jernej kožar

Štiri mesta gradijo mostove

Karl Schüssler, Peter Hergold, Sandro Trotti, Gabor Zongor

Mesta in mrtvi. 1. (Italo Calvino, Izgubljena mesta (str.46))

Kadarkoli stopiš v Melaniji na trg, se vedno znajdeš sredi kakega dialoga: hvalisavi vojščak in prisklednik prideta skozi kaka vrata in srečata mladega razsipneža z vlačugo; ali skopi oče s praga daje zadnja priporočila zaljubljeni hčeri, pa mu skoči v besedo zabiti služabnik, ki nosi sporočilo zvodnici. Vrneš se v Melanijo čez leta in slišiš isti dialog, ki se nadaljuje; medtem so umrli prisklednik, zvodnica skopi oče; ampak hvalisavi vojak, zaljubljena hči, zabiti sluga so stopili na njihovo mesto, te tri pa so zamenjali hinavec, zaupnica, astrolog.

Prebivalstvo Melanije se obnavlja: govorci drug za drugim umirajo, medtem pa se rojevajo oni, ki bodo kasneje zavzeli svoj prostor v dialogu, ta v tej vlogi, oni v drugi. Ko kdo zamenja vlogo ali za vedno zapusti trg ali prvič stopi nanj, nastane veriga sprememb, dokler niso vse vloge na novo razdeljene; medtem pa togotljivemu starcu naprej odgovarja duhovita služabnica, oderuh ne neha zasledovati obubožanega mladeniča, dojilja slejkoprej tolaži pastorko, četudi nobeden od njih nima več glasu in oči, ki jih je imel v prejšnjem prizoru.

Včasih se zgodi, da en sam govorec naenkrat igra dve ali več vlog: tirana, dobrotnika, sla; ali pa, da je kaka vloga podvojena ali pomnožena, prisojena stotim, tisočim prebivalcem Melanije: tri tisoč za hinavca, trideset tisoč za zajedalca, sto tisoč kraljevih sinov, ki jim je sreča obrnila hrbet in čakajo, da svet spozna, kakšna krivica se jim godi.

S časoma tudi vloge niso več natanko iste kot prej; seveda dejanje, ki se prebija naprej skozi intrige in preobrate, vodi proti kakšnemu končnemu razpletu in temu se venomer približuje, tudi ko je videti, da se štrena čedalje bolj zamotava in je ovir zmeraj več. Kdor se v več zaporednih trenutkih zazre na trg, sliši, da se iz dejanja v dejanje dialog spreminja, čeprav so življenja prebivalcev Melanije prekratka, da bi bilo to moč zaznati.

Slikarje Karla Schüsslerja, Petera Hergolda, Sandra Trottija, Gaborja Zongorja zanima problem reprezentacije realnosti in ne toliko sama realnost, ki jo reprezentirajo. Zanimajo jih ravno tista drobna nihanja v predstavah, ki so vendar vsem ljudem skupne a vendar tako različne. To temeljno občutje jih umešča v modernizem.

V postmodernizmu se avtorji posvečajo realnosti in ne toliko njeni reprezentaciji. Posegajo torej v samo snov, v sam označevalec in ga (pre)oblikujejo. Njihov namen je sprememba realnosti, dejanski učinki njihovega početja in ne toliko neizurjenemu očesu komaj opazna subtilna nihanja med različnimi stopnjami reprezentacije. Ker umetnostna teorija ponavadi vedno caplja za umetniško prakso, je tudi v tem primeru to razlog, zakaj lahko klasična modernistična dela še danes predstavljajo za širšo publiko radikalno izzivanje. Medtem se je svet že vsaj dvakrat spremenil.

Pričujoči avtorji torej ali izhajajo iz modernizma in mu ostajajo zvesti - Karl Schüssler ali pa se kot Peter Hergold vračajo iz postmodernizma v modernizem, želeč si ponovno predelavo reprezentacije. V nekaterih pogojih je ta način dela značilen za področja, kjer je krog odjemalcev umetniških del manjši in posledično primanjkuje dojemljivih mecenov. Izdelki so s tega vidika vsaj za eno stopnjo manj problematični, seveda ne popolnoma nekonfliktni. Po drugi strani pa ne gre pozabiti, da današnji čas dopušča pluralizem slogov. S te strani je vztrajanje avtorjev v nekakšnem modernizmu popolnoma razumljivo.

Toda umetnikovo poslanstvo in njegova odgovornost je, da spreminja realnost, saj nenazadnje njegova publika to od njega pričakuje. Umetnik je danes še edini posameznik znotraj nadzorovanih družb, ki mu je dovoljeno posegati v realnost in jo oblikovati. Za umetnika je nujno, da dojame, da umetniško izražanje ni in ne more biti omejeno na en sam ali na izbrani medij, ker nova sporočila zahtevajo nove forme, ker stare forme nosijo reakcionarne ideologije, tudi če je njihova vsebina progresivna.

Za razstavo smo izbrali umetnike, ki v svojih delih ne opevajo samo svojega okolja in svojega načina življenja. Izbrali smo umetnike, ki zmorejo tudi nekaj vpogleda v lastno ustvarjanje, vedenja, da je tudi njihovo ustvarjanje (kot tudi to pisanje) pogojeno z okoljem iz katerega prihajajo, z ideologijo, kateri se podrejajo, da lahko ima gradnja mostov več pomenov. Zato naj mi bo dovoljeno v tem kratkem prispevku se soočiti z realnostjo in pustiti likovni reprezentaciji, da sama doseže svoj namen. Kajti z reprezentiranjem reprezentacije »diskurz o umetnosti« reprezentira »umetnostno« reprezentacijo, ki po drugi strani reprezentira reprezentacijo ideološke reprezentacije…

Ljudje v teh 4 mestih so sloveli po svojih spretnostih. V nekem razgovoru so ugotovili, da se meščani teh štirih mest premalo poznajo med seboj, kar je verjetno posledica nerazumevanja jezika, kajti v vsakem od teh mest ljudje govore drug jezik. Na pomoč so poklicali filozofa. Samo en jezik je, je ugotovil filozof, ki ga bodo razumeli meščani vseh štirih mest, to je slikarski jezik.

Umetniki gradijo mostove. Predstavniki ljudstva pošiljajo v izvidnico umetnike, nekako tako kot je Džingis Kan pošiljal glasnike, ki so širili in spodbujali govorice. Mogoče gre tudi tokrat za osvajanje ozemelj. Vendar se osvajanje danes ne dogaja več tako krvavo kot prej, kajti tudi interesi niso več samo beli ali črni. Danes vsak osvajalec, ki ga predstavniki ljudstva pošljejo na osvajalni pohod ve, da mora teritorij ostati nepoškodovan in nespremenjen saj le ohranjanje obstoječih struktur omogoča osvajalcem financiranje tega in naslednjih osvajalnih pohodov. Vsak osvajalni pohod podpirajo lokalni trgovci, ki si od osvojenih ozemelj največ obetajo, saj njim osvojena ozemlja predstavljajo novo tržišče, tako možnost širitve dejavnosti, več dela in boljše življenje za vso skupnost. (Mogoče je osvajanje le metafora.)

A bodimo pazljivi: tudi gradnja mostov ima lahko dva obraza. Kadar gradimo most prek reke ali prepada ga gradimo na nekem mestu, določenem mestu, ne kjerkoli. Ker je ponavadi gradnja mostov povezana z denarjem, ki pa ga med ljudmi vedno primanjkuje, se zgradi le eden ali nekaj mostov. Če ljudje gradijo most potem ga gradijo v določeno smer in tako zapostavljajo druge.

Od graditve mostov imajo lahko vsi koristi: umetniki, trgovci in politiki. Ozemlje ni nujno samo materialno, oprijemljivo, ozemlje je lahko tudi virtualno: lahko je ozemlje trgovine, polje potrošnje, polje izdelave nekega predmeta ali samo ideja za izdelavo in trženje nekega izdelka. Kako nekoga navezati nase, ga narediti odvisnega in kako od njega pobirati denar, ki nam ostalim omogoča dobro življenje.

Namen razstave ni pokazati samo sodobno umetniško produkcijo v štirih mestih. Organizatorji si od razstave obetajo več - z razstavo želijo pokazati, da med mesti in regijami obstajajo kulturne, umetniške in ekonomske razlike. S tem ko razstava razkazuje očitne razlike, spodbuja obiskovalce (prebivalce mest in regij) k izmenjavi mnenj. Šele z definicijo razlik skozi umetnost lahko vzpostavimo trdne temelje za plodnejšo komunikacijo in hkrati pokažemo kako je mogoče zbližati različna kulturna okolja. Umetniška dela bodo nedvomno na subtilnejšem nivoju spregovorila tudi o težavah v vsakdanjem življenju prebivalcev teh mest, njihovih obremenitvah in problemih ter o njihovih vizijah o bodočnosti svojih okolij.

Ko popotnik nekega jutra prispe v mesto in sreča dekle, kateremu ne bo nikoli izvedel imena in ki mogoče dela v tovarni cigaret, lahko da presenečen obstane na ozkih z avtomobili napolnjenih ulicah in se v tistem trenutku zave:«Ut pittura poesis.«

In tako politiki izberejo umetnike in jih pošljejo na področja, da jim prinesejo novice, da pripravijo ljudi na drugačnosti, ki bodo sledile, ko bodo umetnikom sledili drugi. Umetniki s svojimi umetniškimi deli lahko do določene mere pripravijo neko okolje na motivni svet, na ideologijo, na načine razmišljanja, ki vladajo v okolju iz katerega prihajajo.

Džingis Kan je pred svojo vojsko pošiljal glasnike, ki so širili in spodbujali govorice, da je Džingis Kan hudič in njegova vojska hudičeva vojska. Ubogi ljudje so verjeli tem zgodbam. Govorili so, da ne bo prizanešeno nikomur, ki se bo upiral. Pravili so strašne zgodbe, kaj Mongoli naredijo z mestom, ki se upira: ropajo, posiljujejo, pobijajo, koljejo, zažigajo. Na koncu od mesta ne ostane niti spomin. Toda, kdor se ne upira, tistemu je življenje podarjeno, njegovi ženi in hčerki se ne zgodi nič, sina mu ne odpeljejo. Hiša ostane nepoškodovana.

Zgodovinarji poročajo, da je Džingis Kan mesta pogosto zajel brez boja. Nekatera je pustil, druga je prestavil, ker so mesta vzdržlivejša od človeka in njegove govorice, so mesta preživela, voda pa se je umaknila.