• razmislimo o vsebini (temi, sporočilu);
• smo pozorni na to, kako je vsebina podana;
• raziščemo jezikovne značilnosti: rabo jezikovnih sredstev, pogostost uporabe določenih besed, bogatost izražanja, besedni red, stavčno zgradbo in podobno;
• vpletemo svoje vtise in občutke, ki so nastali ob delu;
• primerjamo dotedanja avtorjeva dela s tistim, ki je predmet naše ocene: je kakšna razlika ali je ni. Če razlike so, katere so, kako jih ocenjujemo mi;

Zgled:
SKRIVNI DNEVNIK MLADEGA HIPOHONDRA

Knjigo z naslovom Skrivni dnevnik mladega hipohondra sta napisala Aidian Macfarlane in Ann Mcperson. V slovenščino jo je prevedel Vasja Cerar, natisnila pa jo je založba Mladinska knjiga v Ljubljani leta 1992.

V dnevniku beremo o (resničnih) dogodkih štirinajstletnega Petra Payna, ki je nenadoma zbolel za hipohondrijo. Zato se odloči in se loti zbiranja zdravstvenih podatkov, ki jih zapisuje v svoj dnevnik. Pri tem si pomaga z vsemi mogočimi stvarmi (najraje pa pokuka v sestrin dnevnik, če se mu le ponudi priložnost), delo pa dopolnjuje z bogatimi osebnimi izkušnjami (mozoljavost, alkohol, cigarete).

Knjiga je sestavljena iz več delov - poglavij z zelo zanimivimi temami: Kako sem spoznal, da sem hipohonder, Racija v šoli, učenci kadijo travo, Mojim telesnim spremembam se nikamor ne mudi, ... Knjiga je večinoma pisana v dvogovoru, v katerem so pogoste slengovske in tudi vulgarne besede.

Knjiga je primerna za vse najstnike v puberteti (od 13. do 17. leta), hipohondre in nekatere bolj prefinjene otroke. V njej lahko hipohondri zvejo vse o svojih boleznih, dobijo odgovore na vprašanja, ki si jih ne upajo zastaviti odraslim ...

Knjiga je zelo zanimiva in poučna in je drugačna od ostalih knjig, kjer že vnaprej veš, kakšno bo jedro in zaključek. V tej knjigi se vsi dogodki venomer prepletajo (kdo se ponesreči, pa je ze naslednji trenutek spet zdrav), zato ti vliva knjiga veselje do branja, saj
nikoli ne veš, kaj se bo v naslednjem trenutku res zgodilo.

Knjiga mi je bila zelo všeč, saj je zanimiva, priporočam pa jo tudi ostalim najstnikom. Prijetno branje!

Natančneje preberi Blaževo oceno knjige  Skrivni dnevnik mladega hipohondra in napiši svojo oceno Skrivnega
dnevnika Jadrana Krta (s pomočjo opornih točk in zgleda).
V  razmišljanju o knjigi se ti bo po E-pošti morda pridružil kdo, ki je Skrivni dnevnik tudi z veseljem
in kritično prebral.

RASTOČE TEŽAVE JADRANA KRTA
(ocena)

Dnevnik je napisala Sue Townsend, izdala pa Mladinska knjiga leta 1989. Prevedel ga je Vasja Cerar, ilustriral Zvonko Čoh.
Dnevnik prikazuje življenje Jadrana Krta od njegovega petnajstega do njegovega šestnajstega leta starosti v Angliji v času, ko je bilo v državi veliko težav zaradi brezposelnosti, denarnih težav, družinskih, družbenih in političnih nasprotij.

Dnevnik je nadaljevanje dnevnika Skriti dnevnik Jadrana Krta, starega 13 3/4 leta. V njem spoznamo njegove prijatelje in sovražnike, njegovo ljubezen in razmerje s Pandoro, spoznamo njegove starše, očetovo ljubimko Dorim Krivec, maminega ljubimca Gnido Lukasa, Berta Baxterja, starca, ki mu je moral Jadran Krt pomagati, psa in druge. Hkrati z njim se soočamo z njegovimi težavami in beremo o Jadranovem reševanju teh težav.

V dnevniku Rastoče težave Jadrana Krta zvemo za Jadranove nadaljnje težave z njegovo ljubeznijo Pandoro, s starši in njihovimi ljubimci, z očetovo službo, s psom, s šolo, s samim seboj in za druge težave. Te težave je Jadran najprej skušal rešiti tako, da je pobegnil od doma, a se mu to ni obrestovalo. Na koncu pa vendarle reši vse težave, dobi tudi bratca in sestrico, oče in mati se po ljubimstvu spravita skupaj in najdeta skupni jezik. Bert se poroči s starko O., vendar pa ta kmalu umre. Jadran in Pandora se po številnih ljubezenskih težavah spet zaljubita.

Knjiga mi je bila všeč zaradi iskrenosti Jadrana Krta, zaradi spoznavanja najstniških težav in pisateljičine izvirnosti in humorja. Ni mi pa všeč konec, saj nas zanima tudi, kaj se je potem zgodilo z osebami, omenjenimi v knjigi. Vseeno knjigo priporočam.
Knjiga je primerna za otroke od 13 3/4 do 16. leta pa tudi za starejše.

V knjigi pisateljice Claire Robertson Pisma zaljubljene najstnice so skozi življenje najstnice Gilly Freeborne predstavljeni problemi in težave vsake najstnice ali najstnika. Vendar pa je knjiga namenjena določeni skupini najstnikov, ki morajo za popolno zadovoljitev imeti skoraj identične probleme. Kajti najstniki, ki nimajo problemov z ločenimi ali vsaj skreganimi starši in s problematično starejšo sestro, lahko te dele samo preskočijo.

Vendar pa ima knjiga tudi dobre in zanimive strani, kot je obravnavanje problemov zapostavljene najstnice, ki ima probleme tako v ljubezni kot prijateljstvu. Predvsem pa je reakcija staršev na njeno pohajkovanje po zabavah in prekomerno popivanje pretresljivo resnična in zelo dobro opisana.

Zanimiv je tudi konec, saj ni še eden tistih, ki se konča z besedami, kot so "... in živela sta srečno do konca svojih dni" ali ko se na koncu zaljubljenca v sreči poljubita. Konec sicer namiguje, da se bo v prihodnosti ali v naslednji knjigi vse srečno končalo, vendar v tej knjigi konec obvisi v zraku.

Knjiga je pisana v obliki pisem in zelo spominja na dnevnik, vendar pa so pisma naslovljena na teto Alekso. Objavljena so samo pisma Gilly, tako da včasih izgubiš sled za dogajanjem ali možnimi rešitvami, ki jih ji teta Aleksa odpošilja. Veliko bolje bi bilo, da bi bila tudi pisma tete Alekse polna rešitev, saj bi mogoče prav ti nasveti pomagali najstnicam s podobnimi problemi.

Knjiga vsebuje nekaj zanimivih zamisli, vendar pa bi vse potrebovale nadaljnjo obdelavo. Pisateljica ne daje vtisa, da bi bila kakšna prevelika strokovnjakinja za najstniško psiho. Vendar to uspe prikriti, saj se zelo vživi v 14-letno najstnico.

Pisateljica se je lotila zelo velikega števila problemov in dala vsakemu bralcu na znanje, da če ne z našo pomočjo se bodo stvari uredile same od sebe. Knjiga je polna razočaranj in veselja ter pozitivnega in negativnega ozračja.

Knjiga kot celota je zanimiva, vendar je pričakovati, da je kritiki in bolj zahtevni bralci ne bodo označili s kakšnimi vzpodbudnimi ocenami.

ZLATIN DNEVNIK

Prebral sem Zlatin dnevnik in všeč mi je bil. Spoznal sem (nikoli nisem kaj dosti razmišljal o tem), kako je vojna res grozna, ne samo zaradi streljanja, ampak tudi zaradi vseh posledic: včasih se je morala Zlatina družina stiskati v temni kleti, včasih niso imeli elektrike, vode in plina, vsi njihovi prijatelji in sorodniki so pomrli ali odšli, občutili so pomanjkanje hrane, neprestan strah, ko je bila mama ali kdo drug z doma, osamljenost, žalost ... Pred nekaj leti, ko je bila vojna pri nas, smo se z vrtcem umaknili v zaklonišče. Po eni uri (vmes nam je bilo dolgčas v pustem zaklonišču) je prišla mama. Stisnilo me je pri srcu. Predstavljal sem si (verjetno ni bilo tako hudo), da je tekla do nas, ko je zunaj divjala vojna, samo zato, da bi prišla do naju s sestro, ki sva bila v varnem zaklonišču.

GROZA! ZAKAJ SPLOH OBSTAJAJO VOJNE! Zlata je dobro prikazala tudi svoja čustva. Včasih je bila zelo žalostna, včasih malo manj, vedno si je pa želela MIRU. Povedala je svoje mnenje o vojni in miru, o njihovem življenju, o dogajanjih naokoli (šola, črni trg), o politiki (ki je ni marala) ... V knjigi se vidi kontrast med vojno in mirom. Na začetku je živela podobno kot mi, potem pa je vojna naredila svoje. Odnesla ji je veliko prijateljev (rada je pripovedovala o njih in se jih spominjala, tudi na njihove rojstne dneve ni pozabila)  v smrt ali stran od nje, ji oropala nekaj let življenja, otroštva in normalnega šolanja, ji dala nekaj let žalosti in osame ... GROZNA VOJNA!

Knjiga je super! Edino, kar me moti, je, da je konec tako odsekan; zanima me, kaj je bilo z Zlato kasneje, in zanima me, zakaj v knjigi ni njenih cačk in nalepljenih slik pod besedilom, ampak je to prikazano samo na fotografijah.

Po mojem mnenju je knjiga primerna ljudi vseh starosti, kajti nihče ne ve dovolj o grozotah vojne, razen če je ni občutil na lastni koži.