BILBAO

people live different spaces
speaking different languages
use different networks
all their lives
on earth

(M.L. - Experiences)

»Gherryevo sestavljanje delov je včasih kot srečanje dežnika in šivalnega stroja na secirni mizi.«

Frank O. Gherry: Guggenheim Museum Bilbao

Izvor te arhitekture lahko iščemo v operi v Sidneyu, Berlinu - National Bibliothek, Stuttgartu - Galeriji moderne umetnosti, v N.Y., Tokiu, L.A., Las Vegasu, ... Organska rast stavbe je poudarjena s posameznimi deli celote, ki jo sestavljajo. Ti elementi so podrejeni uporabi, glede na uporabo prostora je prilagojena oblika in stil določenega dela stavbe. Izbira stila - stavba je nekakšen konglomerat različnih stilov, vendar nobeden od njih ni toliko enoznačen, da bi s tem motil celoto - je pogojena estetsko, oblikovno in funkcionalno, realistično - racionalistično. Gherry je gotovo velik poznavalec umetnostne zgodovine, kar mu po eni strani omogoča natančno uporabo različnih rešitev, po drugi pa potrebno distanco, do nekega stila.

Neobremenjeno sprejemanje in uporaba različnih stilnih značilnosti: renesansa kot estetski temelj, racionalistična uporaba oblike in funkcije, modernizem, postmodernizem, 19. stoletje, neogotika, klasicizem, ... Od tu ni več daleč do disneylanda in estetike stripov (Batman) do ameriškega modernizma. Na zunanjščini je slutiti značilno ameriško estetiko gibanja (cf. "Razvoj steklenice v prostoru" Umberta Buccionia). Stavba deluje zelo organsko, kot nekakšno tkivo raste in se izgublja v prostoru.

Arhitektura muzeja v Bilbau se ne podreja samo obstoječi starejši arhitekturi hiš temveč in predvsem arhitekturi transportnih komunikacij: ceste, železnice in kanala. Prvemu se podreja predvsem na ta način, da izpostavlja le določen stilni element, kot celota pa tako, da predstavlja popoln kontrast hišam okoli muzeja. Podreja se predvsem tako, da se je umaknila na neugledno parcelo: med kanalom, cesto in železnico, na mesto, kjer je pred njo stala tovarna. S tega vidika je seveda Gherry lahko lažje izrabil in poudaril drugačnost te arhitekture in namesto, da bi vkomponiral v zgradbo obstoječe hiše in njih pročelja, se je raje poigral s problemi sodobnega meščana - transportom. Avto, vlak in ladja so vsakdanji mobili, ki obiskovalcu muzeja služijo, kot umetniški projekti, ko pogleda odznotraj skozi okno, mimo drugih popartističnih objektov.

Torej organska rast (razrast), estetika gibanja, ki je vgrajena tudi v komuniciranje stavbe z okolico in tri transportne poti določajo vtis celote. Izhodišča za to je iskati v Ameriki: avto in druga prevozna sredstva so temelj mestne arhitekture, organska rast je tisto kar Gherrya še posebej zanima (riba v večih izvedbah) in pa Mohave desert v Californiji in Joshoua tree.

Nova arhitektura, kot jo predstavlja muzej v Bilbau je možna šele v trenutku, ko je avtorju dano spoznati, da je arhitektura vedno tujek, je to per se, mimo tega dejstva ne moremo, tako v naravi ne, kot v urbanem mestnem okolju (če lahko to dvoje sploh ločimo). Podzemna arhitektura je nekaj drugega, saj se taka arhitektura odpove zunanjščini, enemu svojih bistvenih delov torej. To je lahko prvi zakon te arhitekture: arhitektura je vedno tujek, je to sama po sebi, je to način njenega obstoja in samo tako jo tudi ljudje dojemamo. In šele ko arhitekt to spozna potem se mu odpre vsa domišljija in neizmerne možnosti oblikovanja.

Druga temeljna značilnost te arhitekture je, da je delana z računalnikom. Vsakemu med nami je to takoj jasno, kajti raznoterosti oblik, prehodov in statičnih rešitev si enostavno ni mogoče predstavljati. Tudi izdelava modelov, stalno se spreminjajočih se modelov, ki variirajo vse nedoumljive variante, je možna samo z računalnikom. To je cad - computer added design. Stavbe te vrste nastajajo v programih s katerimi načrtujejo letala, space shuttle, podmornice, ... Visoka tehnologija, ki stoji v ozadju takšne arhitekture sama zase govori dovolj o smereh razvoja.

Pomembna značilnost te stavbe je tudi uporaba novih materialov. Vendar tu ne gre za kakšne revolucionarne spremembe - tu je vendarle le titanium (0,3 milimetrski sloj na kovinskih ploščah na fasadi), ki je po Gherryevih besedah sploh edini nov material, ostali so poznani v arhitekturi že prej. Zanimivo in novo je predvsem sestavljanje materialov, ki se dogaja podobno domiselno, kot sestavljanje oblik, funkcij in ostalega. Osnovni princip takšnega oblikovanja je montaža po izhodiščih popolnoma si tujih elementov, ki pa vendar kot celota ponujajo fascinanten pogled. Spreminjanje konteksta in pomena ustaljenih znakov. Podobno, kot je to počel Jpseph Beuys (cf. Bushaltestelle). Iz uveljavljenega konteksta iztrgana podoba nam podere ustaljene načine reprezentacij. Zavedati se moramo, da poteka naša reprezentacija sveta v veliki meri po ustaljenih, določenih poteh, ki se zde večne in nespremenljive. A to je utvara.

Omenjeno sestavljanje oblik in drugega se kaže že v Gherryevih zgodnejših stavbah: Aero Space Museum, Muzej v Minesoti, šola v Loyoli in nenazadnje v njegovi domači hiši.

Pomembno je tudi aktivno sodelovanje arhitekta z umetniki, kot so Richard Sierra, Oldenburg in drugi, današnjimi stalnicami ameriške umetnosti, katerih dela v Bilbau tudi v takem prostoru najbolje funkcionirajo. Kar pa ne pomeni, da drugih del ni mogoče razstaviti, ravno obratno, tudi ta dela najdejo svoj prostor pod to streho. Če ne drugega govori to o razvoju umetnosti: če se je ameriška v prvi polovicvi 20. stoletja razvila neposredno iz evropske, je sedaj bolj ali manj obratno.

Sestavljanje form je novo in sveže, oboje predvsem za evropski okus. Tega so američani in Japonci veliko bolj vajeni. To sestavljanje lahko vidimo tudi v sočasnem holywoodskem filmu - Šund Q. Tarantina - tudi tu so sestavni deli filma na prvi pogled popolnoma nepovezani in nepovezljivi med seboj, vendar po ogledu dajejo občutek trdne zgradbe, koherentnosti in homogenosti, kot le malo katera umetnina, kot ki jih poznamo.

Pomemben aspekt muzeja Guggenheim v Bilbau je tudi ameriška dominancija, ki se kaže v globalni strategiji vladanja ZDA svetu, kar jim omogoča močna gospodarska rast. Zastavlja se vprašanje od kod ZDA takšna moč in uspešnost. ZDA so uspele ostalemu svetu vsiliti svojo igro, katere pravila sami najbolje poznajo in ki jih lahko s pravico veta vedno spremenijo. Tukaj naštevam le najvidnejše manifestacije njihove moči: pc, Microsoft, Hollywood, tobačna industrija, coca-cola, potrošništvo, način življenja (estetika gibanja), .... Tukaj ni v podrejenem položaju le tretji svet, v položaju sprejemanja je tudi EU in Japonska. Počasno izginjanje ustvarjalnosti je posledica tega golega prevzemanja, sestavljanja njihovih izdelkov. Z nekaj svetlimi izjemami tone evropski in azijski duh v globoko spanje, kar je posledica dela, ki temelji na ameriških paradigmah (PC in windows), kar je novo je novo samo toliko, kolikor je to nadgradnja že obstoječega sistema.

Vprašanje nove arhitekture, arhitekture 21. stoletja, je tudi vprašanje dominacije ene kulture nad ostalimi, katera uporablja preizkušeno strategijo krščanstva (in pred njim Rima, Egipta, Grčije in ostalih) - prevzemanje uveljavljenih arhetipov drugih kultur, religij, mitologij, drugih načinov življenja. Ta montaža poteka po pravilih tistega, ki uspe drugim vsiliti več kot sam prevzema (pozitivna trgovinska bilanca). Uspešnost ZDA lahko primerjamo z uspešnostjo krščanstva (in drugih zgoraj omenjenih kultur).

NOTRANJŠČINA

Tudi od znotraj je arhitektura izjemna. Uspešna je tako oblikovno kot funkcionalno. Obiskovalcu nudi poleg izjemnih doživetij tudi vse kar si lahko zaželi v muzeju: od knjigarne, kavarne, drugih trgovin, skritih kotičkov do centralnega prostora, kjer se zbira večina obiskovalcev.

Ko smo govorili o zunanjščini smo se lahko igrali z besedami in enkrat govorili o stavbi, kot o arhitekturi, drugič kot o skulpturi. Zunaj takšna igra menjavanja vlog poteka koherentno in v ničemer ne moti funkcije stavbe. Notranjščina je v tem pogledu bolj delikatna. Notranjščino sestavljajo štiri velike dvorane, ki so organsko povezane z zanimivim sistemom stopnic, hodnikov, dvigal, prehodov. Vendar očitna pomanjkljivost notranjščine se kaže v močni pripadnosti Gherrya ameriškemu modernizmu, tipični umetnosti velikih ameriških mest. Notranjščina poleg omenjenih štirih dokaj indiferentnih dvoran ponuja obilo prostorov, prostorčkov, kotičkov kamor lahko umetniki postavljajo svoja dela. Tako imenovana site specific umetnost najde tu svoje zatočišče. Čeprav je v izhodiščih ta umetnost ravno reakcija na ustaljene razstavne prostore muzejev širom po svetu - white cube - bela kocka. Prostor, ki je popolnoma indiferenten do umetnine, ki je postavljena v njem. Ta muzej to ni, ravno tej zvrsti nudi obilo možnosti prezentacije. Čeprav po obratni poti - prostor je vnaprej namenjen site specific umetnosti - se vendar tudi v tej komponenti notranjščine kaže humanost te arhitekture. Seveda je takšna razporeditev prostorov nesporen hommage arhitekturi newyorškega muzeja Guggenheim Franka Lloyda Wrighta. Po drugi strani pa se tudi v tem kaže posebna socialna komponenta modernistične umetnosti, ki je sicer v svoji primarni manifestaciji daleč od tega, prej narobe - v svojem višku je zelo elitistična. Torej funkcionira notranjščina v okviru visokega modernizma - site specific umetnosti - omogoča umetnikom, da specifično umestijo svoje specifične iznajdbe. Taka umetnina tako avtomatsko pridobi na individualnosti, kar je ena temeljnih značilnosti modernizma – formalna različnost, vsebinska poenotenost - kot umetnosti kapitalizma, za razliko vsesplošne enakosti socializma – formalna enakost, vsebinska večstranskost. Hkrati z razstavljeno umetnino pridobi na individualnosti tudi arhitektura - postane tako nekaj posebnega.

Notranjščina tako po organizaciji notranjega prostora v mnogo čem spominja na srednjeveško graščino, kjer si prostori sledijo vedno na drugačen način, povezani so med seboj neposredno - brez hodnikov - komunikacije med etažami so organsko vgrajene v stavbo in prostori so v orbiti centralnega prostora - sprejemne dvorane. Da je v ozadju tega ravno srednji vek ni niti malo nenavadno, saj je ravno evropski srednji vek nekakšno herojsko obdobje ameriške kulture, katere zgodovina je časovni vakuum. Pomislimo tukaj le na Alana Edgarja Poea in Walta Disneya, ki sta oba v svojem predstavnem svetu črpala iz poenostavljene zgodovine tega obdobja. Pri iskanju izhodišč te nove ameriške arhitekture ne moremo mimo bogate estetike stripa in Hollywooda - oba sta gotovo temelj ameriške kulture 20. stoletja. Kajti posamezni elementi stavbe močno spominjajo na Batmana ina na Gotham city - predvsem v večernih urah, ko svetloba bistveno dopolni izgled zunanjščine. Svetloba je pogosto zelo ekspresionistična. Tudi bruhanje ognja iz štirih kvadratov v vodi, med kanalom in stavbo.

Kot rečeno so poleg zaprtih, skritih prostorov, ki obiskovalcu naveličanemu poznavalcu sodobne umetnosti - ki ne ločuje med malenkostnimi razlikami razstavljenih umetnin - nudijo nepričakovane poglede, drugačne perspektive, ki pomagajo razstavljenemu delu prestopiti prag povprečja, so seveda tudi indiferentni prostori - bele kocke - ki so na razpolago slikam in kipom umetnikov, ki so takrat podirali pregrade uveljavljenih muzejskih razstav - takrat nekje na začetku 20. stoletja ali kadarkoli že iščemo začetek.

Guggenheim

Bistveno vlogo pri vzpostavitvi te arhitekture igra fundacija Guggenheim, ki je v danem trenutku prevzela nase vlogo promotorja sodobne umetnosti. Na začetku (prav tam) je bilo potrebno veliko kapitala za investiranje v zelo spremenljiv umetniški trg. Ekonomski vidik te zgradbe ne smemo nikoli izpustiti izpred oči, kajti zgradba deluje na vsaj dveh nivojih - kot ultra nova arhitektura in kot eksponent sodobnega umetniškega trga - tako umetnin kot turizma. Šele po zelo dolgem času, ki je tudi v primerjavi z drugimi investicijami daljši, se investicija v umetnost obrestuje - kot primer lahko seveda navedemo italijansko renesanso. Muzej Guggenheim Bilbao je zgradila Španija in je neposredna investicija države v industrijsko propadlo regijo, katere značilnosti so poleg velike brezposelnosti in slabega ekonomskega položaja tudi narodnostna samobitnost in boj proti asimilaciji v relaciji Španci - Baski.

Razstavni program te institucije je razumljiv: kot stalna postavitev je predstavljen ameriški pop art z veleslavnimi umetniki in umetninami: Andy Warhol (Merilyn Monroe, Mao Zedung), Roy Lichtenstein, ... Nasproti tem stojijo današnji klasiki evropske umetnosti zadnje četrtine 20. stoletja: Mario Merz, Gilbert in George, Christian Boltanski, ... Naslednja razstava, ki na nek način povezuje obe prejšnji, je razstava grafik od Dürerja do danes, ki je seveda prek evropske renesanse usmerjena v dvajseto stoletje, kjer se najprej evropski grafiki pomešajo z ameriškimi, dokler slednji popolnoma prevladajo. Za evropskega obiskovalca je to zelo boleče dejstvo saj Američani danes Evropejcem ponujajo umetnost, ki izhaja neposredno iz evropske, in ta izhodišča so tako rekoč na dlani, kot svojo in ne samo to, tudi kot umetnost, ki diktira tempo. Seveda je to stanje v razmerju do prevlade ZDA tudi na drugih področjih, predvsem ekonomskem, posebej razumljivo. Američani ne samo, da določajo pravila igre, določajo tudi čas in kraj dogajanja, izbirajo figure. Kajti razumeti moramo, da globalni kapitalizem ni tržno gospodarstvo, je neke vrste plansko gospodarstvo, ki ga nadzoruje država, verjetno še bolj in močneje, kot je to v socializmu.

Zdi se, da je Evropa zaspala in da se šele zdaj prebuja in ugotavlja koliko je zaostala, lačna umetnosti in kulture. Nastalo praznino so naravno zapolnili Američani, Guggenheim & co., ki so delali medtem, ko smo mi spali.

Kako gledati sodobni umetniški predmet?

Navodilo 1.

Poiskati je potrebno odgovora na dve vprašanji:

Kaj (ta umetnina) ni? (What it is not?)

Kaj bi (ta umetnina) lahko bila?  (What it could be?)

Odgovora ali odgovori na ta dva vprašanja zapolnjujejo praznino začudenja ob sodobnem umetniškem delu. Kajti dogaja se, da je delo nekakšna uganka: če najdeš vhod, spoznaš smisel.

Ali drugače: najti je potrebno izhod - labirint. Skratka uganiti je potrebno vsebino skozi likovno konstrukcijo ali obratno (poigravanje s perspektivo - optične prevare, spreminjanje geometrij znotraj enega dela, mešanje razmerij ne glede na plan (oddaljenost, itd.).

Site specific art: moderna umetnost je na veliko vpeljala site specific način ustvarjanja. Arhitektura muzejev se je prilagodila temu pojmovanju umetnosti. Če je moderna umetnost vpeljala ta način ustvarjanja se današnja postmoderna, fin de sieclovska umetnost temu pogoju še bolj podreja: umetnik si ogleda prostor in prostor razstavljanja ga spodbudi k izdelavi posebnega projekta za ta prostor. Rečemo lahko, da prostor določa umetnino, kar se v Bilbau kaže še posebej. Očiten je jasen namen te arhitekture, da se prilagodi sodobni, postmoderni umetnosti, ki je, kot smo rekli, site specific. Kar nekaj del v tem muzeju je takšnih, seveda ostaja problem postavitve dela avtorja, ki ga ni več med nami. A zdi se, da današnji kustosi muzejev razmišljajo na isti način in postavljajo dela v posebne umetninam prilagojene prostore in prostorčke in tukaj ne gre samo za instalacije, gre lahko tudi za slike, kipe in drugo.

MONTAŽA

Temeljni princip muzeja Gugenheim v Bilbau je sestavljanje in komponiranje. Ta dva principa sta v zgodovini arhitekture vedno prisotna, vendar nikoli tako izpostavljena kot prav tukaj, kjer sta temeljna principa oblikovanja. Vsak arhitekturni stil je seveda prevzel nekaj od prejšnjega stila ali stilov, te komponente prikrito ali vidno vpletel v nove oblikovne rešitve. Pogoj današnje arhitekture, kateremu se le ta podreja je seveda množica stilov in obširna dokumentacija.

Arhitekt je soočen z veliko količino stilnih rešitev, ki so mu vse enako pred očmi, pa naj so sumerskega ali ameriškega izvora. To je seveda drug problem, to je problem ameriške arhitekture in umetnosti, ki se bistveno razlikuje od evropske, predvsem v tem, da ni posebej obremenjena z velikimi domačimi slogi, ki določajo podobo urbanih okolij. Arhitektura je pogojena z odnosom med naročnikom in avtorjem, med obema in okoljem, ter seveda odvisna od finančnega položaja naročnika in okolja. Arhitektura je veliko bolj odvisna od teh elementov kot so na primer druge veje umetnosti, čeprav tudi na te vplivajo zgoraj našteti pogoji.

MIGUEL UNAMUNO PLAZA

»We all know major Tom's a junkie.«

Trg je prostor ujet med hiše, zaprt z vseh strani. Ima lahko več izhodov (ulic, ki vodijo do njega), vedno pa naj manj dve. Ko ima trg samo en izhod potem je to dvorišče. Zanimivi so primeri trgov v Benetkah, kjer lahko ima trg tudi samo en izhod. Trg je z vseh strani zamejen prostor, omejujejo ga zidovi, fasade hiš. Trg je vsebovan v misli o nepremičnosti prostora. Lahko je zazidan ali samo zaprt, izmišljen. Mišljen s človeško glavo. Antropomorfen čas. Antropomorfen čas je nekaj drugega. Antropomorfen čas je del absolutnega časa, je del manifestacije absolutnega časa kot ga dojamemo v za nas (ljudi) prirejenem prostoru - dimenzije.

Miguel Unamuno Plaza je trg pri postaji Casco Viejo podzemne železnice v Bilbao, ki ima samo dve smeri in v katere nasprotni smeri je Atlantik. V tem morju, ki je malo večje kot Jadransko morje, živijo malo večje ribe. Te ribe lahko kupite vsak dan na tržnici v Bilbau. Na tej tržnici vsak dan sproti določajo cene, seveda glede na ponudbo in povpraševanje. Ta sistem je temelj ekonomskega reda, ki se mu podreja družba zahodne demokracije na prelomu tretjega tisočletja. V teh razmerah je ta sistem, imenovan tudi kapitalizem, tržno gospodarstvo, ..., zelo ljubek. Zelo ilustrativno je prikazano na primeru rib in zelenjave kako ponudba oblikuje povpraševanje in obratno. Ti temeljni principi veljajo le v teh majhnih razmerah, v razmerah kot je tržnica v Bilbao. Nikakor nas ne sme zavesti, da bi domnevali, da je tudi v večjih razmerah tako. V večjih razmerah kapitalizem nima nič več opraviti s ponudbo in povpraševanjem, ponudba določa povpraševanje, neusmiljeno in vedno. Kapitalizem je v večjih razmerah nadzorovan projekt, plansko gospodarstvo, veliko bolj, kot je bil to socializem, kot so mu nekateri očitali. Primer: bombardiranje Jugoslavije, kjer zavezniki načrtno uničujejo jugoslovansko industrijo, ki bi jim lahko bila ali ki jim je bila nekoč vsaj malo konkurenčna.

Milenium Tower.
Miguel Unamuno Plaza, Sabado, 10.25.
Magnolije na trgu Miguela Unamuna še niso odprle cvetov. Violičasta se preliva v roza na trgu Miguela Unamuna.