Več o fizični pokrajini

Toponime smo pri našem delu razvrstili v kategorije poljski, vodni in gozdni. Poljske in gozdne toponime smo uporabljali kot takšne: za ledino z gozdnim toponimom smatramo, da je bila v času poimenovanja, mentalnega kartiranja pokrajine, gozd. Toponim Polje kaže na najstarejše poljske površine. Vodni toponimi so v pomoč pri rekonstrukciji paleohidrološke slike. Pod oznako drugi so večinoma topografski toponimi. Osnovni namen je bil rekonstrukcija fizičnega okolja, pri čemer sta nas najbolj zanimali kategoriji polje in gozd.

Pojem gozd obravnavamo v najširšem pomenu besede in vsebuje ‘pravi’, mešani gozd, grmičevje in senožeti. Slednje so vključene med gozdne površine z namenom razlikovanja od kategorije poljskih površin.

Poleg razprostranjenosti lahko s pomočjo kartiranja toponimov delno rekostruiramo tudi sestavo gozdov. Toponimi hrastovih in brezovih gozdov so razprostranjeni enakomerno, predvsem na prehodu pobočij v ravnino. Kartiranje toponimov ima še več implikacij. V pomoč je pri rekonstrukciji ne samo fizične, ampak tudi zaznavne pokrajine, kot kaže primer kartiranja gozdnih toponimov (glej sliko 3).

Jožefinske vojaške zemljevide in Franciscejske katastre smo uporabljali kot neposreden in posreden vir: kot historično stanje pokrajine in kot vir toponimov.

Nekaj besed o Krajevnem leksikonu Dravske banovine. Pomemben je čas nastanka, pred drugo svetovno vojno. Takrat je bilo v pokrajini še moč slediti ruralnim osnovam poselitvene slike. Pri naši raziskavi smo uporabili opise Sreza Kamnik in dela Sreza Ljubljane. Pri tem so pomembni predvsem opisi kot «dobro polje, zamočvirjeni travniki, slaba gmajna v Rojah …» Ti so glavni vir (poleg pedološke slike) za izdelavo kategorij polje in močvirje v rekonstrukciji paleookolja.

Strugo reke Pšate in okolje v neposredni bližini le te smo v celoti povzeli po izsledkih študije poplavnega območja Pšate (Radinja et al. 1974). Ta je nastala kot 1. del dolgoročne raziskovalne naloge Geografija poplavnih področij na Slovenskem. Prikazuje obseg in razprostranjenost poplavnega območja ob Pšati in razlikuje območje rednih in izrednih poplav. Ukvarja se tudi z višino poplavne vode in njenim izvorom. Ostale ugotovitve, ki so za raziskovanje paleookolja manj pomembne, se nanašajo na moderno pokrajinsko zasnovo poplavnega območja in možnim razvojem.

Pomembne so tudi glavne geomorfološke značilnosti porečja Pšate. Reka dobiva vodo iz Kamniških Alp, a teče v ravninskem svetu (pretežno po Mengeškem polju). Struga je zavita in ni poglobljena. Zato pogosto prestopa bregove. Za pogostost poplav je pomembno tudi dejstvo, da je njeno hribovito in gričevnato zaledje, predvsem v zgornjem toku nad Mostami, reliefno in geološko tako izoblikovano, da pospešuje odtok vode. Za obseg poplav je pomembna tudi najmlajša akumulacija, ki so jo posegi ljudi v naravo še pospešil.

Pri rekonstrukciji zgodnjesrednjeveškega okolja Bistriške ravni in Mengškega polja smo generirali naslednje kategorije (glej sliko 2):

Imena kategorij niso poimenovalna, temveč zgolj opisna.

V kategorijo polje so uvrščena območja rjavih prsti na produ in pesku, območja ki jih Krajevni leksikon Dravske banovine našteva kot “rodovitna” ali “dobre njive” ter območja s poljskimi toponimi. Tako smo določili vse večje površine ‘potencialnega maksimuma’ rodovitnih površin.

Neposredni podatki o načinu obdelovanja ali kulturnih rastlinah poljskih površin niso znani. Splošno sliko pa kažejo analogije. Prva analogija so posredni podatki o zgodnjesrednjeveški prehrani alpskih Slovanov (Makarovič 1985). Avtor omenjenega članka na podlagi pričevanj iz jezikoslovnega sveta, po možnosti podprtih s pisnimi in materialnimi viri ter primerjavami govori, med drugim, o gojenih kulturnih rastlinah. Ti podatki so uporabni za opis fizičnega okolja kategorije polje.

“Kulturne rastline so: proso, pšenica, ječmen, oves, bob, repa /.../. Gojene živali: govedo, drobnica, svinje, perutnina. /.../ Začimbe: /.../ čebula, por, hren, pelin, hmelj, mak” (Makarovič 1985, str. 98).

Takšen izbor kulturnih rastlin se ne razlikuje močno od slike, kakršno podajajo jožefinski katastri. Slednji kot kategorije žit uporablja pšenico, rž, ječmen in oves. K temu je treba

prišteti še vrtove (to kategorijo uporablja franciscejski kataster), ki dajejo značaj fizičnemu okolju v neposredni okolici bivališč.

Tudi poznavanje osnovnih poljedelskih tehnik nam omogoči vpogled v elemente fizične pokrajine, kot tudi v vsakdanje življene (npr. zmožnosti prilagajanja na kratkotrajne

 

spremembe okolja). Nekaj najdb poljedelskega orodja iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveškega obdobja je omogočilo, da je A. Pleterski (Pleterski 1987) izdelal rekonstrukcijo izbora in načina uporabe staroslovanskega poljedelskega orodja. Tako je svobodni kmet iz Sebenj v bližini Bleda v prvi tretjini 9. stoletja uporabljal različna načina oranja, prilagojena potrebam in zemljišču. V ta namen sta mu služili različni orali: nesomerno oralo s kolci za oranje polja na kraje in soha za prvo oranje novo izkrčenih površin. Pri svojem delu je njegova družina uporabljala tudi rovnico za delo na kamnitih tleh, kose za košenje travnikov in srpe za žetev.

Še ena pomembna lastnost zgodnjesrednjeveške pokrajine je poljska razdelitev. Zgodovina agrarnih panog (Blaznik, Grafenauef in Vilfan 1970) je uveljavila tezo, da so bili v času prihoda v vzhodnoalpski prostor Slovani poljedelsko usmerjeni, čeprav je v razdobju selitev pri njih prišla močno do izraza nomadska živinoreja. Prevladujoča načina obdelovanja zemlje naj bi bila požigalništvo in kopaštvo, ob katerih se je že kmalu pojavilo orno poljedelstvo z uporabo rala. Takšen način obdelovanja bi kategorijo polje oblikoval v serijo enako velikih parcel, ki so poraščene z različnimi stopnjami pionirskega gozda. Le 6,5 do 12,5% ozemlja kategorije polje bi predstavljale površine kulturnih rastlin.

V naslednji stopnji se je uveljavilo dvoletno in kmalu tudi troletno kolobarjenje. Pri slednjem je zemlja razdeljena na ozimino (pšenica, rž), jaro žito (ječmen, oves) in praho (neobdelano zemljišče), torej na tri približno enakovredne dele. Tak način poljedelstva, povezan tudi s tehniko oranja, omogoča močno povečano ‘nosilno kapaciteto’ določene površine kategorije polje.

Načini obdelave tal z motiko in ralom so pogojevali razdelitev obdelovalne zemlje na grude nepravilnih oblik. Taka razdelitev tal se je ohranila še v čas 9. do 11. stoletja. Vzporedno naj bi se pojavljal tudi gručast tip naselbin (primerjaj Ilešič 1950). Vendar natančno preučevanje mikroregije pokaže precej bolj zapleteno sliko. Tako prikaže se župa Bled pokaže kot dinamična pokrajina, kjer je poljska razdelitev tudi v zgodnjem srednjem veku različna, od grudaste do progaste (Pleterski 1986; 1989). Odvisna je od razvojne stopnje vasi in naravnih pogojev. Najpogosteje je prvotno jedro, ki obsega najplodnejša tla, razdeljeno na nepravilne grude. V poznejših stopnjah se poljska razdelitev najplodnejših tal spremeni v progasto, polja izkrčena nanovo na manj plodnih tleh pa imajo obliko nepravilnih grud.

Močvirja ob Pšati so digitalizirana na podlagi že omenjenega članka (Radinja, Šifrer, Lovrenčak, Kolbezen in Natek 1974, priloge), ostala pa smo prepoznali na podlagi opisov sekcij Joženskih vojaških zemljevidov in opisov v Krajevnam leksikonu Dravske banovine. Kot zanesljiv vodnik so se izkazala tudi območja, ki so na modernih topografskih kartah označena kot meliorirana (primerjaj Štular 2001).

Le manjši del območja, zajetega v kategoriji močvirje, so predstavljala prava močvirja. Ta so verjetna le na posameznih delih Blatnice, področju severno od savske ježe in vzhodno od Soteškega hriba. V ostalih primerih gre za barja, močvirne in mokre travnike ter območja pogostih poplav. To kategorijo obravnavamo kot neprimerno za intenzivno poljedelstvo, torej prostor sekundarnega ekonomskega zajetja.

Takšne površine je bilo moč izkoriščati kot pašnike in travnike, lovski revir, vir lesa za kurjavo in kot strateško zaledje. Tudi izraba kategorije močvirje za naselbinski prostor ni izključena. Vendar je pri slednjem potrebna pazljivost. Zaradi razgibanega terena, posebej v zgornjem toku Pšate in na obrobju Mengeškega polja, je posploševanje neumestno. Šele ob uporabi natančnejšega digitalnega modela reliefa bi bilo moč določiti manjše ‘otoke’, ki se dvigajo nad poplavnim območjem. V določenih pogojih so takšna območja za naselitev še posebej privlačna, saj so nepoznavalcem lokalnih posebnosti težko dostopna. Takšno izjemo kaže že Mengeš sam (primerjaj Sagadin 1999, slika 34).

Kot kategorijo gozd smo označili gozd zaznavne pokrajine. Določena je na podlagi toponimov in ne zajema sredogorskega zaledja. Gozdna sestava tega kaže, da je področje pogozdeno že vsaj tekom večine holocena. Vendar se gozdni toponimi na tem območju ne pojavljajo. To pomeni, da ni bilo zaznavano kot prostor vsakodneve uporabe, temveč kot drugo, prostor izven. To je ‘črni gozd’ slovanskih pripovedk. Pri določevanju kategorije gozd pa niso upoštevane podkategorije fizičnege pokrajine (kvalitetni gozdovi - Dob, Hrastnice - in slabi gozdovi - Gmajna), kar uporaba metode kartiranja toponimov sicer omogoča.