Jernej Kožar

 

ZORKA L. WEISS

SLIKE 1995–2005

Slikarstvo Zorke L. Weiss lahko označimo kot abstraktno krajinarstvo. Način njene redukcije motiva na osnovne geometrijske like je primerljiv z renesančnimi ali še prej z antičnimi študijami proporcev (Leonardo, Dürer, Poliklet). Prevlado razuma nad emocijo Weissova omili s subtilnim izborom barvnih odtenkov, ki so razporejeni v domišljenih nizih, v posebno natančnem razmerju med barvo in obliko.

Slika »Obliče III« (1999) je razdeljena na sedem vodoravnih pasov, ki jih slikarka imenuje krajinski pasovi. V njih razberemo značilnosti ruralnega okolja, v katerem živi: zelen pas označuje travnik, rumen obalo reke, siv reko Dravo, potem zopet travnik, polje in gozd, dokler se slika ne konča z modrim nebom. Krajino časovno umesti z barvo, in sicer svetle žareče barve označujejo poletje, temne in zamolkle jesen, svetle, prosojne in sive zimo in močnejše zemeljske barve pomlad. V nekaterih novejših slikah na platno in akvarelih to osnovno kompozicijo preseže s prepletom črt, ki nadomeščajo preplet golih drevesnih vej pozimi. V teh načinih redukcije motiva slutimo vez s slikarstvom Pieta Mondriana.

Slika z akrilom, oljnimi barvami in jajčno tempero, ki jo izdeluje sama. Naravne pigmente nanaša na nikoli belo tkanino, na juto ali na druge še bolj grobo tkane podlage, dokler iz platna ne nastane mreža ali pa se ta popolnoma raztopi in ostanejo samo barvni pasovi. Sestavljanje platen, posameznih delov slike je mogoče vpeljal Matisse, ko je s škarjami izrezoval obliko barvo iz predhodno pobarvane površine. V najnovejših delih Weissova v svoje slike vkomponira celo fotografije, s katerimi si sicer vedno pomaga pri slikanju.

Zorka L. Weiss je značilna predstavnica tako imenovane ruralne umetnosti, ki je za razliko od urbane umetnosti, v kateri v zadnjem času v ospredje stopa socialna tematika, vezana bolj na naravo in njeno spreminjanje. Formalna izhodišča njenega slikarstva lahko iščemo pri umetnikih modernističnih avantgard: Vladimirju Maleviču, Paulu Kleeju in Pietu Mondrianu, s katerim ga, razen formalnih podobnosti, povezuje tudi soroden pristop k serialnosti. Za razliko od visokega modernizma Weissovi ne gre za to, da bi njena slika postala simulakrum, za njo je slika vedno upodobitev nekega realnega stanja prostora ali časa (Dnevne slike), kot taka ima izvor v resničnosti in označuje točno določeno krajino.

Od konca 19. stoletja slike ne moremo več pojmovati kot zaprto delo. 20. stoletje dopušča postopke, kot so serialnost, kompromisi, citiranje, celo posnemanje in diskurz – prijemi, ki so običajni v glasbi, književnosti in danes v arhitekturi. Serijski način slikanja - na primer Cezannove Saint Victoire, pa tudi Mondrianova logika - vzpostavlja dogovor med vsemi elementi, ki si sledijo. Velik del umetnine se tako, bolj kakor v posamezni sliki posebej, oblikuje v skupini in prek nje. Marcel Duchamp in za njim konceptualisti so pripeljali te postopke do skrajnosti, ko so pomen iztrgali od predmeta in ta je postal simptom umetniške dejavnosti, na katero se nanaša. Začetnika serialnosti Paul Cezanne (Mont Saint Victoire) in Claude Monet (Rouenska katedrala) sta se prav tako spopadla s krajinskimi motivi, z naravo in njenim spreminjanjem skozi čas.

Pokrajina na slikah Zorke L. Weiss ni upodobljena mimetično naturalistično, kot je bilo to možno narediti še v 19. stoletju, temveč je pokrajina upodobljena kot skupek njenih najosnovnejši elementov. Od treh osnovnih elementov likovnega jezika – črta, lik in barva - je Weissovi slednja gotovo najpomembnejša. Pred nami je skupina barv razporejenih v različne geometrijske vzorce. Prav ta razporeditev in izbor barvnih odtenkov določata značaj slike krajine. Krajina je lahko zimska ali poletna (štirje letni časi), lahko je celo določen dan in od tu naprej do Dnevnih slik, ki upodabljajo dneve ni več daleč.

Akvarele imenovane Dnevne slike je izdelala v letih 1997 in 1998, in sicer vsak dan po enega. Sedaj jih razstavlja tako, da jih združuje po mesecih. Na akvarelih barvni pasovi sestavljajo geometrijske like, ki so lahko tudi zaobljeni – spirale -, kar daje mehkejši vtis. Ti akvareli zaznamujejo posamezne dneve in so nekakšen zemljevid časa – koledar ali dnevnik –, kot so krajine zemljevidi terena, seveda ne v strogo geografskem smislu. Kot je v tem smislu koledar zemljevid časa.

Vsaka slika ima dvojno naravo. Kot podoba se bolj ali manj jasno nanaša na zunanji red neke izkušnje ali pripovedi, ki se lahko spustita do anekdotičnosti žanrskega slikarstva. V 20. stoletju se je pozornost preusmerila na likovno vsebino, tema je postala odveč in so jo izrinili s površine.

Krajine Zorke L. Weiss opisujejo pokrajino podobno, kot opisuje matematična enačba realnost: težko je nepoučenemu očesu videti podobnost med enim in drugim. Zato Weissova slikam doda naslove in omogoči gledalcu, da v teh slikah prepozna upodobljeno. V tej točki se njen pristop razlikuje od pristopa slikarjev visokega modernizma – minimalistov: Barneta Newmna ali v Sloveniji Gustava Gnamuša in Bogdana Borčića, ki se izogibajo likovnim elementom na sliki, ki bi lahko kakorkoli opozarjali gledalca in mu omogočili na slikah videti nekaj drugega razen slike same.

Slika je vedno izrez, je vedno kadrirana in kot taka apriori reprezentacija, torej posredovana, reducirana realnost. Seveda umetnik potem sam določa stopnjo in način redukcije. Pri nekaterih poteka ta povsem racionalno, na osnovi matematičnih formul in geometrije, pri drugih je način redukcije prepuščen naključju – Jackson Pollock. Ker je slika že apriori redukcija realnosti in njena reprezenatcija, se zastavlja vprašanje, do kod lahko slikar gre z redukcijo oziroma kdaj reprezentacija preneha biti naturalistična, realistična in postane abstraktna? Ali na kateri točki se naturalistična ali realistična upodobitev spremenita v abstraktno.

Teh dvomov Weissova nima. Na njenih slikah je jasna tendenca k abstraktni podobi, ki zanemarja vsebino in v ospredje postavlja likovno: geometrijski pasovi, ločeni s črtami in razporejeni v določenih razmerjih, ki temeljijo na študijah perspektive in kompozicije ter v prosojnih slojih nanešena barva, ki prevzame vlogo osrednjega označevalca. Weissova razvije svojevrstno sintagmo podobe, mehanizem po katerem elementi dobivajo pomen prek svojega povezovanja in v njem. Oblike, ki jih je bilo mogoče prej pojmovati kot nefiguralne, dobijo predstavno vrednost: vodoravni pasovi se spojijo v pogled na pokrajino, črte v razmejitve med posameznimi pasovi: travniki, polji, reko, gozdom in nebom. Seveda pa to predstavitev spremlja določena dvoumnost. Zelo daleč smo od naturalistične natančnosti, kakršno sta uporabljala Cezanne in Monet. V njunem času je bilo za konvencionalno slikarstvo verodostojnost oblik še vedno merilo, da nekdo zna risati in da torej lahko slika. V abstraktni sliki pa zavest povezuje elemente bolj globalno, zato postane identifikacija detajlov osebna stvar in se ponuja raznovrstnim igram domišljije in prividom.

Kot pri vizualni percepciji resničnega sveta je tudi percepcija slik Zorke L. Weiss fragmentarna, oko se kontinuirano premika od ene oblike do druge, glede na barvo, smer in obliko. Ko se središče prestavlja, širi, skače in krči v neprestanem ritmu, začutimo ostre robove slike. Harmonija naslikane realnosti ponuja analogijo dejanski harmoniji narave.

 

Jernej Kožar