Jernej Kožar

MUZEJ SAVREMENE UMETNOSTI BEOGRAD

Stalna zbirka

Muzej savremene umetnosti je nastal kot posledica odpiranja samoupravne družbe k zahodnemu kulturnemu in umetniškemu modernizmu. Nastal je z namenom, da bi zbiral umetniška dela jugoslovanskega modernizma in pripravljal razstave kontroliranega in reguliranega umetniškega eksperimenta in kanoniziral radikalne aktualnosti, pod okriljem pedagoškega sporočila o sodobni umetnostni kritiki, teoriji in publiki. Muzej je prevzel vlogo zastopnika državnega liberalizma in mecenstva znotraj samoupravnega socializma. Usmerjen je bil k vzpostavljanju modernosti, modernega napredka sodobne umetnosti druge Jugoslavije, k spremljanju mednarodne historizacije sodobne umetnosti in spremljanju aktualnih umetniških produkcij na Zahodu, h gradnji postsovjetske ali postrealsocialistične atmosfere v samoupravni Jugoslaviji in k vzpostavljanju dominantnega centra sodobnosti v donosu do republiških kulturnih centrov in lokalnih galerijskih in razstavnih prostorov – zanimivo je spremljati organizacijske, funkcionalne in taktične razlike med Moderno galerijo v Ljubljani, Galerijo savremene umjetnosti v Zagrebu in Muzejem savremene umetnosti v Beogradu.

Muzej savremene umetnosti v Beogradu je nastal kot ključni zastopnik modernizma v socialističnih razmerah enotne multikulturne skupnosti v času odpiranja in obljub napredka v šestdesetih. V času šestdesetih in sedemdesetih so prvi direktor muzeja Miodrag B. Protić in kustosi Ješa Denegri in Kosta Bogdanović koncipirali bistvene značilnosti muzeološkega dela: razstavljanje in zbiranje, razlaganje sodobne (modernistične ali umetnosti dvajsetega stoletja) znotraj konteksta zahodne umetnosti. Ješa Denegri je izdelal model odpiranja k hiperaktualnosti in historizaciji neposredne sodobnosti v njenih radikalnih (neoavantgardnih, postavantgardnih) oblikah in taktikah. Pomemben je tudi pedagoški model, ki ga je začel in vodil Kosta Bogdanović. Muzej je bil institucija nove dobe napredka samoupravnega socializma in si je prizadeval pokazati humanistično stran realnega socializma.

V osemdesetih je Muzej savremene umetnosti izgubil osrednjo vlogo znotraj jugoslovanske sodobne umetnosti in svojo radikalno mednarodno usmeritev. Ideja muzeja sodobne umetnosti v socialističnih pogojih in ideja radikalnih pozicij v umetnosti in zgodovini umetnosti se je izgubila ravno v času pospešene krize socializma, v času krize jugoslovanske družbe in koncepta jugoslovanstva, v času nastanka pluralnega postzgodovinskega postmodernizma, ki je izstopal iz koncepta modernističnega napredka. Muzej savremene umetnosti se je znašel pred vprašanjem kako interpretirati in konceptualizirati sodobnost, ki ni bila več modernistična in ki je izgubila atribute socializma s človeškim obrazom. Izgubil je vlogo centralnega hegemonističnega integratorja različnih republiških umetniških jezikov.

Druga in še hujša kriza Muzeja savremene umetnosti je nastopila v devetdesetih letih, ko je aktualna oblast v Srbiji zamenjala upravo in namestila antimodernistično, postsocialistično in nacionalistično upravo. V tem času je Muzej izgubil vse funkcije muzeja sodobne umetnosti. Težišče se je prestavilo na nacionalni okvir in predstavljanja najbolj umirjenih modernističnih praks. Namesto pomembnih modernističnih del so v stalni postavitvi dominirala mala, umirjena dela klavstrofobičnega modernizma.

Sedanjo postavitev zbirke Muzeja savremene umetnosti so odprli aprila 2002. Avtor koncepta postavitve je profesor Ješa Denegri, avtorji postavitve pa Branislava Anđelković in kustosa Branislav Dimitrijević in Dejan Sretenović. Denegrijeva postavitev obsega predstavitev likovne umetnosti na tleh nekdanjih Jugoslavij od 1900 do 1991. Predstavljena je mreža zgodovinskih, teoretsko umetniških problemov, ki presegajo običajne kronološke koncepte, menjavanje stilov, šol, izumov pojavov ali posameznih umetniških produkcij. Nasprotno lahko vidimo teoretske, formalne in narativne koncepte. Zbirka je prikazana z nizom sekcij in problemskih celot, kot so park, avtoportret, ženske, hiša, urnebesni kliker, telo, boj dneva in noči, dada – jok, krivilci jekla, dvorišče, telefonska govorilnica, terra incognita, veliki obred, imaginarni predel, barva – prostor – čas, pozitiv/ negativ in was ist kunst? Vsaka od navedenih skupin je postavljena okoli nekega problema ali pa je konstrukcija neke mikrozgodovine.

Zbirka Muzeja savremene umetnosti prestavlja težišče modernistične koncepcije modernega muzeja, kot zbirke pomembnih umetnin ali del velikih mojstrov, vodilnih lokalnih avtorjev/ umetnikov (etničnih identitet, nacionalnih kultur) h konceptu muzeja sodobne umetnosti kot institucije, ki beleži in konstruira možne zgodovine ali prezentacije kultur in problemov, skozi katere se profilirajo umetniške individualnosti. V tem smislu umetnik ni več veliki tvorec ali izvor dela, temveč delavec (cultural worker, autor), ki v konkretnih zgodovinskih in kulturnih okoliščinah ustvarja, realizira in nudi mogoči koncept doživljanja, razumevanja in prikazovanja lastnega obstoja v sodobnem svetu. Predstavljena so dela, ki kažejo vpliv mednarodnega modernizma, kot tudi dela, ki se enakovredno vpletajo v razvoj te iste mednarodne umetnosti 20. stoletja.

Pri tej postavitvi se vedno znova odpira vprašanje jugoslovanskega umetniškega prostora. Po razpadu SFRJ se je zdelo nemogoče, da bo še kdaj mogoče pokazati umetnost, ki je prej pripadala istemu kulturnemu okolju zopet na pričujoč način: dela avtorjev iz različnih umetniških okolij se prepletajo. V času postsocializma devetdesetih so se posamezne nacionalne kulture (srbska, hrvaška, slovenska, makedonska) zapirale vase, da bi znova našle svoje izgubljeno nacionalno bistvo. Izgubile so se nekoč zelo žive povezave med posameznimi umetniškimi sredinami in izmenjava vplivov je pojenjala. Razstava govori o enotnem kulturno-umetniškem prostoru in se na daleč izogne postsocialističnemu obdobju, antijugoslovanstvu iz obdobja razpada SFRJ in ustanavljanja nacionalnih držav in nostalgičnemu jugoslovanstvu ponorelih klastrofobičnih nacionalizmov devetdesetih. Zbirko Muzeja savremene umetnosti je Denegri uporabil za rekonstruiranje modela zgodovine in umetniških problemov 20. stoletja, neke zgodovinsko opredeljene kulture, kulture jugoslovanskih narodov.

Na razstavi izstopajo dela beograjskega nadrealizma, sekcija dada – jok, v kateri so prikazana dela jugoslovanskih zgodovinskih avantgard (dada, zenitizem, konstruktivizem) in sekcija "Was ist Kunst?", v kateri vidimo konceptualno umetnost, oziroma čas med moderno in postmoderno, čas sedemdesetih. Te tri sekcije povzemajo umetnost avantgard, neoavantgard in postavantgard, ki so imele vedno posebno mesto znotraj umetnostne zgodovine. To so tudi točke, v katerih je jugoslovanska umetnost stopila v tesnejši stik z dogajanji v zahodni Evropi in ZDA.

Pomembno mesto v postavitvi imajo štirje najvplivnejši slikarji druge polovice 20. stoletja na enotnem kulturnem prostoru SFRJ: Krsto Hegedušić, Petar Lubarda, Marij Pregelj in Gabriel Stupica. Od slovenskih umetnikov sta predstavljena še France Kralj in Avgust Černigoj, ki zavzema osrednje mesto v sekciji dada – jok.

Postavitev zbirke Muzeja savremene umetnosti odpira nove poglede na umetnost nekdaj skupnega jugoslovanskega kulturnega prostora, pokaže na medsebojne vplive ter sočasnost umetniškega in kulturnega dogajanja, prekrivanje nekaterih umetniških stilov ali tendenc ter pušča odprta vprašanja glede nadaljnjega razvoja sedaj ločenih nacionalnih kulturnih prostorov, ki izvirajo neposredno iz tega skupnega, tu prikazanega.