo na širše področje, na celo človeštvo, na celo živalsko deblo – sesalce, na vse živali in rastline, na vso naravo, Zemljo, vesolje, svet.

Vprašanje na katero je potrebno najprej odgovoriti v povezavi z gensko tehnologijo je: kaj je življenje. Življenje je neka struktura, ki jo obkroža od nje drugačna struktura okolje, življenje se je sposobno razmnoževati po določenem programu in z razmnoževanjem se prenaša tudi program, ki nenazadnje določa razmnoževanje in vse ostale življenjske procese. Program je zapisan v genskem kodu. Vsako vrsto na zemlji določa genski zapis. Genski zapis je sestavljen iz štirih molekul imenovanih nukleotidi. Različne kombinacije le teh pogojujejo različnosti v naravi. Življenje, kot ga poznamo danes se je na Zemlji začelo pred 3 in pol milijardami let. Čeprav lahko življenje imenujemo tudi na primer zvezde v vesolju, saj tudi te nastanejo iz elementov katerih najpomembnejši je ogljik, in se tudi te razmnožujejo. Evolucija živih bitij, to je temeljni princip razvoja narave, je pripeljala do inteligentnega bitja imenovanega homo sapiens sapiens, katerega začetke lahko sledimo do nekako 100000 let nazaj. Homo sapiens sapiens ali krajše človek si je uspel podrediti vse ostale oblike življenja na zemlji. Odpravil se je v vesolje in na zemlji posegel v sam razvoj življenja. Danes je človek sposoben umetno sintetizirati genski zapis in tako ustvariti novo vrsto, zaenkrat le naravni bakterije – danes lahko človek ustvarja bakterije, ki jih narava ne pozna. Samo vprašanje časa je kdaj bo to lahko počel z višje razvitimi organizmi. Prav tako je človek že ustvaril transgene vrste: poznamo jih pri rastlinah (razno sadje) in tudi pri sesalcih – koza in ovca – bitje imenovano deep. Človek je iz celice ovce izdelal popolnoma identično ovco – Dolly. Prav tako pa že izdeluje klone človeških zarodkov, ljudi, le te previdno še ne imenuje ljudi, temveč delitev celic – kajti dokler se celice ne delijo 20 krat še ni mogoče govoriti človeškem zarodku.

Genska tehnologija se uporablja v medicini in kmetijstvu. Kitajska že prisega na gensko modificirane rastline – kot je bombaž, ki jih lahko gojijo v velikih količinah, ne da bi ta bombaž ogrožal kakršen koli zajedale. Kajti strup proti zajedavcem je že vsajen v rastlini. Na podoben način gojijo tudi zelenjavo. Zastrašujoči sta dve posledici: dokler so rastlini ščitili pred zajedali s proti strupi, ki so jih do rastline pripeljali od zunaj je rastlina sicer nekaj tega strupa shranila v svojem telesu, večji del pa je nadaljeval pot v zemljo (tako so v nekaj letih uničili obdelovalne površine). A dejstvo ostaja, da smo ljudje potem, na koncu prehranjevalne verige jedli te rastline, ki so vsebovale le del strupa. Danes gensko modificirane rastline vsebujejo enak ali večji del tega strupa, torej čeprav ohranimo obdelovalno površino, zastrupljajo ljudi. Druga, hujša, a zaradi ne neposrednega učinka nekoliko bolj oddaljena posledica uporabe gensko modificiranih rastlin je prekinitev prehranjevalne verige. Z industrijskim razvojem se je ta vedno bolj krajšala. Kanibalizem je ne samo kulturno prepovedan, temveč je tudi za vrsto škodljiva navada in se konča s smrtjo te vrste, kar dokazujejo razni znani primeri. Ker se prehranjevalna veriga vedno bolj oži, je pot hrane od izdelovalca do porabnika vedno krajša, vedno manj je organizmov, ki to hrano pridelujejo. Z uporabo gensko modificiranih rastlin lahko uničimo celotno populacijo nekaterih insektov, kar posledično pomeni ogrozitev obstoja vrste ptičev, ki se prehranjuje s temi insekti, kar posledično pomeni ogrozitev obstoja naslednje vrste, ki je odvisna od obstoja teh ptičev in tako naprej do nas sami. Ali poglejmo krave: krave lahko danes definiramo kot organizem (stroj) za predelavo trave v mleko. Seveda je v tem procesu udeležena še druga snov. Dobro se še spomnimo bolezni norih krav, katere vzrok je kanibalizem: govedo so hranili s predelanimi ostanki osebkov te vrste. Od tu ni daleč do grozljivih vizij prihodnosti, do gojenja ljudi v filmu Matrix.

Možno razlaga za takšno početje bi bila, da je tako ta ista evolucija, ki je pripeljala do človeka pripeljala človeka tudi do tega, da je začel raziskovati temeljne zakonitosti življenja – dna. DA človek ne počne nič nenaravnega, nič nenavadnega, ko v svoje roke jemlje evolucijo in ustvarja nove vrste in tako spreminja potek evolucije, kakršen bi bil ko bi se bil lotil tega početja. mislim, da izhod ni v tem, da človek opusti raziskave genskega zapisa. Kajti vedno se bodo našli pokvarjeni predstavniki vrste, ki bodo tehnologijo usmerili v svoje egoistične cilje. Rešitev je v ustrezni regulaciji tega problema in sicer na ravni konsenza med vsemi ljudmi na zemlji, ne le v posameznih državah ali med posameznimi (razvitimi) državami. Nesporno prinaša ta tehnologija tudi pozitivne posledice - na primer v medicini, kjer bodo genska zdravila omogočila človeku daljše in udobnejše življenje.

S zadnjimi besedami sem že zadel ob drug hud problem, ki ga nosi seboj ta genska tehnologija. To je izdelava zdravil na podlagi raziskav genskega zapisa. Človekov genski zapis, ki obsega okoli 150000 kombinacij štirih nukleotidov, bo prepisan v naslednjih letih. Prepis izdelujejo v ZDA. Poleg tega prepisa, ki bi naj bil javno dostopen velika farmacevtska podjetja trošijo velike denarje za nadaljnjo raziskavo tega zapisa. Vzamejo posamezen gen in poskušajo ugotoviti ali je v njem zapisana informacija, ki povzroča to in to bolezen. Zdravilo, ki ga bodo tako izdelali, bo pozdravilo sladkorne bolnike, parkinsonovo bolezen in druge danes usodne bolezni. Problem je v tem, da te farmacevtske družbe lahko patentirajo ta zdravila, te dele genskega zapisa. Ta zdravila kasneje prodajajo in so dvajset let edini lastnik tega zapisa. Verjetno ne potrebno razlagati, da se bodo ta podjetja polastila velikih količin premoženja bolnikov. Jeremy Rifkin svari pred takim početje, napoveduje genske vojne, saj se bodo farmacevtska podjetja spopadla med seboj za kontrolo nad nekim genom, posledično zdravilom in v končni fazi velikimi količinami denarja. Že danes lahko opazujemo nekaj velikih igralcev tej igri, to so Novartis, Monsanto, idr. Problem je v tem, kot pravi Rifkin, da je mogoče patentirati posamezen gen, kot nosilca neke bolezni, kar je enako kot če bi lahko nekdo patentiral nek element periodnega sistema, molekulo kisika in podobno. Stvari torej, ki v naravi obstajajo ne glede na to ali jih človek odkrije ali ne. Kvečjemu si lahko odkritelji pripišejo vse zasluge za to svoje odkritje, nikakor pa ne morejo tega patentirati in biti tako edini zakonski upravičenec do izrabe tega odkritja, ki je odkritje in ne izum. Tako želi Rifkin, da bi preprečil fatalne posledice za človeštvo – genske vojne, izigrati pravni sistem patentiranja, tako da bo patentiral modificiran gen, ki bo vseboval lastnosti vsaj dveh vrst. Če mu patent odobrijo bo lahko dvajset let kontroliral, prepovedal izdelovanje transgenih vrst, če mu ne uspe, pa bo lahko oporekal pravico do patenta tudi drugim nosilcem, ki so te patente, za podobna odkritja prejeli v preteklosti.

Človeštvu grozi še hujša oblika nevarnosti kot so genske vojne. Hakim Bey trdi, da ko bo človeku poznan ves njegov genski zapis, bo lahko sam manipuliral z njim, da bo postal človek zadnje tržno blago človeštva. Kajti s prepoznanim genskim zapisom se bodo določale lastnosti otrok, genske bolezni (za zavarovalnice), nagnjenost k raznim odvisnostim (za delodajalce, zavarovalnice. Verjetno najhujša nevarnost, ki preti je, da starši ne bodo imeli izbere, dati gensko pregledat, ali kar gensko sestavit svojega bodočega otroka, tako, da bo imel ta najboljše možne pogoje za razvoj, da ne bo imel nobenih bolezni, ali vsaj da bodo možnostim, da jih kdaj dobi zmanjšane na mimnimu. Nobene možnosti izbire starši ne bodo imele, ker bodo sodišča razsodila v korist otroka, če se bo ta odločil, da toži starše, ker njegovega genskega zapisa niso dali pregledat, v primeru da ima kakšno genetsko pogojeno bolezen, ali, da mu niso omogočili pridobitev takih in takih sposobnosti s katerimi bi bil bolj usposobljen za življenje. Precendens je neko ameriško sodišče že dalo, saj je prisodilo v korist neke deklice, ki se je odločila tožiti svoje starše, mater, ki ni naredila splava, čeprav je vedela, da je otrok usodno poškodovan. Do kakšni razsežnosti pridem, če razmišljamo naprej v tej smeri ni težko uganiti. Naenkrat imamo družbo perfektnih osebkov, vsaj kar se tiče njihovega genotipa, osebkov, katerih starši so imeli dovolj denarja za drage genske raziskave in na drugi strani imamo ogromno število predstavnikov človeške vrste, manj inteligentnih, grših, ki so prerevni, da bi si dali preiskati genski zapis. Takšna dvopolna organizacija sveta seveda ne obeta nič dobrega, verjetno je ta vizija še hujša, kot tista z genskimi vojnama Jeremya Rifkina, a zato nič manj verjetna.
 
 
 
 
 

KVANTNA MEHANIKA

s tem kako je narejen naš svet - fizikalno
s fiziko, s temeljnimi delci narave, s principom nedoločenosti ,
čeprav
se mnogi strinjajo da kvantna mehanika ne vpliva dosti na naš svet
je
pravgotovo ozadje in temelj na katerem je vse kar je (s. hawking se
steguje po pištolo ko sliši za schrödingerjevo mačko - a vendar)

k. mehanika ni zanimiva  samo s stališča fizike, ustroja narave,
temveč
ožje in predvsem v zvezi z družbo, z ideologijo, kajti gre za
bistveni
premik v mišljenju - namreč da ničesar prav ničesar ni mogoče
napovedati,
le 50% možnosti imamo, da vemo kaj o neki stvari.

in da je vse kar so nas učili (in otrokom se še vedno lažejo) v šoli
o
fiziki, kemiji in kar je še teh znanosti ena sama laž

otrokom volilno prvico!
 
 
 

VISOKO RAZVITA SPECIALIZIRANA DRUŽBA