Jernej Kožar
WOLFGANG TEMMEL
PROSTOR IN ČAS
galerie lisi hämmerle, Bregenz
8.10.
2004 – 8.12. 2004
Wolfgang Temmel je
slike, ki jih je naredil s pomočjo računalniškega programa, najprej imenoval Mandale, ker so oblikovane na podoben način kot te
religiozne slike. Vendar razen te formalne podobnosti nimajo ničesar skupnega z
religioznimi konotacijami pravih mandal.
Temmel te slike ne naredi z linijo, temveč s fotografijami, ki jih zlepi skupaj
in tako dobi ornament, ki ga ponavlja kot kakšno Mandelbrotovo množico.
Temmla religiozne in
mistične značilnosti slike ne zanimajo, te slika tako ali tako vsebuje že od
vsega začetka. Da lahko na nekaj pogledamo od zunaj, je potrebno prehoditi
različne sisteme, da dosežemo čim bolj realno sliko. Seveda je vprašanje, kako
daleč lahko gremo s takimi raziskavami, kajti prej ko slej nam postane jasno,
da ne obstaja nekaj, kar je zunaj, in nekaj, kar je znotraj. Videnje je
ideološko pogojeno. Naučeni smo videti nekaj, kar v resnici sploh ne obstaja –
na primer globino na Leonardovi Zadnji večerji.
Temmel pritegne in prevara gledalca z barvami in lepim ornamentom, ki ima v svoji klasični lepoti nekaj skupnega z Book of Kells. Gledalca prevara na podoben način, kot ga prevara slika iz 19. stoletja, čeprav se imenuje realistična. Ko se približamo sliki, ugotovimo, da ornament sestavlja polno drobnih sličic, ki jih poznamo iz drugih področij človekovega ustvarjanja, ki, razen v redkih primerih, nimajo nič opraviti z umetnostjo. Zakaj so te sličice tako nagnusne? Ali niso to slike človeških spolovil, ki jih vidimo vsak dan, ali niso to spolni položaji, ki jih uporabljamo vsak dan? Te slike so obscene zato, ker so sestavljene s slikami, ki jih navadno nikoli ne vidimo skupaj. To sobivanje jih naredi tako nenavadne: prepoznamo penis na ozadju iz sončnic, tudi galeb je tu, cigareta, stol. Motiv potem Temmel multiplicira v neskončnost, kar mu omogoča tehnologija, podobno kot je multipliciran Mr. Simth v Matrici. Iz enega nastanejo mnogi, ki so popolnoma enaki, so kloni, sploh ni več važno, kdo je bil prvi. To je potem globina spoznanja, s katerim smo soočeni: vsi smo enaki, smo iz enakega materiala:
Računalniško
grafiko sestavljajo pravilno razporejene točke v določenem vzorcu, ki se
ponavlja do mikrometra natančno prek vse podlage. Računalniško generirana podoba je sestavljena iz dvodimenzionalne
matrice točk – pixlov, ki dodelijo vsaki barvni točki
številčno določeno mešanico treh temeljnih barv: rdeče, zelene in modre. Na teh
grafikah ni nepravilnosti v vzorcu, ki se ponavlja kot Mandelbrotova
množica, kot fraktal. V programu ni ukaza, ki bi
povzročil naključne nepravilnosti, tako značilne za človeško pisavo. Ni madežev
solz v posameznih odsekih slike. Računalniško generirane
podobe so enako kot zvok narejene mehansko, sekvenčno
in so tako pravilne, da se zdijo vulgarne, perverzne.
Skoraj tako kot pri
skulpturah Antonia Canove, ki so tako čustvene in erotične, da se jih želimo
dotakniti. Vendar dotik sproži gnus, kajti material, iz katerega so skulpture, je marmor, hladen zloščen kamen, tako umetno
gladek, tako nečloveško popoln.
Kar se dogaja v
videu Tunel, je ,nekaj zelo podobnega, le predstavljeno na drugačen način. Kar
se začne kot normalen road movie,
se kmalu konča s travmatičnim spoznanjem podobnim zgornjemu. Le da sedaj nismo
soočeni s presenečenjem, temveč z neskončnim lupom,
ponavljanjem nečesa, kar le s težka gledamo dlje kot kakšno minuto, ne da bi
postali nemirni.
Tunel je seveda
zelo simboličen znak. V tunel gremo zato, da si skrajšamo pot, ne da bi se
zadrževali v njem dlje, kot je potrebno, temveč da bi prišli iz njega,- kolikor
se da hitro. V reševalni čoln se vkrcamo zato, da bi se rešili, ne zato, da bi
se v njem peljali prek Atlantika. Temmel nam pokaže, da ni pomemben cilj,
temveč pot. S ponavljanji smo danes nenehno soočeni. Posebej izstopajo na
TV-reklamah, ki jih ponavljajo v neskončnost, čeprav smo že pri prvem ogledu
ugotovili, da nam hočejo prodati nekaj, česar sploh ne potrebujemo.
Potem vstopimo v
avto in tunel postane terminal, muzej torej, v katerem so se stvari ustavile na
svoji poti k propadu ali ponovni združitvi – časovna past torej.
Jernej Kožar