le pri Litiji, sobota, 16. 6. 2007

Podružnična šola Dole pri Litiji je praznovala 177 let šolstva v kraju, 100 let stare šolske stavbe in 16 let od otvoritve nove šole.

Zgodovina šolstva v teh krajih sega v leto 1830, ko je delovala zasilna zasebna šola. To je bilo za tisti čas zelo kmalu, če vemo, da je Marija Terezija uvedla šestletno obvezno šolanje 1770. leta.

Od 1859. leta je potekal pouk v Aparavčevem gradiču, kjer je učiteljeval Franc Peruzzi, ki je veljal za posebneža, saj je izkopaval kulturne ostanke iz halštatske dobe. Staro šolsko stavo so gradili Italijani in od 1907 je pouk potekal v dvorazredni  ljudski šoli vse do druge svetovne vojne. Med vojno je bila šola požgana, bila je namreč nemška postojanka, večina ljudi iz teh krajev pa izseljena v Nemčijo. Leta 1947 se je ponovno pričel pouk v obnovljeni stavbi in  je potekal v dveh izmenah, četrtek je bil pouka prost dan. Oddaljeni učenci so prihajali v šolo le dvakrat tedensko. Stavba je bila potem še večkrat obnovljena. 1991 je bila predana svojemu namenu nova šolska stavba, ki je bila zgrajena s krajevnim samoprispevkom in v kateri domujejo učenci danes.

Nastopili so učenci podružnične in matične šole, otroci vrtca, bivša učenka Marinka Vidgaj, glasbena družina Kotar, skupina Izgnanci, pevski zbor Zlati žarek, državna prvaka v rock`n`rollu Jan Kumar in Anja Skube, litijska pihalna godba.

Slavnostni govornik je bil litijski župan g. Franci Rokavec, ki ni mogel skriti navdušenja nad prireditvijo, in je krajanom predstavil program dela za sanacijo infrastrukture. Podelil je tudi tri srebrnike zaslužnim krajanom.

Predsednik KS g. Mirko Brinovec se je zahvalil županu za popravilo asfalta, urejene ceste so  še dodatno polepšale podobo kraja v teh prazničnih dneh.

Ravnatelj g. Ciril Vertot je obujal spomine od samega začetka, prehojeno pot in rezultate, ki so bili v teh letih doseženi.

Vodja šole ga. Jožica Vrtačnik se je zahvalila vsem bivšim učiteljem, učencem in staršem, ki so s svojim prispevkom obogatili sobotno slovesnost.

Posebna pozornost je bila namenjena štirim najstarejšim učencem dolske šole, ki skupaj štejejo častitljivih 357 let, od katerih je eden igral na harmoniko, ena je recitirala pesem, dva pa sta obujala spomine.

Obiskovalci so si lahko ogledali bogato in skrbno pripravljeno razstavo spominov na šolska leta, dela in življenja šole. V učilnicah je bil predstavljen projekt učencev o EU in predstavitveni film o oglarjenju, ki ga je pripravil g. Jože Prah. Zbrane spomine so šolarji zbrali v posebni izdaji šolskega glasila Prve brazde. Obiskovalci so se lahko sprehodili ob stojnicah.

Majhno je lepo, a ne le to. Majhno zahteva posebno nego, pozornost in zaščito. Če vsega tega nima v učiteljih, ki so zaposleni na podružnicah, njihovih ravnateljih, krajanih, občinskih svetnikih, županih in državnih službah, potem počasi, a zagotovo umre v senci velikih. Z vsako ugaslo šolo umre tudi košček identitete tistega kraja. Želimo, da se to z našo podružnico  ne bi zgodilo.