Mogočno
cerkev ob tržaškem morskem kanalu je oblilo jutranje sonce. Ob kanalu se
je gnetla velika množica. Slišal sem kričanje. Neka ženska ob stojnici
z dežniki je bila najglasnejša med vsemi.
"Tu,
tu notri je padel. Moj bog, kaj takega!" Dva mornarja sta stala v čolnu
in iskala s kavlji, privezanimi na vrv, po dnu.
"Kaj
je, kaj? Kdo je padel noter?" sem vprašal dečka, ki je imel kakih dvanajst
let.
"Ne vem,"
je odgovoril, strmeč neprestano v valove, "res ne vem."
"Joj,
moj dežnik! Lep, nov dežnik, s svilenim obodom in slonokoščeno palico!
Tak dežnik mi je burja vrgla v kanal. Joj, moj dežnik!"
Nasmejal
sem se.
"Deset
lir dam tistemu, ki ga najde," je še zmerom kričala prodajalka.
Neki
deček je pristopil tik k meni in na mah vzbudil mojo pozornost. Oblečen
je bil samo v kratke, večkrat zašite hlače iz modrikastega platna. Opazil
sem, da je bilo poleti v Trstu mnogo revnih otrok tako oblečenih. Po prsih
in hrbtu je bil že skoraj črne barve, ki jo je vžgalo sonce. Po ramenih
so se mu spuščali rumeni lasje. Veter mu jih je pihal čez čelo in čez velike
oči, s katerih jih je spet metal nazaj z lahnim sunkom glave.
"Deset
lir," je zamrmral otrok in se pognal v vodo.
Bila
je blatna, zamazana, skoraj črna. Prazne steklenice in kosi pokvarjenih,
neužitnih buč so plavali med šopi vsakovrstnih odpadkov po vodi. Mornarja
v čolnu sta začela vpiti, da bosta že sama s kavlji poiskala dežnik, a
fant je že izginil pod površje. Priplaval pa je kmalu nazaj po sapo.
"Vse
temno je notri," je rekel, "preveč blatno je, ne vidi se prav nič. Tipati
bom moral z rokami."
Krog
las se mu je že ovilo vlaknasto blato in šop zelenih, zamazanih alg mu
je obdajal ramena.
Po dolgem
iskanju je z veselim obrazom privlekel dežnik iz vode. Splezal je po zidu
in ga izročil ženski. Res da je bila svila zamazana z blatom, vendar se
mu je ženska zahvalila z dobrodušnim nasmehom.
"Prosim,
dajte deset lir, gospa!"
"Kaj,
mali, kje pa naj vzamem deset lir?"
"Pa ste
rekli, gospa!"
"Seveda
sem rekla. Pa kakšen dežnik je, poglej!"
"Pa dajte
pet lir!" Vedel sem, da je s silo zadrževal solze.
"Ne morem,
mali!"
"Pa dve,
gospa!"
"Tudi
ne morem. Kaj si pa sploh naredil? Zastonj si se kopal na prepovedanem
mestu in še čolna ti ni bilo treba plačati, da bi se vozil v kopališče.
"
"Dajte
eno!"
"Na,
ker si že tako siten!"
Pa mu
ni dala lire, ampak dvajset stotink.
"Vidiš,
pomarančo si boš lahko kupil."
Gledal
jo je nekaj časa osuplo, nato pa ji s silo zagnal tistih dvajset stotink
v tolsto lice. Ljudje so se začeli smejati, ženska pa na vso moč kričati.
Zmerjala je dečka z vsemi mogočimi priimki in klicala stražo.
Deček
je odšel proti morju. Stopil sem za njim.
"Počakaj!
Kako ti je ime? Kam greš?"
"Grem
na pomol. Tam lušči stric z vilami školjke. Jedel bi rad. Lačen sem."
"Ste
revni doma?"
"Oče
mi je umrl. Mati ne dobi dela. Že več dni jemo samo školjke, ki jih nalovi
stric. Tudi on je brez dela. Stanujem tam gori."
Stegnil
je suho ročico proti gornjemu mestu in oči so mu gorele v čudnem lesku.
"Mati
je slabotna. Ko bom velik, bom služil jaz, zdaj pa sem še premajhen, da
bi služil za vse."