Novejše grafike Bogdana
Borčića izpovedujejo posebno neopisljivo nagnjenje k iskanju nedojemljivih
razhajanj sposobnosti človekovega zaznavanja in možnosti dojetja teh istih
zaznav. Mojstrsko obvladovanje površine je Bogdana Borčića pripeljalo do samega
roba raziskav. In ko se je že zdelo, da stoji umetnik pred popolnoma črno ali
popolnoma belo sliko, ob popolnem razpredmetenju slikarskega motiva se je vedno
znova pokazalo, da pozornost raziskovalčevega očesa lahko pritegnejo mnoge
podrobnosti. Te podrobnosti ostanejo neodkrite in zato neraziskane ob površnem
posnemanju sveta. Pri običajnem reprezentiranju vidnih zaznav se človek
zagotovo spozna z omejitvami fotografije, nehote mu misli uhajajo prek roba v
virtualno realnost. So pa tudi ljudje, umetniki in znanstveniki, ki se
zavedajo, da je pred nami še ogromno nepojasnjenega, nevidnega, neznanega. Ni
potrebno niti do dna morja, že tukaj pred nosom, na tleh na katerih stojimo
obstojajo nepregledne količine neznanega ali so to nove živalske vrste, mogoče
novi virusi, ali pa samo razmerja med načini obstoja različnega. Različni
načini obstoja nepopisanega, v slikarskem jeziku povedanega, ta neskončna
množica majhnih sprememb, v vedno odprtem sistemu z mejami nas opazovalce postavi
pred dilemo: razumevati ali dojemati.
Na
tem mestu se želim kritično ozreti na lastno početje, na prevajanje
neprevedljivega, na prevajanje nebesednega znakovnega sistema (likovnega
besedila) v besedne znake. Roman Jakobson loči tri vrste prevajanja:[1]
"Razlikujemo tri načine, kako
interpretirati besedni znak: lahko ga prevedemo v druge znake istega jezika, v
drug jezik ali v drug, nebeseden sistem simbolov. Te tri vrste prevoda moramo
označiti:
1. Intrajezikovni prevod ali preubeseditev je interpretacija besednih znakov s pomočjo drugih znakov istega jezika
2. Interjezikovni prevod ali kratko malo prevod je interpretacija besednih znakov s pomočjo
drugega jezika.
3.
Intersemiotični prevod ali transmutacija je interpretacija verbalnih znakov s
pomočjo znakov nebesednih znakovnih sistemov."
Tukaj
imamo opraviti z intersemiotičnim prevodom in sicer v obratni smer kot Jakobson: iz nebesednih znakov moramo dobiti
sistem verbalnih znakov. To naj bi ne
bilo pretežko, saj imamo nenazadnje veliko različnih možnosti. Nevarnost, da
pograbimo prvo od teh, da prevedemo ta sistem nebesednih znakov kar tako, brez
določene povezave je velika. Tej nevarnosti se izognemo tako, da razberemo med
nebesednimi znaki na papirju: črta, ploskev, barva. Črte različnih debelin,
nekatere ravne, nekatere potegnjene s prosto roko, nekatere natrgane, druge
ostre, kratke, dolge, etc. Tudi ploskve so različnih dimenzij: velike male,
prekrivajoče ali strogo ločene, pobarvane ali samo obrobljene. In potem je tu
še barva v vseh svojih manifestacijah. To je označevalni register Borčićeve
grafike.
Najpomembnejše
pri vsem skupaj pa je interpretirati razmerja v katerih so ti elementi slike
ali elementi označevalnega registra grafike. Pri Borčiću je to stvar poetičnih
izrazov kot so: subtilno prepletanje tankih ozkih črt, drobno nalomljenih,
naenkrat končanih v ostri zarezi. Dvoboji kontrastov, ki povezani med sabo
vedno proizvedejo naslednjo entiteto, ki jo je zopet potrebno primerjati z
drugo, ki je tudi nastala kot rezultat boja dveh prejšnji elementov in čez in
čez, znova in znova, brez reda a nikdar kaotično, prek cele površine grafike,
dokler tik nad površino slike ne dobimo preplet različnih pomenov (vielfaltighkeit). Gledalec soočen s
takim prepletom ali ogrinjalom slike stoji pred težko nalogo predreti skozi to
odejo pomenov in na sliki videti samo sliko, samo ploskve, samo črte in si iz
njih sam splesti svoje pomene nebesednih semiotičnih znakov. Kajti brezhibno
sestavljanje grafičnih plošč, njih različne dimenzije nudijo vedno skladno
celoto.
Bogdan
Borčić na vrhuncu svojega raziskovanja virtouzno jemlje iz spomina delce svoje
preteklosti, že opisane ali zapisane v obliki dnevnikov. Umetnik je v vseh teh
letih intenzivnega ustvarjanja uspel združiti toliko različnih načinov
izražanja v koherenten in lahko prepoznaven jezik, da lahko govori sedaj v
lastnem jeziku, z lastnimi semiotičnimi, nebesednimi znaki, pripoveduje pesmi,
zgodbe, daje nasvete, piše romane, znanstvene raziskave v svojem jeziku. Bogdan
Borčić je eden redkih, ki mu je uspelo izumiti lasten jezik in še več naučiti
se ga perfektno uporabljati in z njim ostalim ljudem šepetati ušesom blagodejne
zvoke.
Predvsem
v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi umetnikovimi cikli je ta zadnji
vertikalnih, ozkih grafik nekaj posebnega. Če so med prejšnjimi, ki so še
posebej zaznamovale umetnikov kod bile grafike, kot so Črn kvadrat in podobne (naslov vedno le opisuje stanje na papirju,
nikoli z njim ne dopolnjuje likovnega teksta s tekstom verbalnih znakov), ali
še pred temi Školjke v različnih
perspektivah, potem Znamenja in Dnevniki, Vrezi. V začetku devetdesetih je stal umetnik pred dilemo:
enostaven enobarven jezik z malim številom intervencij ali pa prestop na drugi
nivo. Zgodilo se je slednje: grafike so postale večje, na ploskev je stopila
barva, najprej modra in proti koncu, na krilnih grafikah, tudi rdeča. Za temi
pride cikel tukaj obravnavanih grafik. Njihova skupna značilnost je nenavaden
format – 1:5 do 1:7 v razmerju širina dolžina. Zožitev slikovnega polja je dala
prostor belemu ozadju papirja. Sedaj drobna struktura papirja in njegova bela
barva igrata še pomembnejšo vlogo pri konstituiranju podobe ali nebesednega
teksta. Format papirja na katerem je odtisnjena grafika se ni spremenil, ostal
je enak kot je bil prej, ko ga kje skoraj v celoti prekrival odtis. Če je torej
grafik od začetka uporabljal papir zgolj kot nosilec likovnega teksta, kot
nosilec, ki zgolj nosi besedilo, kot listi v knjigi in katerega vloga je
zanemarljiva, je sedaj prek stotine vmesnih stopenj, dosegel nivo, na katerem
nosilec, papir ni zgolj nosilec, ampak je postal pomemben element v zgradbi
slike, celo tako daleč, da ogroža sliko samo. Če smo nekoč v Borčićevem opusu
že stali pred črnim poljem, vsaj na grafiki to črno polje ni nikoli v celoti
prekrilo površine papirja. Če je bilo polje belo, je bilo vedno omejeno s
črtami, s horizontom dogodka. Nikoli ni celotno površino nosilnega papirja
napolnila ena sama barva. Tako tudi sedaj papir nosilca nikoli ne ostane sam.
Odtisnjena površina je sicer v eni dimenziji zmanjšana, vendar nikoli ukinjena.
Drugi pomemben element
teh zadnji ozkih, vertikalnih grafik je virtuozna uporaba že odtisnjenih
grafičnih plošč. Borčić je tudi prej že tiskal več plošč na eni grafiki, vendar
nikoli prej ta princip dela ni tako močno zaznamoval grafike. Grafične plošče
so majhne in tudi zato lažje obvladljive za sestavljanje kompozicij. Poudarek
na obdelani plošči je zamenjal poudarek na kompoziciji posameznih plošč,
majhnih sestavljenih plošč, včasih komaj grafično obdelanih, včasih pa uporabi
kar dele starejših razrezanih plošč. Pri teh zadnjih grafikah je zanimiv
predvsem prehod od grafično obdelane površine, do pomanjšanja formata plošče,
ta pa je komaj, če sploh, obdelana in končno grafika je sestavljena iz kompozicije
več plošč. Skozi ves Borčićev opus pa ostaja konstanta, to je njegova
nezamenljiva tehnika pisanja nebesednih znakov: jedkanica, akvatinta in suha
igla.
Naj
končam z ugotovitvijo, da so te grafike in tudi druge iz kateregakoli cikla
edinstven primer razvoja moderne likovne umetnosti, in to nikakor ne samo
zaradi razlogov naštetih zgoraj temveč tudi drugih, tukaj moji interpretaciji
nedosegljivih.
[1] Roman Jakobson, Lingvistični
in drugi spisi, O lingvističnih vidikih prevajanja, 1958, Studia humanitatis,
Ljubljana, 1989, str. 204.