KARAKTERIZACIJA KNJIŽEVNIH OSEB

Zaradi tridelnosti knjige in naslovov posameznih delov kot tri glavne književne osebe izstopajo Helena Brass,  Filio in Uri. Vendar so vse tri, vsaka na svoj način povezane še s četrto, to je s Poveljnikom straže. Lahko bi govorili o dveh parih (moški - ženska).

Helena Brass – je osrednja oseba v romanu. Poimenovana je z imenom in priimkom. Mitska starogrška Helena tudi tukaj ostaja nekaj posebnega, je najmočnejša ženska na otoku. Njena usoda je v tem, da mora ostati tam, mora tam delovati. Njen odnos do Poveljnika je najbolj nenavaden in se skozi roman spreminja, saj ji je najprej ljubimec, gospodar, po katerem dekliško hrepeni, na koncu pa prijatelj in brat, ki ji pomaga reševati se pred paznicami v mestu. Helena se v negativni luči kaže le v odnosu do hčerke, ki je v svojem dnevniku niti ne poimenuje z imenom, ampak jo kliče »prgasta hči«. Niti občnega imena ji ne da, kot ga imajo nekatere osebe v romanu (Rdečelasi, Svetlolaska). Roman ne razkrije vzrokov za takšen patološki odnos matere do hčere, kaže pa  posledice: hči vse življenje živi izolirano od ostalih,  postane izprijena in to jo pokoplje. Z razliko od tega pa Helena vzorno skrbi za Urija in vnukinjo, da se lahko nalezeta njenega svobodnega duha, močne volje in neke vrste samosvojosti. Helena je tudi umetnica, ustvarjalka, saj piše dnevnik.

Poveljnik straže – nima lastnega imena, imenovan je tudi Gospodar. Njegov lik napovedujeta že obe pesniški zbirki, in sicer gre za moškega, ki je vzvišen in nedostopen ter ima skozi ves roman neko militaristično držo. Kot gospodar otoka je neizprosen, čustveno popolnoma otopel in oblastiželjen. Vendar Helena nanj s svojo močno držo vpliva pozitivno, saj je v njem za kratek čas zbudila čustva, ki so jih lahko opazili tudi drugi.

»Obrnil si se in pogledal Poveljnika. Naslanjal se je na podboj in gledal nekam čez vas, na morje, ki ga je gori, visoko na stopnicah gotovo videl. (...) Z roko si je šel čez lase in jih z leve proti desni božal. (...) Moški je tako mehak in nepreviden le, kadar pride do ženske. Nikoli niste izvedeli, katera ga je gladila in mehčala, vedeli ste, da ga je bilo varno in prijetno srečati v teh dneh.« (139)

Še na enem mestu se pokaže svetli del Poveljnikovega značaja in ga potegne iz črno-bele karakterizacije. Veliko je bral, celo knjige, ki so bile prepovedane, in jih posojal tako Heleni kot Uriju. Ko pride nekoč k njemu Helena in ji bere Rilkejevo pesem, se za trenutek zruši sam vase in se Heleni naravnost zasmili:

»Trepetal je, ko si je pogladil siveče lase. Kako je star in utrujen. Tudi njemu ni bilo lahko, najbrž je vedel več, kot sem mislila. Kaj je zalotilo njega? Ostala bom tu in če si kje uspeva pobožati rane, bo dobro.« (69)

Ko se Filio vrne na otok po šestnajstih letih, ga vidi spremenjenega, kot so bili spremenjeni tudi ostali moški:

»Poveljnik straže je postal trebušast velikan, ki je samo še grmel in strašil ženske s svojim spolom.« (27)

»V tem času sem nekajkrat srečala moške in tudi njih videla, kakor obledele tapiserije, mogočne, še lepe, prijetne za prste, vendar brez moči braniti pred vetrom.«  (27)

Uri – takšno ime mu da Helena po prihodu na otok; takrat je star štiri leta. Iz besedila sklepamo, da je tako kot avtorica Bojetujeva židovskega porekla:

»Pred letom in pol sem, ko ga je gospodinja kopala, videla, da je obrezan. Naj bo moj deček, sem rekla takrat. Tako sem se odločila in se veselila dela z njim. Lepo sva napredovala. Grenkoba, ki so jo živeli ljude okoli njega, se ga za zdaj ni dotikala. Rada bi ga rešila pred tem.« (84)

Helena zanj skrbi kot za svojega otroka, vzgoji ga v bistrega, krhkega, nežnega in odprtega fanta, kar je bilo vse proti pravilom vzgoje na otoku. Še na enem mestu se dotakne židovstva prav v povezavi z Urijem:

»Uri je zrasel. Dolg in suh deček je. Kodrasti rjavi lasje so mu zrasli do ramen in vedno bolj me spominja na židovske dečke iz geta. Kje je že to? Pustila sem neko življenje za seboj.« (74)

Po boleči ločitvi od Helene začne Uri spoznavati, da ga je Poveljnik namenil za svojega naslednika. (119) Pot, ki ga je vodila do tega cilja, ki si ga ni želel, je bila brutalna in zaradi svoje občutljive narave mu je komaj  uspelo rešiti sebe, največ po zaslugi spomina na Heleno in ljubezni do Filio. Odhod z otoka, ko naj bi petindvajsetleten prevzel poveljstvo, pomeni zanj začetek celjenja hudih duševnih ran, ki jih je povzročil nečloveški sistem na otoku.

Filio – ime ji da Uri, z razlago, da se je bo lahko spominjal v Spodnjem mestu kot prijatelja, ki ga morda nikoli ne bo imel. (92) Trenutek, ko Uri pestuje in poimenuje Filio in oba sedita v Heleninem naročju, je eden izmed najlepših v romanu. Vsi trije so povezani, se dotikajo in Helena se zaveda, da se kaj takega ne bo več nikoli ponovilo. Filio je ženska z moškim imenom. Ime ima več pomenov. Lahko gre za italijansko oz. latinsko besedo il figlio, pomeni sin, ali pa grško besedo philia, ki pomeni naklonjenost in ljubezen v najširšem pomenu besede. Vsaka izmed razlag ima svojo simbolno vrednost. Filio je pametna, pogumna in odločna, bolj kot je značilno za dekle. Tveganje zaradi pobega se ji obrestuje, ko se po več letih vrne na otok samozavestna in uporna. Življenje na otoku je zaznamovalo tudi njeno ustvarjanje. Filio namreč postane slikarka. Od rojstva ima rahlo grbo, ki jo zaznamuje telesno in duševno, ji daje nek mik, kot pravi Helena (96). Heleno imenuje svojo mater, saj do svoje rodne matere nima nikakršnega hčerinskega odnosa, prej se je boji. Hišo, v kateri prebiva Helena, zato imenuje dom. Tudi ko pride na otok, pravi, da je prišla domov. Razen na koncu, ko je babica mrtva in je verjetno z njo umrl tudi pojem dom. Ko se z Leno znajdeta pred hišo na obali, pravi:

»Zdaj sem bila vesela, da sem bila doma.« (36)

To, da nekaj časa ni bila doma, je zanjo odrešujoče in lahko si prizna, da ljubi Urija in da bo ostal zanjo vse življenje cilj hrepenenja, ki ga bo lahko izražala (samo) skozi svojo ustvarjalnost.

Ostale osebe v romanu so pomembne v odnosu do štirih glavnih. Oba glavna ženska lika, Helena in Filio, se znajdeta v odnosu do treh negativnih in treh pozitivnih žensk. Prve tri so oblastnice in paznice Kate, Mare in Lukrija.

Prva je imela največjo oblast v Gornjem mestu. »Takrat je bila to močna šestdesetletna ženska krepkih rok in bistre pameti.« (16), se je po ponovnem prihodu spominja Filio. Ljudem se je redko kazala, nikoli ni prinašala nič dobrega. Ob mašnih dnevih je hodila pred cerkev gledat, če so vsi prišli, kaznovala je prestopke v mestu in v zaporu, opravljala splave. Od takrat, ko je v cerkvi udarila Heleno, si je Filio želela, da bi se maščevala. Šele po dolgih letih se ji želja uresniči, ko je Mare hotela zdraviti Heleno.

»Dolgo sem udarjala in čutila drekasto mehkobo pod blagom, ob licu mi je roka podrsavala od znoja in maščobe.« (26)

Ob tem bližnjem srečanju s Kate jo najbolj šokira spoznanje, da morda Kate sploh ni ženska.

»Vse sem videla v tem delčku sekunde; tudi to, da nima dojk, ni se videlo, kje bi morale biti, le široka ramena, nekam usločena, naprej in nazaj, nisem vedela.« (25)

Mare je Katina pomočnica, njena naloga je, da zapisuje otroke v popisno knjigo. Filio naleti nanjo, ko pride domov,  k Heleni. »Bila je domača, vedno v mestu, vsem v strah, kar pomnim, skozi ta vrata pa je doslej nisem videla prihajati.« (12) Filio na njej jasno vidi ptičje značilnosti, kot skupek najbolj negativnega:

»(S)rečala sem obraz ptice, ošpičen, z velikim presledkom med očmi, z visokim čelom, in pod ruto sem zaslutila malo las. Gledala sem jo in se je bala. Ptic nisem nikoli marala. Spominjale so me na kavke doli v močvirju in še na nekaj, pa je šla misel mimo. Ena od njih je stala zdaj pred mano, sem pomislila, naseljena vame, kakor vse ptice otoka.« (13)

Lukrija je bila druga Marina družica. Skrbela je je za rojstva – prisotna je bila pri porodih in za smrti – pokojnika je ponoči prišla iskat, ga zavila v rjuho in ga na rami nesla na pokopališče, za katero je vzorno skrbela. Njena odvratnost se kaže v tem, da je smrdela po gnilem mesu. Edina na otoku je nosila cokle na nogah, da se je ponoči slišalo, da gre po mrtveca.

»Videla sem roko, ki je visela iz rjuhe in del stopala, po čemer sem že prej slutila človeka. Mrtev, se mi je razjasnilo. Obrnila sem se stran od studa in bruhala.« (83)

Na drugi strani so tri ženske, ki so v svojem bistvu dobronamerne, nepokvarjene, razgledane, pozitivne, to so tri Helenine sosede in prijateljice: Luce, Sena, in Lana; slednja se kasneje spoprijatelji tudi s Filio in gre z njo z otoka. Vse tri so okusile bridkost in grozljivost življenja na otoku, a so intelektualno toliko nad ostalimi otočankami, da se svojega položaja zavedajo in se skušajo reševati tako, da do njega bolj ali manj uspešno ustvarjajo distanco. 

Tudi Urija obkroža peščica pozitivnih likov, mednje spadajo skrbnik v Mali hiši fantov Aba, sošolca Andro, katerega neuspešen pobeg z otoka se konča v morju, in Tomi, s katerim sta hodila na nočne potepe.

Negativni element je izpostavljen pri sošolcu Anteju, ki je v tovarni podtaknil ribe Andru in ga zato Uri pretepe. Vendar se mu Ante skuša maščevati kasneje, ko pristane v zaporu in postane Uri tam pomočnik upravnika. Med najbolj nečloveškimi liki v hierarhiji uprave otoka je upravnik zapora, ki ima značilno jezikovno okleščeno in osiromašeno govorico, ki deluje hladno in nečustveno: »Tu živim, delam tam, je stegnil roko skozi odprta vrata na drugo stran obokanega balkona. Tu ne bova sedela, je nadaljeval. Hodila bova delat. K njim, dol. Malo pisarniškega.« (...) »Tu boste delali, več doli, z zaporniki. Imate psa. Mladega, v sobi čaka. Dresirali vam ga bodo. In konja. Za odhode v mesto. Dovolilnice dajem jaz. Vse moram vedeti. Ne zamujajte.« (176)

Še bolj odvratno deluje upravnikov grbasti stražar, ki komaj kaj govori, večinoma samo spušča posamezne zloge. S tem je nakazana njegova nečloveškost, skoraj živalskost: » - Papi, je ponovil in ponavljal med slino in med obračanjem oči: - Papi, papi. Papir, dovolilnico, sem se spomnil in preskakoval stopnice v nadstropje.« (186)