UVOD V PROJEKTNO NALOGO

1.Uvod-računalniška programska oprema

Računalnik je univerzalna naprava in sam po sebi ni namenjen nobenemu posebnemu opravilu. Dejaven postane, ko začne izvrševati uporabnikove ukaze. Neposredno ukazovanje računalniku, ko se računalnik dejansko krmili s preklaplanjem stikal, sodi v zgodovino. Uporaba računalnika je v tistih časih od uporabnika zahtevala, da je bil tudi računalniški strokovnjak.

Današnji uporabnik je pretežno uporabnik računalniških programov. Programi so, preprosto povedano, spiski vseh ukazov določenega postopka, ki opravi zahtevano nalogo. Zapisane jih imamo na diskih, disketah in laserskih ploščah.

Glede programov velja omeniti, da poleg programov, ki so namenjeni konkretnim opravilom (na primer pisanju, skladanju glasbe ali pa risanju), ne smemo spregledati programov, ki za uporabnika nimajo vidnih učinkov, pa so kljub temu nujno potrebni.

To so programi, ki računalnik ob vklopu pripravijo za delovanje ali pa tečejo vzporedno z uporabniškimi programi in skrbijo za njihov pravilen potek.

Računalniška programska oprema (Software) je skupen izraz za vse programe, ki se izvajajo na računalniku, tako tiste, ki jih uporabljamo pri konkretnih opravilih, kot tiste, s katerimi nadziramo in upravljamo računalniški sistem.

Programsko opremo nasploh delimo v dve veliki skupini:

¨ sistemski programi

¨ uporabniški programi

2.Sistemska programska oprema

Na začetku računalniške zgodovine je delovanje računalnikov nadziral izključno človek. Ko so izdelali zmogljivejše računalnike in se je povečala njihova hitrost, je postal človek prepočasen. Izdelovalci računalnikov so tako začeli razmišljati, kako bi lahko računalnik zapletena in silno različna opravila nadziral samostojno.

Postopoma so nastajali posebni nadzorni programi oziroma sistemska programska oprema. Z njo je človek, korak za korakom, vse več opravil, povezanih z nadzorovanjem in usklajevanjem izvajanja programov, prepustil računalniku. Najpomembnejši deli sistemske programske opreme so operacijski sistem in prevajalniki.

Sistemska programska oprema je zbirka programov in navodil, ki skrbijo za izvajanje temeljnih funkcij delovanja računalniškega sistema:

v shranjevanje podatkov

v pravilno krmiljenje vseh priključenih komponent preko gonilnikov

v komunikacije z uporabnikom

Poznamo tri tipe sistemske programske opreme:

1. BIOS[1], je zbirka programov trajno shranjenih v računalniku, ki naloži operacijski sistem, ter preveri zunanje enote.

2. DOS, zbirka programov za upravljanje računalniških internih funkcij ter nadzor računalnika

3. OPERACIJSKI SISTEMSKI PRIPMOČKI, upravljanje s kapaciteto trdega diska

2.1.Operacijski sistem

Med vsemi sistemskimi programi prvo mesto po pomembnosti vsekakor zavzemajo operacijski sistemi. Operacijski sistem je osnovni program računalnika in predstavlja vez med računalnikom kot napravo in uporabnikom. Operacijski sistem se ponavadi zažene ob klopu računalnika in teče dokler računalnika ne ugasnemo

Operacijski sistemi se med seboj razlikujejo, zato predstavimo samo dve za uporabnika najpomembnejši funkciji:

Ø upravljanje sredstev računalnika

Ø ustvarjanje iz osnovnega okolja, v katerem uporabnik dela (t.i. uporabniški vmesnik).

Operacijski sistem upravlja notranja in zunanja sredstva računalnika: procesor, pomnilnik, diskovne in disketne pogone, tiskalnik, tipkovnico, miško, itd. Zahtevnost teh opravil sega od tehničnih, skoraj strojnih opravil( na primer zaznavanje tipke, ki je bila pritisnjena na tipkovnici) do zapleteno logično-tehničnih opravil, kot so na primer odločitve, kam natanko na disk zapisati podatke ali kam v pomnilnik naložiti program.

V več pravilnih in več uporabniških sistemih skrbi operacijski sistemih skrbi operacijski sistem za porazdeljevanje sredstev med uporabniki. V več pravilnih sistemih se izvaja sočasno več programov, v več uporabniških sistemih pa dela z računalnikom več uporabnikov hkrati. V obeh primerih je naloga operacijskega sistema razdeljevanje sredstev vsem uporabnikom.

Operacijski sistem predstavlja tudi uporabniški vmesnik, vidno podobo, s katero se kaže uporabniku. V praksi je to mesto, s katerega uporabnik izvršuje funkcije operacijskega sistema z njegovimi ukazi. Tu gre pretežno za opravila s podatki in programi: zapisovanje in organizacijo podatkov na pomnilniških nosilcih, prikaze in izpise, zagon programov in njihovo prekinitev in podobno.Glede na način komuniciranja uporabnika z operacijskim sistemom bi lahko uporabniške vmesnike razdelili na tri skupine. Z računalnikom komuniciramo najpreprosteje tako, da mu ukaze tipkamo. Tak uporabniški vmesnik ima na primer operacijski sistem za osebne računalnike z imenom DOS:

Nadgradnja tega sistema je kombinacija tipkanja in izbiranja, pri katerem so ukazi oziroma njihovi parametri uporabniku prikazani in jih izbira. Ti sistemi večinoma niso neodvisni operacijski sistemi, ampak vmesniki na obstoječem operacijskem sistemu. Take nadgradnje DOSA-a imenujemo lupine.

Tretja vrsta so slikovni vmesniki. Tu operacijskemu sistemu ukazujemo pretežno z izbiranjem, parametre tipkamo le, ko so nujno potrebni. Primer operacijskega sistema s slikovnim vmesnikom so Okna( Windows) na osebnih računalnikih.

3.Drugi sistemski programi

Sistemski programi, ki jih uporabljamo poleg operacijskega sistema, opravljajo podobne funkcije kot operacijski sistem sam. Z nekaterimi skušamo izboljšati delovanje računalnika, drugi pokrivajo vrzeli , ki jih operacijski sistem kot splošen sistemski program ne pokriva, tretji ponujajo drugačen uporabniški vmesnik. Tej vrsti programov pravimo sistemska orodja.

Med programi za izboljšanje delovanja računalniškega sistema so med najbolj znanimi programi za optimalno izkoriščanje računalnikovega pomnilnika in prostora na disku.

Uporabo sodobnega računalnika skoraj nujno pomeni sočasno izvajanje več opravil (sočasen prikaz besedila, video slike in zvoka). V tem primeru je treba pomnilniške zmogljivosti porazdeliti v skladu s potrebami programov, za kar poskrbijo omenjeni programi.

Podobno je pri izkoriščanju prostora na disku. Z ustreznim stiskanjem podatkov lahko zmogljivosti diska podvojimo. Za boljši izkoristek prostora na disku uporabljamo tudi programe za reorganacijo zapisov. Z njimi povežemo podatke, zapisane na različnih mestih na disku.

Sistemskim programom, ki skrbijo za krmiljenje na računalnik priključenih naprav pravimo gonilniki. Operacijski sistem namreč izvirno ne podpira vseh zunanjih naprav. Na računalniku priključene miške na primer računalnika sploh ne bi zaznal, če ne bi bilo gonilnikov.ta program v vtičnici za miško nenehno preverja, ali in katero operacijo je izvršila miška.

Zelo pomembni so tudi gonilniki za tiskalnike. Ti poskrbijo za to, da se besedilo izpiše tako, kot je oblikovano. Ker uporabljamo veliko vrst računalnikov, dobimo z različnimi programi tudi celo množico gonilnikov za tiskalnike. Uporabnik si ob namestitvi programa namesti tudi gonilnik za svoj tiskalnik. Gonilniki tečejo, kot rečemo, pritajeno. Nenehno so naloženi v pomnilniku in nenehno preverjajo, ali se je uporabniški program obrnil na napravo, ki jo upravljajo.

K sistemsko programski opremi štejemo tudi komunikacijske programe. To so programi za vzpostavljanje zvez na daljavo in izmenjavo informacij. Ti programi nam omogočajo pošiljanje faksov ali pa dostop do drugih računalnikov v krajevnih ali drugih omrežjih.

Razen omenjenih poznamo še celo vrsto programov, ki jih sicer tudi uporabljamo za boljšo izrabo sistemskih sredstev, a jih ponavadi imenujemo pomožni programi. Za razliko od pravih sistemskih programov, ki tečejo za uporabnika bolj ali manj nevidno, pomožne programe uporabnik zažene za natančno določena posebna opravila.

Med pomožnimi programi omenimo programe za stiskanje in raztezanje datotek. Vse večje datoteke, ki so danes v rabi, so prinesle uporabnikom povsem praktičen problem kako na nosilce podatkov z omejeno zmogljivostjo zapisati čim več podatkov. Ta problem rešujejo omenjeni programi tako, da podatke čim bolj strnejo, pri branju pa postopek obrnejo.

4 .Avtorstvo programov, javni in skupni programi

Programi sodijo med avtorska dela in so kot taki deležni določenega pravnega varstva. Pravice avtorjev so moralne in materialne. Prva pravica je neminljiva in se udejanja predvsem v tem, da določen avtorki izdelek vedno nosi avtorjevo ime. Avtorjevo delo se uporablja tudi pri citiranju oziroma navajanju kakršnihkoli odlomkov iz avtorskega dela.

Materialnih lastniških pravic nad avtorskim izdelkom nima vedno avtor, saj jih lahko prenese tudi na koga drugega.

Kupec z nakupom programa pridobi določene pravice, ki jih določi lastnik in so za vsak izdelek posebej natančno opisane.

4.1Ali smemo prodajati izdelke, narejene s kupljenim programom?

Prodajanje izdelkov, narejenih s kupljenim programom, je ponavadi dovoljeno. Če je prodajni izdelek take narave, da za uporabo pri kupcu zahteva namestitev še kakega kupljenega programa, je ponavadi predpisano, katere dele programa je pri prodaji dovoljeno prenesti na kupca.

Kupcu prinašata nakup in overitev določene ugodnosti. Najpomembnejša je ta, da ima pravico do novejših različic programa bodisi zastonj bodisi po nižji ceni.

Opisana stroga pravila uporabe veljajo predvsem za programe široke rabe, ki množično prodajajo.poleg takih programov, ki jih kupimo pri pooblaščenih prodajalcih, pa obstaja še množica programov, ki se prodajajo na različne načine. Tako imenovani preizkusni programi so programi, ki jih avtorji brezplačno ponujajo preizkus. Hkrati s programom posredujejo tudi rok preizkušanja in ceno programa.Uporabnik lahko v roku preizkušanja programov brez omejitev uporablja, po preteku tega roka pa mora program bodisi iz računalnika odstraniti ali pa ga kupiti. Uporabnik po nakupu dobi od prodajalca najnovejšo različico programa, potrdilo o nakupu in ponavadi navodila za uporabo programa. Cena teh programov je neprimerno nižja od programov, ki smo jih omenjali na začetku razdelka. Kupec z uradnim nakupom pridobi podobne ugodnosti kot pri nakupu programa pri pooblaščenem prodajalcu.

Javni programi so programi, ki jih avtorji dajejo uporabnikom v brezplačno uporabo. Poleg tega jih uporabnik lahko popravlja in spreminja, ne da bi s tem kršil avtorske pravice.