Prehod čez rdeče morje

Izraelci (potomci očaka Jakoba) so v Egipt prišli zaradi lakote v Kanaanski deželi in okolici. Zaradi vloge Jožefa - enega od Jakobovih sinov - so se smeli naseliti na najrodovitnejšem delu Egipta, kjer so živeli kot gostje. Po določenem času pa so postali delovna sila in sužnji.

Bog jih je po Mojzesu izpeljal izpod faraonove diktature: po "desetih nadlogah" in smrti egipčanskih prvorojencev jih je vodil najprej v puščavo in proti Rdečemu morju, kjer jih je iz brezizhodnega položaja izpeljal skozi Rdeče morje.
(2 Mojzesova knjiga, 13. in 14. poglavje, povzetek)

Wadi Watir

Tradicionalna pot izhoda iz Egipta, kot je označena v marsikaterem zgodovinskem atlasu, se ne ujema z biblijskim opisom. Razloga sta verjetno tudi naslednja:

• gora Sinaj, ki je naslednja postaja izraelskega "nacionalnega" potovanja, bi "morala" biti na Sinajskem polotoku,
  
• predpostavka, da je (biblijski) prehod čez globoko morje nerazložljiv.

Pri raziskovanju poti, po kateri naj bi šli Izraelci po svojem izhodu iz Egipta, je ameriški amaterski arheolog RonWyatt odkril, da biblijski opis natančno ustreza globoki soteski na vzhodnem delu sinajskega polotoka. Imenuje se Wadi Watir...

Na sliki: Biblijska pot iz Egipta? Sueški in Akabski zaliv.

Druga Mojzesova knjiga opisuje, kako je Bog vodil Izraelce "ne po poti skozi filistejsko deželo, čeprav je bila blizu... ampak jih je obrnil na pot preko puščeave k Rdečemu morju" (2Mz13,17-18). Tu res najdemo veliko, odprto puščavsko področje. Potem (v 2 Mz14,1.2) jim Bog naroča, naj zavijejo z glavne poti na pot, za katero je Wyatt odkril, da vodi v kanjon Wadi Watir.

Biblija poroča o faraonovi reakciji, ko je bil obveščen o tem, da so zavili z glavne poti (2 Mz 14,3): "Zašli so v deželi, puščava jih je obdala." Wadi Watir je dolga, globoka soteska, ki se natančno ujema s tem opisom. Dolga je skoraj 30 km.

Slika: Izstop iz kanjona Wadi Watir na obalo Akabskega zaliva

Wadi Watir se po številnih ovinkih končno odpre v veliko obrežno področje na zahodnem delu Akabskega zaliva. To je tudi edino obrežno področje vzdolž celotnega Akabskega zaliva, kjer bi bilo možno namestiti približno dva milijona ljudi s čredami vred.

Tradicionalno prepričanje, da se je prehod čez Rdeče morje zgodil v Sueškem zalivu, se ne ujema z biblijskim poročilom. V Sueškem zalivu namreč ni nobenih gora. Sueški zaliv je popularen tudi zaradi prepričanja, da je gora Sinaj na Sinajskem polotoku. V Bibliji je zapisano drugače: "...gora Sinaj v Arabiji..." (Gal 4,25).

Slike:
Obala Akabskega zaliva - pogled iz kanjona Wadi Watir in iz zraka) .
Desno:bližnja egipčanska trdnjava (Migdol?).

Past

• Izraelci niso mogli nadaljevati svoje poti proti severu, ker so bile tam postavljene egipčanske vojaške utrdbe. Danes najdemo severno od ustja soteske Wadi Watir starodavne trdnjave, ki bi lahko bile v Bibliji omenjeni Migdol (2Mz 14,2).
• Na južni strani se vso pot ob morju raztezajo gore in onemogočajo prehod.
• Seveda pa se tudi niso mogli vrniti po poti, po kateri so prišli, saj jih je zasledovala egipčanska vojska. Bog jih je pripeljal do točke, kjer jih je lahko rešil On sam.

"In Mojzes veli ljudstvu: Ne bojte se, stojte trdno in glejte rešitev Gospodovo, ki jo za vas izvrši danes. Zakaj Egipčanov, ki jih danes vidite, ne boste nikdar več videli na veke. In Gospod je odpravil morje s silnim vzhodnikom celo noč in je napravil v morju suha tla in voda se je razdelila. In sinovi Izraelovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zidovje na desni in na levi" (2Mz 14,13.21.22).

Stebra

Wyatt je na sinajski obali našel zvrnjen spominski steber, na saudski strani pa še en, prav tak steber, s še ohranjenim napisom v stari hebrejski pisavi: "MIZRAIM (Egipt), SALOMON, EDOM, SMRT, FARAON, MOJZES, JAHVE." Postavil naj bi ju (domneva) kralj Salomon v spomin na prehod čez Rdeče morje. Napisi na podrtem stebru so bili izbrisani (erodirani). Pred kratkim so ga tamkajšnje oblasti postavile pokonci.

Na sliki: Eden od spominskih stebrov

Ostanki

Pri potapljanju na morsko dno leta 1979 je Ron Wyatt s svojima dvema sinovoma našel in fotografiral številne dele (egipčanskih) kočij, obložene s koralnimi oblogami. Nadaljnja potapljanja so prinesla še več novih dokazov. Ena od njegovih najdb je bilo tudi osemkrako kolo kočije, ki ga je Ron predstavill direktorju Egipčanskih Antikvitet (an. Egyptian Antiquities) v Kairu, dr. Nassifu Mohammedu Hassanu. Ta je po pregledu takoj izjavil, da spada v čas 18. dinastije, s čimer je postavil izhod iz Egipta v leto 1446 pred Krisustom. Osemkraka kolesa naj bi namreč uporabljali samo v tem obdobju, tj. v času Ramzesa II in Tutmozesa (Mojzesa).

Košare kočij, ostanki konjskih in človeških kočij, štiri, šest in osemkraka kolesa kočij - ležijo še danes kot nema priča o rdečemorskega dogodka.

Podvodni most

Morda najbolj presentljiv od vsega je takoimenovani podvodni "most" na mestu prehoda čez morje.
Vzdolž celotne dolžine Akabskega zaliva dosegajo globine približno 1600 m (5000 čevljev). Na Egiptovski strani se obala v vodi spušča strmo, pod kotom približno 45 stopinj.

Povečaj (klikni)!

Samo tu, na obali Nuweibe, se ta prehod spušča z zmernim nagibom, približno 6-10 stopinj do globine samo približno 500 m .

Če bi Izraelci poskusili preiti čez Rdeče morje kjerkoli drugje v Akabskem zalivu, bi se soočili z izjemno strmino in globino približno 1600 m. Z vsemi svojimi živalmi in vozovi bi jim to bilo nemogoče.

Biblija pravi, da Bog "dela pot po morju in stezo po silnih vodah" (Iz 43,16.17). Pot od Nuweibe do Saudske Arabije po tem podvodnem prehodu je dolga približno 13 km (8 milj) in široka približno 900 metrov.

Podvodna slika

Eden od očividcev, Aaron Sen (aaronsen@wyattarchaeology.com), se je na tem mestu še večkrat potapljal. Marca 1998 je fotografiral ostanke štirikrakega kolesa kočije in dvignil na površje tudi nekaj človeških kosti, ki sicer ležijo "v ducatih razstresene po dnu". En tak vzorec so odnesli v Oddelek za osteologijo na Stockholmski univerzi v preiskavo ter dokazali, da gre za človeško kost - moško desno stegnenično kost. Čeprav ni možno natančno določiti starosti, je ta očitno iz starih časov. Moški naj bi bil visok 165 do 170 cm. Aaron je tudi videl strmino na južnem koncu podvodnega "mostu". Videl je tudi stezo, ki so si jo morali Izraelci utreti iz obale v morje, da bi lahko šli čez rdeče morje. Odmakniti so morali kamne in skale, da bi lahko omogočili prehod tudi svojim vozovom.

Slika: Še en pogled na Akabski zaliv - z arabske strani (klikni)

Trenutno (l. 2000/2001) tečejo prizadevanja po natančnem merjenju podvodnega reliefa na tem področju.