Cesarsko kraljevi pehotni bataljon No.III/86
Stotnik Johann Iskrić
Prošnja za dodelitev vojaškega odlikovanja reda Marije Terezije
VIŠJE POVELJSTVO CESARSKO KRALJEVE VOJSKE
Zdravilišče Grafenhof, 22. maj 1918
Na osnovi priloženega poročila o borbi supaj s pričevanji očividcev prosim za
dodelitev vojaškega odlikovanja reda Marije Terezije.
10 prilog
Iskrić, stotnik
Plemenitemu
gospodu c. k. generalmajorju
Wendelin Colerus von Geldern
Przemyšl
Poslano 28. 5. 1918
10 prilog
Komandant bolnice
Tinzl
Poročilo o borbi
o bojih pri Avčah (Auzza) v 11. bitki na Soči od 11. do 20. avgusta 1917
3. avgusta 1917 sem prevzel poveljstvo nad kraljevim ogrskim jurišnim bataljonom V/4 in s tem hkrati tudi poveljstvo nad odsekom II. obalnega položaja pri Avčah (Auzza) od železniškega viadukta severno od Avč do Loga.
Posadka tega odseka je bila sestavljena iz 3 stotnij kraljevega ogrskega črnovojniškega bataljona V/4 in je razpolagala s 4 strojnicami, 3 minometi in 2 topovoma. Na tem odseku se je nahajal tudi zaporni položaj od kote Fratta (¤555) do Avč, za katerega so bile kot posadka predvidene četrta stotnija mojega bataljona in 1.stotnija pehotnega bataljona IV/25, kakor tudi 8 strojnic, ki so bili pod poveljstvom starejšega četnega poveljnika te posadke, ki je bila neposredno podrejena brigadnemu poveljstvu (skica 1 - JPEG, 68 kB).
17. avgusta, v dopoldanskih urah, je sovražna artilerija, ki je že več tednov intenzivno obstreljevala naše položaje, ponovno odprla ogenj, ki je do večera ponehal. Pri tem je v glavnem delovala težka artilerija, s katero so Italijani na tem mestu izdatno razpolagali.
Proti 10. uri zvečer, je sovražnik poleg nadaljnjega obstreljevanja položajev z granatami, začel delovati proti zalednem prostoru s plinskimi granatami, pri čemer je tudi naš bataljon utrpel izgube.
18. avgusta se je že pri jutranjem svitanju sovražni artilerijski ogenj močno okrepil proti našim položajem in je z največjo močjo vztrajal - zlasti srednji in težki kalibri - ves dan. Zvečer in v nočnih urah se je ogenj stopnjeval, ojačan z množico težkih minometov do hudega bobnenja. Naši položaji so bili pri tem pretežno zravnani z zemljo, na posameznih mestih je izbruhnil ogenj in nastale so precejšnje izgube.
Ure trajajoče najhujše bobnenje vseh topovskih kalibrov in minometov, je dalo slutiti na skorajšnji sovražni napad. Telefonske linije so bile večinoma že uničene, zato sem moral s kurirji iskati zveze z vsemi deli meni podrejenih odsekov in ukazal pozorno opazovanje in pripravljenost na osnovi že prej podanih navodil v posameznih položajih na mestu samem. Z levega krila sem odredil odpošiljanje patrulj k levemu odseku že v sosednjem korpusnem področju. Zaradi prejšnjih srečanj s položaji v tem sosednjem odseku v področju 23. korpusa, mi je bilo znano, da so bile razmere tam precej neugodne. Zato sem svoja prizadevanja usmeril tako, da bi bil poleg brezpogojne ohranitve naših položajev pravočasno seznanjen o poteku dogodkov v tem odseku, da bi lahko v primeru sovražnikovega vdora, takoj usmeril tja naš artilerijski zaporni ogenj.
Proti polnoči je bil pred mojim odsekom, na sovražni obali Soče, pri koti 104 jugovzhodno od Ročinja (Ronzina) opažen sovražni premik. Sovražnik se je verjetno pripravljal, da prebrodi ali premosti Sočo. Z našega položaja smo takoj odprli pehotni in strojnični ogenj. Prav tako sem odredil, da se tja usmeri naše artilerijsko zaporno streljanje.
Patrulja, ki je bila poslana na levi sosednji odsek proti Bodrežu, je prinesla sporočilo, da je tam le nekaj trupel posadke topovskega regimenta No.28 in, da se sovražnik pripravlja na prehod v okolici Ajbe. Zato sem takoj napel vse sile, da bi navkljub močnemu artilerijskemu zapornemu ognju, vedno znova pretrgano zvezo z brigadnim poveljstvom, ponovno vzpostavil, da bi lahko čim hitreje poročal o dogajanjih pri Ajbi. Končno smo uspeli vzpostaviti zvezo in na mojo pobudo je bil proti mestu predvidenega prehoda takoj usmerjen naš artilerijski zaporni ogenj. Ob jutranjem svitu 19. avgusta se je resnično pokazalo, da je sovražnik pri koti 104 poskusil prehod čez reko, ker je tam ležalo več razstreljenih pontonov in številna sovražnikova trupla.
Nasprotno pa je prehod na levem sosednjem odseku, v okolici Ajbe - Bodrež uspel. Sovražnik je tam celo vdrl v naš položaj in je zdaj z ene strani napredoval čez našo prvo obrambno črto proti zapornemu položaju na Fratti (¤555), po drugi strani pa je skušal prebiti našo prvo črto tako, da je z levega sosednjega odseka, kjer se je na našem bregu Soče utrdil, napadel moje levo krilo.
Potem ko je sovražni napad postal očiten, je bil še v toku noči, na mojo prošnjo, da bi lahko odpor na mojem celotnem področju enotno in trajno izvajal, od brigadnega poveljstva v celoti podrejen meni tudi zaporni položaj Avče - Fratta.
Napad na moje levo krilo prve črte (obalni položaj) je bil v silovitem boju z ročnimi granatami odbit, pri čemer smo zajeli 30 Italijanov in eno strojnico. Levemu krilu obalnega položaja, ki je bilo zaradi neprestanega bombardiranja popolnoma zravnano z zemljo in zaradi sovražnikovega vdora v levi sosednji odsek v nevarnosti, da bo odrezano od naših položajev, sem ukazal umik nazaj približno v dolžini polovice levega krila čete, da bi omogočil čim ugodnejše možnosti obrambe.
Ker je bila posadka zapornega položaja Fratta - Avče v primerjavi s sovražnikom, izjemno redka, mi je bila v prvih jutranjih urah na mojo prošnjo od brigadnega poveljstva dodeljena stotnija pehotnega bataljona IV/25, katero sem vstavil v ta zaporni položaj.
Zveza z brigadnim poveljstvom je bila zaradi neprestanega, močnega sovražnikovega zapornega streljanja skoraj ves čas prekinjena. Eksplozije granat so povzročile, da je bila celotna dolina Avščka kakor tudi okoliške višave začasno v dimu, tako da ni bilo pregleda nad okolico in tudi vizualna zveza z brigadnim poveljstvom ni bila mogoča. Od kurirjev sem zvedel, da je baje tudi v desnem sosednjem odseku, nasproti Doblarja, sovražniku uspel prehod preko Soče in, da naj bi tam celo vdrl v naše položaje. Kmalu za tem ko se je vidljivost nekoliko izboljšala, sem ugotovil, da je sovražnik v resnici tudi tam prekoračil našo prvo obrambno črto in že napredoval po pobočju pri Avšju (Ovšju) proti zapornemu položaju ¤511 - ¤574 (Na) Grad.
Tako je sovražnik obšel tudi moje desno krilo in je zato situacija postala veliko bolj kritična. Ker sem moral že vse moči, ki sem jih imel na razpolago razporediti na zaporni položaj Fratta - Avče, da bi zaustavil nadaljnje prodiranje sovražnika z mesta vdora nasproti Ajbe, nisem imel nobene rezerve več, razen polovice Pionirske čete No.2/8, ki je v mojem odseku opravljala tehnična dela. Razen tega ni bil, za primer sovražnega vdora desno od mojega odseka, pripravljen noben zaporni položaj v tej smeri, ki bi preprečil prodiranje sovražnika. Da bi pa kljub temu, desno od mojega odseka upadlemu sovražniku preprečil možnost nadaljnje širitve in da bi lahko v tej ogroženi situaciji vztrajal, dokler ne bi višje vodstvo lahko našlo možnost ukrepanja s tem v zvezi, sem se odločil to zadnjo razpoložljivo moč, polovico Pionirske čete 2/8, na lastno odgovornost uporabiti za borbo in sem jo v pomanjkanju pripravljenega položaja razvrstil na višini med Avčami in koto 366 (Avče grn) južno od doline Brehad, da se razporedi v zaporni položaj, s fronto proti severo-vzhodu proti koti Avšje (¤354). Ko je potem sovražnik v teku dopoldneva z vedno novimi močmi v tem prostoru napredoval, zaradi česar Pionirska četa z bornim stanjem 65 mož ni več zadostovala za zaporo, sem prestavil še dve četi mojega bataljona z zapornega položaja Avče - Fratta v ta prostor za zaporo proti desni. Kasneje sem dobil od brigadnega poveljstva še 2 strojnici za to zaporo, ki sem ju postavil pri 366 Avče grn (Marija Snežna).
Z nadaljnjimi poizvedovanji sem ugotovil, da je sovražnik vdrl v sredini desnega sosednjega odseka in da je leva krilna četa tega odseka, kraljevega madžarskega deželnega jurišnega bataljona IX/19 bila odrezana od ostalega bataljona.Zato sem tudi to četo podredil mojemu poveljstvu in odredil njen položaj tako, da je tvorila zvezo od desnega krila obalnega položaja mojega odseka do zapornega položaja na višini pri koti ¤366 Avče grn. Na ta način sem od takrat razpolagal s sedmimi stotnijami (četami), ki so imele približno polkrožno razporeditev in sicer od zapornega položaja pri Fratti ¤555 do obalnega položaja, nato od cestnega mostu čez potok Avšček preko doline potoka Brehad na višino ¤366 Avče grn (skica 2 - JPEG, 86 kB).
Medtem je sovražna artilerija vseh kalibrov in minometov kar naprej obstreljevala naše položaje. Ogenj je tako trajal ves dan in je občasno, zlasti še popoldne in proti večeru naraščal v najhujše bobnenje.
Proti večeru je sovražnik izvedel še tri hude napade proti zapornem položaju Fratta, ki pa so bili vsi po vrsti odbiti. Nasprotno, pa mu je v levem sosednjem odseku uspelo prodreti skozi zaporni položaj in je tam zasedel koto 675 (Avški Kuk) od koder je s strojnico in pehotnim orožjem odprl hud ogenj v hrbet mojega zapornega položaja na Fratti. Zato sem zaporni položaj na Fratti polkrožno usmeril še bolj na levo, da bi tako kljub novi grožnji s hrbta, še naprej lahko vztrajal, dokler ne bi višje vodstvo lahko ukrepalo.
Še dopoldne, ko je telefonska zveza z brigadnim poveljstvom kratek čas delovala, sem slučajno zvedel, da bo z naše strani pripravljen protinapad. Toda ko nisem dobil nobenih nadaljnjih ukazov zaradi hudega zapornega ognja in bobnečega bombardiranja, sem na lastno pobudo začel priprave za protinapad, če bi slučajno prišlo do njega, da bi ga podprl in se mu v primernem trenutku pridružil. Tako sem za morebitni protinapad pripravil na desni proti mestu vdora nasproti Doblarja polovico pionirske čete 2/8 in četo deželnega juiršnega bataljona IX/19, na levi, proti mestu vdora pri Ajbi - Bodrež, dve četi iz zapornega položaja pri Avči. Šele veliko pozneje, proti 11 uri zvečer, ko je zaporni ogenj malo popustil, sem prejel po kurirju od brigadnega poveljstva pisni nalog v katerem sem bil obveščen, da se bo izvršil protinapad desno od mene s prvo pehotno divizijo iz predela Na Grad - Široka Njiva proti vdornemu mestu pri Doblarju in levo od mene proti sosednjemu korpusu z 21. topniško divizijo s predela kote 675 proti vdornemu mestu Ajba - Bodrež. 1. pehotno divizijsko poveljstvo je ukazalo, da se z razpoložljivimi močmi mojega odseka iz zapornega položaja Avče - Fratta, priključim napadu 21. topniške divizije. Za napad so bile z moje strani že vse priprave opravljene in sem sedaj samo še dopolnil to odredbo z ustreznimi ukazi. Od tedaj dalje se je na vseh odsekih vso noč vztrajalo v najstrožji pripravljenosti. Povsod je bila ukazana najstrožja pripravljenost in povezanost z vsemi sosednjimi deli, da bi se lahko mučnemu nočnemu napadu sovražnika takoj zoperstavili, kakor tudi, da bi v primernem trenutku lahko takoj prešli v protinapad. Iz Fratte sem ukazal posebno budno patruliranje v levem sosednjem odseku, da bi tam v področju sosednjega korpusa vzpostavili zvezo z 21. topniško divizijo. Toda tam so naleteli le na posameznike topovskega regimenta No.28 brez medsebojne povezave.
Sovražni artilerijski in minometni ogenj proti našim položajem je trajal vso noč.
Protinapad v območju naše 1. pehotne divizije zaradi sovražnikove premoči ni uspel,
protinapad 21. topniške divizije pa se sploh ni pričel.
20. avgusta sem v jutranjem svitu prejel od levega sosednjega poveljnika polkovnika Kučera (topniški regiment No.28) listek, v katerem mi sporoča , da ni v stanju izvesti protinapad, ker je imel vsega le nekaj čez 25 mož na razpolago. Hkrati mi je potrdil, da so koto 675 (Avški Kuk) zavzeli Italijani. Po tem obvestilu je bilo popolnoma jasno, da ni bilo mogoče več doseči priključitev k levemu sosednjemu odseku. Utrditev zapornega položaja Frattta na levo proti koti 675 sem izvedel že dan poprej in sedaj so se vsa moja prizadevanja usmerila na to, da vsekakor obdržim to pravo oporišče Fratta na koti 555 in od katerega je bilo odvisno nadaljnje vztrajanje v tej kritični situaciji. Ker pa nisem imel več nobenih rezerv in tudi od brigadnega poveljstva nisem mogel dobiti okrepitev tudi zaradi pomanjkljivih zvez, sem se pač odločil, da na račun ostalega položaja Avče-Fratta posadko na sami koti Fratta ojačim. Zato sem pustil trenutno razmeroma najmanj ogroženi del zapornega položaja med šolo Avče in dolino Avščka, z izjemo posameznih opazovalcev, popolnoma nezasedeno, del med dolino Avščka do kote 555 pa samo redko zasedeno. Na ta način sem pridobil 2 četi in 5 strojnic, ki sem jih premaknil na samo Fratto, medtem, ko je na desni do doline Avščka ostala samo tehnično-pehotna četa in 3 strojnice.
Ob prvem svitu je spet začel okrepljen artilerijski in minometni ogenj proti našim položajem. Potem, ko se je vidljivost, ki je bila zaradi dima, od množice eksplodiranih granat, spet občasno zelo slaba, v teku dopoldneva delno izboljšala, so z obalnega položaja opazili, da sovražnik na prehodu pri Ajbi, neprekinjeno prekoračuje Sočo. Zato sem takoj napel vse sile, da bi kljub neprestanemu hudemu sovražnemu zapornemu ognju, vzpostavil telefonsko zvezo s poveljstvom brigade, kar mi je za nekaj minut tudi uspelo. V tem kratkem času sem naš artilerijski ogenj usmeril na prehodno mesto pri Ajbi, zaradi česar je bil prehod sovražnika oviran, ker je bil naš artilerijski ogenj dobro usmerjen.
Proti poldnevu smo ponovno opazili večje premike sovražnih enot pri prehodnem mestu pri Ajbi, kakor tudi pri prehodu Soče pri Doblarju, pri čemer se mi je ponovno posrečilo, da sem naš artilerijski ogenj usmeril proti obema prehodnima mestoma in tako ponovno oviral prehod sovražnika.
Kmalu za tem je sovražnik ponovno napadel moje levo krilo obalnega položaja pri mostu čez Avšček. Napad je bil odbit v bitki z ročnimi granatami in 2 strojnicama, ki sem ju postavil na skali na robu doline potoka Avščka (skica 2 - JPEG, 86 kB).
Kmalu za tem je bilo tudi sovražno napredovanje s kote 240 proti zapornemu položaju Avče-Fratta odbito s tema strojnicama, kakor tudi s strojnicami z obalnega položaja pri mostu čez Avšček (skica 2 - JPEG, 86 kB).
Nato se je ponovno ojačil sovražni artilerijski ogenj proti našim položajem do najhujšega bobnenja. Kmalu za tem - v prvih popoldanskih urah - je sovražnik poskusil, pod zaščito tega močnega ognja, ponovno pri koti 104 prehod čez Sočo. Bil je pravočasno opažen in s takojšnjim strojničnim ognjem je bil tudi ta poskus ponovno odbit, pri čemer so obležali številni mrtvi sovražniki.
Proti 2 uri popoldne je prispela četa topniškega regimenta No.37, ki sem jo dobil za okrepitev od brigadnega poveljstva, zaradi velike razprostranjenosti področja, ki sem ga branil in ker je bilo moštvo že ves čas izredno šibko in se je medtem zaradi nastalih izgub, še bolj razredčilo. Tudi ta četa je imela že za časa pohoda izgube v zapornem ognju in je prispela s komaj 100 možmi. To je bila zadnja mogoča rezerva, ki sem jo še lahko dobil od brigadnega poveljstva. Takoj sem jo namestil v zaporni položaj med potokom Avšček in šolo v Avčah, ki sem ga moral zjutraj popolnoma izprazniti, da bi pridobil moči za Fratto. Sedaj pa sem vpričo ponovnih naporov sovražnika, da bi pri koti 104 prišel čez Sočo, moral spet poskrbeti, da bo, če bi njegova prizadevanja bila uspešna in bi vdrl v naš obalni položaj, zadržan v zapornem položaju.
Medtem se je sovražnik pomaknil naprej v obeh sosednjih odsekih, tako levo kakor desno od mojega odseka. V prvih popoldanskih urah smo opazili, kako je sovražnik v levem sosednjem odseku že napredoval čez greben med kotama ¤675 (Avški Kuk) in ¤645, ne da bi iz te smeri slišali hrup borbe, iz česar se je dalo sklepati, da je bil na tem področju odpor naših čet že zlomljen. Tudi v desnem sosednjem odseku je sovražnik z boji pridobival na prostoru proti zapornemu položaju med koto 703 in 574 Na Grad, potem ko je že zavzel zaporni položaj med kotama 414 in 511 do Skodnikov. S tem je bil moj položaj z obeh strani daleč okoli bokov obkoljen in tudi s hrbta resno ogrožen. (skica 2 - JPEG, 86 kB).
Spričo te obojestranske obkolitve in naraščajoče sovražne premoči je položaj postajal vedno bolj kritičen in brezizhoden zlasti še, ko sem se medtem tudi sam zavedel da z moje strani nimam ustreznih moči na razpolago da bi spet vzpostavil prejšnji položaj. Toda vedel sem, da je edino le samo še iz mojega položaja bilo mogoče potek bitke v dolini Soče spremeniti in da je bila edina možnost, da od tu naš artilerijski ogenj usmerjam proti sovražnikovim mestom prehoda čez Sočo. Bilo je tudi jasno, da bi sovražnik, ki je prehod čez Sočo pri koti 104 že poskušal izsiliti pri mojem umiku z obalnega položaja, takoj izvedel prehod, s katerim bi imel možnost, v najkrajšem času premestiti večje množice vojakov čez Sočo, ker je k tem prehodu pri Ročinju (Ronzina) peljala zelo dobra cesta od sovražnikovega zbirnega mesta. Hkrati bi se sovražnik, ki je bil z mojim položajem še ločen, združil in hitro razširil po vsej fronti. S tem bi bilo komaj še mogoče preprečiti njegovo napredovanje na vsej fronti z bornimi močmi, ki so še preostale višjemu vodstvu. Na podlagi teh ugotovitev, sem sam presodil, ker sem bil popolnoma odrezan od višje komande, kljub popolni brezizhodnosti položaja, brezpogojno in požrtvovalno vztrajati.
Že v dopoldanskih urah je bilo opazno, da sovražnik znova načrtuje napad proti Fratti in sta v teku popoldneva tudi resnično sledila še dva močna naskoka proti Fratti. Toda oba sta bila spet odbita, pri čemer je v boju mož na moža ponovno ostalo v naših rokah čez 60 ujetnikov in 5 strojnic. Hkrati smo v teku popoldneva opazili, kako sovražne čete nadaljujejo prehod preko Soče na obeh prehodnih mestih in jo sedaj prečkajo še pri Logu. Opazili smo tudi, kako vlečejo navzgor proti Fratti strojnice in gorske topove. Še enkrat mi je uspelo usmeriti naš artilerijski ogenj proti prehodnem mestu pri Ajbi, toda pozneje, kljub vsem naporom, to ni bilo več možno. V poznejših popoldanskih urah, je bil naš artilerijski ogenj vedno redkejši in je končno skoraj popolnoma onemel, verjetno zaradi velikih izgub pri menjavi položajev. Ker pod temi pogoji ni bilo več mogoče usmerjati naš artilerijski ogenj proti prehodnim mestom sovražnika, sem ukazal, da se iz obalnega položaja čete deželnega jurišnega bataljona IX/19 s stojnicami strelja na prehodno mesto pri Doblarju. Prehod pri Ajbi in pri Logu, je bil na žalost za strojnice predaleč.
Proti večeru je ponovno uspelo junaškim in požrtvovalnim telefonistom, v hudem
zapornem ognju, vzpostaviti zvezo s poveljstvom brigade. V telefonskem pogovoru s prvim
častnikom generalštaba brigade, mi je bilo naznanjeno, da bi bilo z ozirom na splošni
položaj zelo zaželeno, če bi lahko še naprej vztrajal v tem položaju, kljub izredno
kritičnim razmeram. Hkrati mi je bilo od poveljstva brigade prepuščeno, da se po
lastnem preudarku lahko umaknem. Ponovno sem se odločil, z ozirom na splošni položaj,
brezpogojno vztrajati.
Medtem se je zaradi poteka bojev v desnem sosednjem odseku in tudi na mojem desnem krilu
položaj še bolj poslabšal. Sovražnikovo napredovanje, proti mojemu odseku, je bilo
sicer, po zapori mojega desnega krila, preprečeno, toda v desnem sosednjem odseku je
sovražnik v teku dneva vedno bolj prodiral, tako, da je bila vrzel med mojim desnim
krilom zapornega položaja pri koti 366 in ostalimi četami brigade, ki so se vedno bolj
umikale, vedno večja. V prej omenjenem pogovoru s častnikom generalštaba brigade, mi je
bilo tudi naznanjeno, da ne morem več računati na nobeno podporo brigade. Sam tudi nisem
razpolagal z nobeno rezervo več in na sploh je bila situacija na meni podrejenih
pododsekih zaradi izgub v predhodnih bojih v neprekinjenem bobnečem ognju, izredno
kritična in je število mož padlo pod polovico, tako, da je bila posadka povsod izredno
redka in nisem mogel na nobenem mestu, ker sem povsod moral odbijati napade večkrat
močnejšega sovražnika, še kaj pogrešati. Da bi sedaj lahko tudi to novo veliko vrzel
izpolnil, sem se odločil četo deželnega jurišnega bataljona IX/19, ki se je
razprostirala v loku čez severni rob doline potoka Brehad, premakniti na južni levi breg
potoka Brehad in s tem doseči skrajšanje fronte. Nato sem to in dve sosednji četi
mojega bataljona in pionirsko pol četo 2/8 premaknil proti jugovzhodu proti zapornem
položaju 574 Na Grad - Avšček, da bi tako zapolnil nastalo vrzel.
Medtem, ko so bili na tem, da bi izvedli moje ukaze, sem hipoma padel v nezavest zaradi posledic treh dni in treh noči trajajočega napornega delovanja pod najtežjimi pogoji med neprestano trajajočim granato in minometnim ognjem. Že zjutraj 20. avgusta sem bil popolnoma izčrpan, ker sem bil v izredno težki situaciji neprestano klican na vse strani in si nisem, da bi lahko zadovoljil vsem zahtevam, privoščil niti najkrajši čas odmora. Že prej so se pojavljali napadi vrtoglavice in znaki živčnih krčev joka, zaradi česar mi je zdravnik že takrat svetoval naj se kot bolnik umaknem. Toda z ozirom na kritični položaj sem se s skrajnimi napori držal pokonci, dokler se nisem potem zvečer popolnoma zlomil. Potem, ko je zdravniku uspelo, da me je spet spravil k zavesti, me je napadlo močno tresenje in krči joka, tako, da so me morali zaradi posledic prestanega težkega živčnega zloma in posledic popolne izčrpanosti, odpeljati. Bil sem prepeljan po poti, ki je bila obstreljevana z najhujšim artilerijskim in pehotnim ognjem z obeh bokov in s hrbta, pri čemer sem zaradi popolne izčrpanosti tudi po poti večkrat izgubil zavest.
Jaz sem torej držal položaj do skrajnosti. Vse odločitve sem sprejemal in izpeljal samostojno in na lastno pobudo, ker so bile vse zveze z višjo komando zaradi neprestanega močnega sovražnega ognja večinoma ves čas pretrgane. Tudi, če mi je z največjo požrtvovalnostjo uspelo dva ali trikrat na dan za nekaj minut vzpostaviti zvezo, sem ta čas izkoristil za to, da sem naš artilerijski ogenj usmeril proti prehodnim mestom čez Sočo in sovražnikovim zbirnim mestom in, če je bilo mogoče na hitro poročal o položaju, ker je bila vsakokrat zveza že čez nekaj minut ponovno prekinjena. V tej kritični situaciji nisem dobil nobenih ukazov, niti jih zaradi danih pogojev nisem mogel dobiti. Tudi jih nisem pričakoval, ker sem si v glavnem sam prizadeval obdržati položaj z vsemi sredstvi, da bi s tem koristil celoti. Kurirje, katerih uporaba je bila zelo težka, ker je na takem terenu zahtevala veliko časa, sem uporabil samo za poročanje o položaju višjemu poveljstvu.
Prepričan sem, da sem s samoiniciativnim vodenjem artilerijskega ognja proti prehodnim položajem nasprotnika, upočasnil njegovo napredovanje. S tem, da sem vztrajal na položaju pri Fratti in Auzzi, kljub znatni sovražni premoči in kljub obkolitvi z obeh bokov in ogroženosti s hrbta, z odbitjem vseh napadov proti mojemu položaju in zlasti še z odbitjem sovražnikovih poskusov prehoda pri Ročinju, sem preprečil, da bi se sovražnik razširil v naših obrambnih črtah. S tako uspešnim zadrževanjem sovražnikovega vdora, sem dal priložnost višjemu vodstvu, da z neznatnimi razpoložljivimi močmi ustavi sovražnikovo napredovanje na predelu med Avčami in zapornim položajem na Logu 549 (južno mostišče Sveta Lucija - Tolmin, skica 3). S tem mislim, da sem bistveno pripomogel, da se je naša fronta v splošnem obdržala in, da se je mostišče Sveta Lucija (Most na Soči)- Tolmin, ki je bilo resno ogroženo, da bo obkoljeno, lahko rešilo. Pomembnost mostišča Sveta Lucija - Tolmin mi je bila dobro znana, ker sem bil pred tem sam 2 leti tam. In ta pomembnost se je tudi v polni meri izkazala 2 meseca pozneje v začetku naše slavne ofenzive proti Italiji.
Še 20. avgusta mi je bilo izrečeno pohvalno priznanje njegove ekscelence, gospoda divizijskega feldmaršala-poročnika Josepha Metzgerja za trdno vztrajanje na položaju.
22. avgusta sem v poljski bolnišnici v Idriji prejel telegram njegove ekscelence, armadnega poveljnika, gospoda feldmaršala Svetozara von Boroevića in njegove ekscelence gospoda poveljnika korpusa, generala pehote Carla Scottija naslednje vsebine:
" Stotniku Iskriću in njegovi borbeni skupini, kateri je
poveljeval, izrekam za trdno vztrajanje na zapornem položaju med Fratto in Auzzo, kljub
ogrožanju s strani sovražnika z boka in hrbta, moje posebno priznanje.
Boroevič lastnoročno."
"Veselim se, da te besede našega armadnega poveljnika lahko posredujem in se jim z občudovanjem stotnika Iskrića in njegovih junakov pridružujem.
Scotti fmlt lastnoročno "
Kot očividce zgoraj opisanega dejanja, navajam naslednje gospode, katerih pričevanja so priložena :
Njegova ekscelenca, gospod Josef Metzger, komandant 1. pehotne divizije
(predstojni divizionar).
Gospod generalmajor Wendelin Colerus von Geldern, takrat komandant 22. deželne jurišne
gorske brigade (predstojni brigadir).
Gospod nadporočnik generalštabnega korpusa Adolf Zimmer, generalni poveljnik 1. pehotne
divizije.
Gospod stotnik Erich von Reisenauer, takrat 1. generalštabni častnik 22. deželne
jurišne gorske brigade.
Gospod nadporočnik i. d. Res Josef Navratil pehotnega bataljona IV/25, takrat pribočnik
v odseku Avče.
Gospod nadporočnik i. d. Res Karl Siesz pehotnega regimenta No. 48, takrat častnik za
zveze pri deželnem jurišnem bataljonu V/4.
Za časa opisanih bojnih dejanj so bili moji predpostavljeni poveljniki :
Brigadir: gospod generalmajor Wendelin Colerus von Geldern, komandant 22. deželne
jurišne gorske brigade.
Divizionar: njegova ekselenca gospod feldmaršal-poročnik Josef Metzger, komandant
1. pehotne divizije.
Poveljnik korpusa: njegova ekselenca gospod general pehote Carl Scotti
feldmarschalleutnant, komandant 15. korpusa.
Poveljnik armade: njegova ekscelenca gospod feldmaršal Svetozar von Boroević,
poveljnik soške armade.
Za časa sedanjega vojnega pohoda sem prejel naslednja odlikovanja :
" Priznanje za junaški odpor sovražniku "
25.11.1915 Vojni križec za zasluge III.razreda.
8. 5. 1916 Bronasta medalja za zasluge na traku vojnega
križca za zasluge.
7.12.1916 Srebrna vojna medalja za zasluge na traku vojnega
križca.
2. 7. 1917 Druga srebrna medalja za zasluge na traku vojnega
križca.
14. 11. 1917 Viteški križ Leopoldovega reda.
Vsa odlikovanja imajo vojne označbe in meče.
18. 6. 1917 Karlov četni križ
6 pričevanj očividcev in 3 skice situacij so priložene.
Zdravilišče Grafenhof, 14. februar 1918
Johann Iskrić, stotnik
Pehotni bataljon III/86
