Kapadočani: Bazilij, Gregorij Nazianški, Gregorij iz Nise

br. Ambrož Mušič OFM, 3.letnik, Ljubljana


Kapadočani kot menihi

Votline v Kapadokiji



I. Pokrajina Kapadokija

Kapadokija se imenuje pokrajina na prehodu iz Sirije, Mezopotamije in Armenije v Malo Azijo. Na severu Kapadokijo obdaja Črno morje. Leta 371 je bila nekdaj enotna rimska provinca Cappadocia razdeljena na dve provinci. Glavno mesto prve je postala Cezareja, ki jo je v 6. stoletju cesar Justinijan I. utrjeval za obrambo pred napadi barbarskih ljudstev (Izavrov, Hunov). Glavno mesto druge province pa je bila Tijana. Gospodarski razcvet antične Kapadokije se je končal z barbarskimi vpadi. Med letoma 611 in 628 je del dežele pripadal perzijskemu imperiju. Kmalu zatem je to območje postalo mejni del Perzije z islamskimi Arabci, ki so trajno zavzeli vzhodno Kapadokijo z Meliteno. Leta 708 je bila Tijana uničena. Iz tega obdobja so se ohranila znamenita do deset nadstropna podzemna skrivališča, kamor so se domačini zatekali pred roparskimi pohodi različni tolp. Stalna nevarnost pred plenjenjem in pobijanjem se zaključi šele tedaj, ko je Bizanc ponovno osvojil Meliteno (leta 934) in začel prodirati proti vzhodu. Leta 1071 so Kapadokijo zavzeli Turki, krščanstvo pa se je ohranilo na tem ozemlju vse do leta 1923.

II. Začetki meništva v Kapadokiji

Začetki meništva na maloazijskih tleh so tesno povezani z imenom kasnejšega škofa Evstatija iz Sebaste, ki je v dokumentih sinode v Gangri (okoli leta 341 v Paflagoniji) označen za voditelja neke skupine asketov, za katere se je zdelo, da s svojimi ideali resno ogrožajo notranjecerkveno ureditev maloazijskih skupnosti. Iz pisem sinodalnih udeležencev in njihovih sklepov, ki so jih podali v dvajsetih kanonih, je mogoče razbrati, da evstatijanci celo do te mere ne cenijo zakonske zveze, da zavračajo udeležbo pri tistem evharističnem bogoslužju, ki bi ga opravljal poročen duhovnik. Poleg tega zagovarjajo tudi skrajni ideal uboštva, ki ga navzven poudarjajo z zavestnim nošenjem revnejših oblačil in z zanemarjanjem sleherne telesne nege. S tem v zvezi pa naokoli tudi učijo, da nihče, ki se ne odpove vsemu svojemu imetju, ne more doseči odrešenja. V nasprotju z ostalimi v Cerkvi se oni postijo ravno na nedeljo. Nekateri odklanjajo vsakršno uživanje mesa. Tudi tistih že povsem ustaljenih slovesnosti v čast mučencem ne odobravajo in se zbirajo k lastnemu bogoslužju raje po zasebnih hišah. S tem pa Cerkev izpostavljajo nevarnosti razcepljanja. Pri evstatijancih gre verjetno bolj za radikalno asketsko gibanje, ki je verjetno deležno vplivov vse od Sirije pa sem do maloazijskih krajev, a se še ni uspelo v vsej polnosti vključiti v življenje krajevne Cerkve in se podvreči njenemu nadzoru. Ravno to dvoje pa je postala naloga moža, ki je tako kot družina, iz katere je izšel, videl v Evstatiju iz Sebaste velik zgled asketsko-meniškega načina življenja.

III. Vodila Bazilija Velikega: Asketikon in Moralia

Bazilij iz Cezareje je bil po svojem krstu prepričan o tem, da je vsak kristjan v moči tega zakramenta zavezan k asketskemu življenju v smislu evangelija. Bazilij je oblikoval življenje asketske skupnosti, ki se je v Anezijih v Pontu (v hriboviti pokrajini ob reki Iris) zbirala okoli njega in njegovega prijatelja Gregorja Nazianškega. S to skupnostjo je ostal povezan tudi kot škof v Cezareji, kjer pa je ravno tako oznanjal svoji skupnosti ideale devištva in uboštva. Bistvena razlika od tovrstnega skrajnega nauka evstatijancev pa je bila v tem, da Bazilij teh idealov ni oznanjal kot zakon, ki bi ga morali sprejeti vsi člani njegove skupnosti. Ko se je tako skupina asketov v Anezijih kot tudi skupnost v Cezareji postopoma razvila v cenobitsko skupnost, se je pojavila na osnovi vprašanj, ki so se vsakodnevno zastavljala glede konkretnega udejanjanja prvotnih idealov, potreba po zapisanem pravilu, ki bi pomagal k utrditvi in stabilizaciji takšnega načina življenja. Ko je Bazilij ustanavljal svojo meniško skupnost, potem ko se je bil leta 357 vrnil s potovanja po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji, je ohranjal stik z menihi iz Evstatijevega kroga in se je verjetno v začetku še v veliki meri naslanjal na dotedanjo obliko življenja v puščavniških naselbinah. Bazilijev prvi asketski program »filozofskega življenja« se je namreč še močno opiral na kiniške ideale življenja, ki naj bi postalo osvobojeno različnih potreb in afektov. Vendar pa je že v tem programu odzvanjala glavna misel slediti križu, ki je kasneje postala vodilni motiv Bazilijevega meniškega koncepta: spreobrnjenje kot odpoved skrbem sveta, odmiranje mesu, obvladovanje čustev, preprosto življenje v kontemplaciji, molitvi, in petju, delo in študij Svetega pisma.

Nastanek Bazilijevega dela z naslovom Asketikon moramo videti v luči notranjega razvoja meniške skupnosti od bolj puščavniške do cenobitske. Asketikon ni prinesel le spoznanj, ki si jih je Bazilij pridobil na potovanju, kjer se je seznanjal s središči in začetki meniškega življenja, temveč je v svoji drugi izdaji zajel tudi vsa tista spoznanja, ki so sad vsakdanjega praktičnega življenja v cenobitski skupnosti. Tekstna kritika je v primeru Asketikon prišla namreč do ugotovitve, da sta zelo verjetno obstajali dve izdaji tega dela. Prva izdajo so poimenovali Mali asketikon, ki je služil Rufinu kot predloga za njegov prevod. Druga, dokončna izdaja, ki so jo poimenovali Veliki asketikon, je sprva imela dva dela. Prvega izmed njiju so prepisovalci poimenovali Regulae fusius tractatae (Óroi kat£platoj, Obširnejše vodilo), drugega pa Regulae brevius tractatae (Óroi ™pitom»n, Krajše vodilo). Prvi del vsebuje kar 55 pravil in vsa se sklicujejo na Sveto pismo. Veliki asketikon je sicer napisan v obliki vprašanj in odgovorov, želi pa podati smernice in navodila za vodenje redovnega življenja. Bazilij je pisanje Velikega asketikona v celoti zaključil šele potem, ko je bil posvečen v škofa. Pravilo je bilo od začetka naprej mišljeno zgolj za menihe v Anezijih (in v Cezareji), ki so bili povezani z Bazilijem, in ga zato ne moremo imeti za redovno vodilo v kanonističnem smislu.

Gregor Nazianški v svojih spisih omenja, da je svojemu prijatelju Baziliju pomagal pri sestavljanju zbirke pravil za asketski način krščanskega življenja. Ta zbirka (Asketikon) je nastala kot sad diskusij in razmišljanj o najustreznejših oblikah meniškega življenja, ki so potekala v asketskem krogu Bazilijevih in Gregorjevih tovarišev. Drugi sad tega razpravljanja pa je bil programski spis za prenovo Cerkve in krščanstva, ki so ga poimenovali Moralia, kjer je naštetih 80 pravil, na vprašanja krščanskega praktičnega življenja pa je enkratno odgovorjeno s pomočjo svetopisemskih citatov. Moralia je v celoti namenjena vsem kristjanom, medtem ko je Asketikon, ki je nastal v istem času (domnevno leta 359/360), napisan izključno za menihe.

Iz ideala »filozofskega življenja« je tako nastal ideal »življenja po evangeliju,« katerega osrednji motiv je poslušnost besedi Svetega pisma, ki so ga sprejeli za vodilo k pravemu življenju. Največja zapoved vsega asketskega življenja je po Baziliju ljubezen do Boga, ki terja korenito odpoved svetu, ki ne spoštuje Božjih zapovedi. To zapoved pa se more najlepše uresničevati znotraj neke skupnosti, ki posameznika spremlja, mu pomaga in ga oblikuje. Te pomoči ne more nuditi puščavništvo, ki nasprotuje družbeni naravi človeka. Odpoved svetu in njegovim dobrinam je pri Baziliju pozitivno usmerjena kot samodisciplina odrekanja (egkr£teia) ter tako jasno ločena od vsakega manihejskega dualizma. V nekaterih okoliščinah lahko menih še sam upravlja s svojim Gospodu posvečenim imetjem, priporoča pa se, da se upravljanje prenese na enega samega meniha. Življenje v skupnosti zahteva sprejetje enakosti, pa tudi podrejenosti, ki se krepi s pomočjo pokorščine predstojniku (proestèj). Ta pokorščina najde svojo najglobljo utemeljenost v zgledu Gospoda, ki se je vselej povsem predal Očetovi volji. Predstojnik sam (in njegov namestnik), ki mu ob strani z nasvetom stojijo starejši bratje, je postavljen v zares odgovorno službo duhovnega očeta vseh, ki so mu zaupani. Bazilij dodeli telesnemu delu visoko mesto in s tem omogoči samostanu opravljanje karitativne dejavnosti za uboge. Ljubezen do bližnjega pa postane merilo za pristnost ljubezni do Boga. To merilo pa nikakor ne velja le za menihe, temveč tudi za kristjane v svetu, ki pa naj bi v življenju menihov dobili spodbuden zgled za takšno evangeljsko življenje. Bivanje slehernega kristjana naj bi se namreč brezpogojno opiralo na temelj novozaveznega oznanila, iskalo v njem svojo usmeritev in se tako preko ponotranjenega in zavzetega bibličnega krščanstva dejanja moglo zares soočiti s krizo identitete državnega cerkvenstva (Reichskirche).

Pri tako temeljnem izpeljevanju meniškega načina življenja iz besede in duha evangelija, kar lahko vidimo v delu Asketikon, se kaže brezpogojna zavezanost meniha poglabljanju v Sveto pismo kot nekaj samoumevnega. Naslednja značilnost bazilijanskih »vodil« je velika mera razumevanja in velikodušnosti v stvareh drugotnega pomena, za katere Bazilij nima že povsem izdelanih rešitev za vse možne vsakodnevne situacije, ampak nastale tovrstne dileme prepušča odločitvi predstojnika ali posameznega meniha. Tudi v primerih kršitve reda naj bi se izrekalo res mile kazni in ljubeznive opomine. Zvesto spoštovanje pravil naj bi na ta način postalo ponotranjeno tako pri predstojnikih kot pri tistih, ki so jim zaupani. Kljub temu pa pravilo ostaja v temeljnih postavkah neizprosno. V tem lahko vidimo delo duha, ki razume slabotno človeško naravo, hkrati pa se želi svobodno vzdigniti kvišku, bliže božjemu. Postopno dozorevanje samostanske ureditve je Vodilu vtisnilo pečat uravnoteženosti, tehtnosti in prilagodljivosti, zaradi česar bi bile vse novonastale oblike bizantinskega meništva odveč. Vsaka kasnejša »reforma« vzhodnega meništva je končno pomenila le ponovno preudarjanje bazilijanske dediščine in naslonitev nanjo. Kakovost te dediščine se odraža tudi v vplivu, ki ga je podobno kot Pahomijevo Vodilo imela na latinsko meništvo Zahoda: od Rufina, ki omenja Bazilijevo Instituta monachorum in Kasijana, preko Benedikta iz Nursije, pa do Benedikta iz Aniana, ki je tej dediščini dal mesto v svoji Concordia regularum. Tudi Hieronim navaja v svojem delu De viris illustribus Bazilija kot tistega, ki je napisal TÕ ¢sketikÒn. Fotij pa nekje v svojih spisih opiše Asketikon kot tisto delo, ki vključuje Regulae, medtem ko od zgodovinarja Sozomena izvemo, da so včasih Regulae pripisovali Evstatiju iz Sebaste, v njegovem času pa je že splošno znano, da jih je napisal Bazilij.


IV. Samostansko življenje v Kapadokiji in Carigradu

Viri molčijo o ustanavljanju samostanov v provinci Osrednje Male Azije pred kalcedonskim koncilom. Toda okoli tega časa nastaja več samostanov na maloazijski obali Bosporja in celo na ožjeupravnem območju glavnega mesta. Eden izmed najpomembnejših samostanov je bil Rufinianai, ki ga je ustanovil cesarski minister Rufin. Ta je vanj najprej naselil egiptovske menihe, ki pa so samostan po Rufinovem strmoglavljenju z ministrskega položaja (leta 395) ponovno zapustili. Proti letu 400 je nato samostan prevzel menih Hipatij, o čigar predstojniški dejavnosti nam poroča njegov učenec Kalinik. Ena filialna hiša tega samostana je obstajala tudi ob reki Rebus. Še v 5. stoletju pa sta v Avksencijevih gorah nastala ženski in moški samostan.

Glede začetkov meništva v Konstantinoplu si različni viri delno nasprotujejo. Gotovo pa je glavno mesto že zgodaj privabilo menihe iz vzhodnih provinc cesarstva. Prvi menihi so v Konstantinoplu živeli najprej posamično ali pa v majhnih skupinah. Za voditelja ene meniške skupnosti (sunoik…a monacîn) velja po cerkvenem zgodovinarju Sozomenu že Maratonij, bivši uradnik, ki se je ob Evstatiju iz Sebaste odločil zaživeti asketsko življenje, medtem ko hagiografska literatura pripisuje ustanovitev prvega samostana (monast»rion) v Konstantinoplu sirskemu menihu Izaku (okoli leta 382). Toda že pred Izakom je po vsej verjetnosti moglo biti število menihov v mestu opazno in pomembno, saj imajo menihi že v sporu glede Makedonijevega nauka posebno vlogo. Od konca 4. stoletja naprej so naslednji samostani izredno hitro nastajali, ker je efeški koncil (leta 431) priznal opata Dalmata, Izakovega naslednika, za voditelja vseh menihov v mestu. Znano je, da so v letu 448 zastopniki 23 samostanov podpisali sodni sklep sinode, ki je ovrgla Evtihov nauk. Med temi samostani je poseben položaj zavzel Akoimetski samostan, ki ga je v menatski Cerkvi ustanovil menih Aleksander, ki je pred tem nekaj časa prebil v mezopotamskem samostanu, nato z gručo menihov oznanjal naokrog po sirskih provincah in naposled okoli leta 425 prispel v Konstantinopel, kjer so kmalu številni menihi iz drugih samostanov vstopili v skupnost, ki jo je on sam vodil. Ta skupnost je bila tako zelo privlačna predvsem zaradi navade, ki jo je menih Aleksander prinesel iz Sirije, da se molitev v samostanu ne prekine niti ponoči. Ti menihi so se zato imenovali ¢ko…mhtoi. Pri nočni molitvi so se menjavale različne jezikovne skupine menihov. Molili so namreč v različnih jezikih. Ko so bili zaradi ljubosumja in različnih spletk akojmeti pregnani iz mesta, so odšli v Malo Azijo, kjer je mogel Aleksandrov naslednik Janez končno ustanoviti nov filialni samostan v Irenaju ob Bosporju. Ta samostan je začel svoj veliki vzpon v času svojega tretjega opata Markela. Od tod je leta 468 Patrikij Studij poklical nekaj menihov v svoj novoustanovljeni samostan v glavnem mestu, ki je pozneje zelo zaslovel.

Menihi tega časa pa škofom glavnega mesta niso vedno prinašali veselje in tolažbe, saj so se radi intenzivno in včasih tudi prevratniško vključevali v vroče polemike glede »pravovernosti« svojih škofov, katerih trdo roko so močno občutili Makedonij, Gregor Nazianški in Nestorij. Med temi škofi pa je bil tudi Janez Krizostom, ki je menihe opominjal k večji discipliniranosti po samostanih in je želel imeti tudi določen nadzor nad njihovim življenjem. Pri takšnem odnosu med menihi in vodstvom Cerkve v glavnem mestu je postalo več kot očitno, da je bilo potrebno najti neko obliko medsebojnega sodelovanja, ki bi tudi pravno pomagala vključiti menihe v skupno življenje Cerkve. Za področje vzhodnega krščanstva je to pomembno delo začel kalcedonski koncil, ki je izdal v zvezi s to problematiko vrsto kanonov. Najpomembnejše določilo je podano v četrtem kanonu, ki vsak samostan postavlja pod nadzor škofa. Tako brez vednosti škofa v prihodnje ne more biti ustanovljena ne kakšna manjša filialna skupnost ne kakšen nov samostojen samostan. Kanon določa naprej, da mora menih ostati vse svoje življenje povezan s tistim samostanom, v katerem je začel svoj asketski način življenja. Menih sme začasno zapustiti samostan le iz tehtnega razloga s privolitvijo škofa. Tudi osmi kanon utrjuje mesto škofa v razmerju s samostanom: menihi, ki so kleriki (torej člani hierarhije), ostajajo izrecno pod škofovsko jurisdikcijo. Drugi kanoni skušajo utrditi ideal meniškega poklica, ko prepovedujejo prevzemanje svetnih služb ali služenje v vojski. Poleg tega pa odreka tako menihom kot nunam sklepanje zakona. S kalcedonsko zakonodajo dobi vzhodno meništvo kot cerkveni stan svoje uradno mesto v celotnem cerkvenem telesu. Ti kanoni še ne izdelajo vseh možnosti cerkvenopravnih ureditev za meništvo, nudijo pa sprejemljiv okvir za vse nadaljnje določbe, ki bi jih nov razvoj znotraj meništva eventuelno zahteval.


Literatura:


  • A Select Library of The Christian Church, Nicene and Post-Nicene Fathers (Vol.8), Basil: Letters and Select Works (Second Series, ed. Philip Schaff, al.), Hendickson Publishers, Peabody, Massachusetts 1999, p. lii.


  • Der Neue Pauly Enzyklopädie der Antike (Band 6), Verlag J. B. Metzler, Stuttgart, Weimar 1999, 264-265.


  • Gestalten der Kirchengeschichte, Alte Kirche II. (Band 2), Martin Greschat (Hrsg.), Verlag W. Kohlhammer, Stuttgart, Berlin, Köln, Meinz 1984, 9-11.


  • Baus Karel, Ewig Eugen, Die Kirche von Nikaia bis Chalkedon (Erster Halbband), Die Reichskirche nach Konstantin dem Großen, Handbuch der Kirchengeschichte (Band II), Hubert Jedin (Hrsg.), Herder, Freiburg, Basel, Wien 1973, 381-386.








Stran postavljena 31.12.2003.