PLESNE MEGLICE 2010
Bilo je predpraznično jutro, megleno in turobno, ko sem iz poštnega nabiralnika vzela ovojnico, na kateri je pisalo JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI. V njej je prispelo povabilo na območno srečanje plesnih skupin. In datum? 29. januar 2010. Tako kmalu! Prešinila me je misel, da tokrat lahko deklicam uresničim željo po plesni udeležbi na pravih odrskih deskah in srečanju z ostalimi plesnimi skupinami. Pojavil pa se je kanček negotovosti. Bomo zmogle v tako kratkem času dodelati koreografijo, nabaviti blago za kostume, poiskati šiviljo, narediti svetlobne učinke…? Ta kanček negotovosti pa se je razblinil, ko sem novico sporočila nadobudnim plesalkam. "Seveda bomo zmogle", so bile odločne. In pričele so se intenzivne vaje, vsako jutro pred poukom, skoraj vsak dan po pouku, če je bilo le mogoče, tudi v soboto smo imele trening prežet z ustvarjalnim delom.
Na pomoč nam je nesebično priskočila Aljaževa babica ga. Mira Štampfer, ki je v dveh dneh sešila kostume, g. ravnatelj nam je omogočil nabavo blaga, učiteljica Ksenija nam je pomagala dokončati vizualno podobo kostumov, podjetje Čopič iz Gradiške nam je podarilo srebrne nalepke, učiteljice pa so pomagale pri časovni organizaciji vaj. Vsake manjše in velike pomoči, tudi v obliki spodbude, smo bile zelo vesele.
Že v naslednjem tednu smo izvedele, da srečanje v Rušah odpade zaradi premalo prijavljenih skupin. Bile smo razočarane. Kako je to mogoče? Nikdar se še ni zgodilo, da bi bila območna revija odpovedana. Marja, Zarja, Larisa, Ana, Nika, Klaudia, Špela in Hana pa se niso dale kar tako prepričati. "Nastopile bomo kje drugje!" so se odločile. In že čez dva dni smo dobile vabilo, da lahko nastopimo 28.1.2010 v Veliki športni dvorani v Lenartu.
Bližal se je naš dan. Končno, četrtek, dan odhoda v Lenart. Najprej nas je pot vodila v dvorano, ogromen prostor, kjer so že potekale vaje posameznih plesnih skupin in na tribunah so sedeli prvi obiskovalci. Prijazna gospodična nas je vodila nadstropje nižje do garderob, majhnih in ozkih, a številnih, v katerih se je preoblačilo in pripravljalo približno 200 nastopajočih plesalcev. Najbolj zanimive za naše plesalke so bile plesalke mažoretnih in twirling plesnih skupin, če drugo ne, v začetku zaradi bleščečih kostumov. Sledila je vaja na odru, potem pa se je začelo zares. Najbolj vesele smo bile dovoljenja, da lahko prireditev spremljamo z roba plesišča, saj so nas najprej mislili pustiti kar v garderobi.
Plesalo se je in plesalo. Naše plesalke pa so z zadovoljnimi obrazi zrle na plesišče in z učiteljico Eriko sva bili kar ponosni na to, kako disciplinirane so bile. Dogajanje so začele jemati resno, tik pred nastopom so opravile še zadnje raztezalne vaje in potem so ob napovedovanju imen plesalk plesne skupine Kristalček ponosno stopile na oder.
Še zadnji dotik s pogledi, ki so pomenili zaupanje in zaželi srečo in iz zvočnikov se je zaslišal znani odmev zvonov, ki so napovedali začetek. Z občudovanjem in ponosom sem opazovala harmonijo gibov, obrazke, ki so izžarevali posebno milino, sozvočje plesnih sporočil, ki so prepričali gledalce v dvorani. Bile so odlične!
Po nastopu smo prejele priznanje, najbolj v srce segajoče pa so bile pohvale bližnjih: staršev, prijateljev, sodelavcev pa tudi tiste, ki so jih izrekali mimoidoči v garderobi. Odlično oceno nam je podelila tudi strokovna spremljevalka predstave ga. Mojca Kasjak.
MENTORICA: Alenka Zadravec
