Šolsko leto 2003/04
Junij  2004

_____  * _________________________________________________________  

V šolskem letu 2003/04 sta učenki Kim Pečnik in Ana Kogovšek izdelali raziskovalno nalogo z naslovom Brez mobitela nam živeti ni. Mladi raziskovalki sta prišli do zanimivih ugotovitev. Med mladimi prav nihče ne uporablja izraza mobilni telefon, ampak mobi, mobič ali mobitel. In kar je presenetljivo: na naši šoli ima 9.5 od 10 učencev svoj mobilni telefon, kar presega slovensko povprečje, kjer mobitel uporablja 90 % Slovencev. Pri raziskavi sta se glede strokovne pomoči obrnili na univ. dipl. ing. Marka Kogovška, vodjo profitnega centra mobilnih telekomunikacij pri Iskratelu, ki jima je z veseljem pomagal. Raziskovalna naloga je bila na državnem tekmovanju v Murski Soboti nagrajena z bronastim priznanjem.

Mentorica: Katarina Rigler Šilc

_____  * _________________________________________________________  

_____  * _________________________________________________________  

Mali umetniki iz 2.c zelo radi ustvarjamo. Natečaj Slovenskih železnic nas je tako spodbudil k ustvarjanju slik z vlaki. Izdelki so nam fantastično uspeli, kar so opazili tudi razpisniki natečaja. Dobili smo namreč kolektivno nagrado: izlet z vlakom. Bili smo presrečni, ko nam je ga. ravnateljica prinesla to obvestilo! Poleg tega so nas povabili k nastopu ob otvoritvi razstave izdelkov, ki so bili nagrajeni. Seveda smo se tudi tega z veseljem udeležili in tam zapeli nekaj pesmic.
Končno pa je prišel dan izleta, 15. junij. Odločili smo se, da izlet izkoristimo za ogled Postojnske jame. Že zgodaj zjutraj smo se zbrali pred šolo, se napotili do železniške postaje in vstopili na vlak. Z nami je potovala tudi Uršina mama, kar je olajšalo delo učiteljicama Mirijam in Karli. Vožnja z vlakom je bila super, saj mnogi med nami še niso potovali z vlakom. Ko smo prispeli v Postojno, nas je čakalo še nekaj hoje do Postojnske jame, a se je splačalo. Postojnska jama nas je očarala. Vožnja z vlakcem, kapniki, pripovedovanje vodičke, vse je bilo kot v pravljici. Ko smo prišli iz jame, smo si privoščili malico, potem pa še sladoled. Ker smo imeli do odhoda vlaka še nekaj časa, smo ta čas izkoristile za igro. Hoja nazaj do postaje je bila težja, saj je postalo že vroče. Ko smo se usedli v vlak, pa smo spet dobili energijo za majhne norčije, ob katerih smo se nasmejali. V Ljubljano smo prišli utrujeni, a prepolni lepih vtisov.
Tudi naslednja leta se bomo potrudili, da dobimo tako dobro nagrado!

2.c in mentorica Karla Leban

_____  * _________________________________________________________  

_____  * _________________________________________________________  

_____  * _________________________________________________________