Vsebina                                                   

RAZMIŠLJANJA MLADIH O NASILJU,

Nasveti za manj nasilja med vrstniki:

1. Pogovarjajmo se.

3. Rešujmo spore.

4. Spoštujmo se.

5. Ne glejmo nasilnih oddaj.

6. Preprečujmo trpinčenje otrok.

7. Ne storimo drugemu tistega, česar ne želimo, da bi storili nam.

8. Bodimo pravični.

9. Spoštujmo otrokove pravice.

11. Bodimo strpni do drugih.

16. Pomagajmo si med seboj.

17. BODIMO PRIJATELJI.

Ko potrebuješ pomoč,
ima nasmeh čudežno moč.
Prijatelj je tisti, ki je zaupanja vreden,
pa tudi, če je poreden.

Stiska pokaže se,
četudi si srce ne želi,
da vedel bi,
kaj ceniti je vedno vredno.

Ni samo videz lep
pomemben za svet.
Čeprav pogosto uniči stvari,
ki jih ceniti morali bi.

MATEJ IN JERNEJ STA MOJA PRIJATELJA, KER STA VEDNO VESELA IN PRIJAZNA. (DOMEN HRIBAR)

MOJA PRIJATELJICA JE URŠKA. URŠKA SE SPOMNI VELIKO NOVIH IGRIC. (TJAŠA DIM)

MOJ PRIJATELJ JE DOMEN HRIBER, KER SKUPAJ RIŠEVA ZASTAVO. MOJ PRIJATELJ JE TUDI ŽAN, KER SKUPAJ DELAVA LESENO HIŠICO. (JERNEJ BEVC)

MOJ PRIJATELJ JE ŽAN, KER JE SMEŠEN. (UROŠ ŠINKOVEC)

MOJ PRIJATELJ JE DOMEN, KER SE SKUPAJ IGRAVA. TJAŠA JE MOJA PRIJATELJICA, KER SE SKUPAJ ŽOGAVA. (MATIC PODLOGAR)

MOJ PRIJATELJ JE ANDRAŽ, KER MI PRINESE KNJIGO. (BLAŽ STRAH)

MOJA PRIJATELJICA JE NINA, KER MI NE NAGAJA. (MAJA BARLE)

MOJA PRIJATELJICA JE MANCA, KER SE ZJUTRAJ IGRAVA Z LEGO KOCKAMI. (LEA MESERKO)

MOJA PRIJATELJICA JE DIJANA. SKUPAJ RIŠEVA IN SE IGRAVA SKRIVALNICE. SKUPAJ GREVA NA SPREHOD. (SINDY MULJAVEC)

MOJ PRIJATELJ JE MIHA. DOBIL JE NOVE SANI. KER JIH JAZ ŠE NIMAM, JIH POSODI TUDI MENI. (ROK STUPAR)

MOJA PRIJATELJICA JE VANJA. SKUPAJ SE ŽOGAVA, POZIMI SE KEPAVA IN SANKAVA. (NINA RESNIK)

NAJVEČJE BOGASTVO

Prijatelj pomeni vse,
če prijatelja ni,
te nihče ne razveseli.

Prijatelj te lahko včasih tudi užali,
užali te zato,
ker je nekaj narobe bilo.

KAJ IMATA SKUPNEGA NASILJE IN SNEŽINKA

Spominjam se dogodka, ki se je zgodil že kar nekaj let nazaj. Bil sem star štiri ali pet let in sem obiskoval še vrtec.

Tistega dne mi je vzgojiteljica rekla, da bomo izdelovali snežinke. Bližalo se je novo leto in treba je bilo okrasiti igralnico. Razdelili smo se po skupinah. Za vsako mizo smo sedeli štirje otroci. Dobili smo material za izdelovanje snežink. Vsaka skupina je dobila papir in kozarec, s katerim smo narisali kroge. Na vsako mizo pa je postavila še kozarček s svinčniki in škarjami. Problem pa je nastal, ker je bil kozarec samo eden, mi pa smo bili štirje. Prvi sem vzel kozarec in začel z njegovim obrisom. Ko sem krog že na pol narisal, mi je tisti, ki je sedel poleg mene, vzel kozarec iz rok. Hotel sem ga vzeti nazaj, pa me je udaril. Začel sem jokati in poklical sem vzgojiteljico. Povedal sem ji, kaj mi je storil. Vzgojiteljica ga je okregala, mu vzela kozarec iz rok in mi ga vrnila. Njemu pa je rekla, naj se mi opraviči.

Problem je bil rešen. Čez nekaj časa sploh nisva več vedela, da sva se sprla. Še naprej sva ostala prijatelja.

Bilo je sončno popoldne, ko sem delala domačo nalogo. Večino nalog sem znala sama. Nekatere pa sem naredila s pomočjo brata.

Ko sva delala zadnjo nalogo, pa se je ustavilo, ne jaz ne moj brat je nisva razumela. Zelo dolgo sva premišljevala, vendar nisva ugotovila rešitve. Zato sem se odločila, da za pomoč pokličem sošolko. Ko sem jo klicala, se zelo dolgo ni nihče oglasil. Končno pa je dvignila slušalko sošolkina mami. Vprašala sem, če lahko dobim sošolko. Ko se je oglasila, sem jo vprašala za nalogo, ki je z bratom nisva razumela. Sošolka mi je nalogo jasno razložila in skupaj z bratom sva jo dokončala.

Mislim, da je lepo, če imaš sošolko, ki ti pomaga razložiti nalogo ali kaj drugega, ko potrebuješ pomoč.

V podaljšanem bivanju smo se nekega dne pogovarjali in kuhali kompot. Potem je Nataša rekla, da naj gremo v razred.

Ubogali smo jo. Tadej je hotel povedati, v koga je zaljubljen Rok. Toda punce tega niso smele slišati. Zato smo šli v moško stranišče, ker smo vedeli, da tja punce gotovo ne bodo prišle. A so prišle. Zaklenili smo se v stranišče. Kar naenkrat je moj palec zlezel v režo, med vrata in podboj. Vrata so me priprla in mene je zelo bolelo. Potem pa se vrata niso hotela odkleniti. Hvala bogu, da je Roku in Tadeju potem uspelo odpreti. Učiteljici nisem povedal, kaj se je zgodilo. Ob dveh popoldne sem šel domov.

Mami me je vprašala, kaj se je zgodilo. Povedal sem ji, da sem si v stranišču priprl prst. Zelo mi je bilo hudo, ker nisem povedal po resnici. Še vedno nisem povedal resnice, ker se bojim, da bi bila mami huda.

Hodil sem v tretji razred, zelo rad, saj smo se s sošolci zelo dobro razumeli. Tudi učiteljica je bila prijazna. Nekega dne nam je povedala, da bomo šli v šolo v naravi na morje. Vsi smo se zelo razveselili, saj je to pomenilo, da bomo skupaj na morju cel teden. Kar naenkrat pa me je spreletel strah, saj še nikoli nisem bil tako dolgo od doma. Na počitnice sem odhajal samo za kakšna dva, tri dni. Starši so videli, da sem zaskrbljen, zato so me tolažili, da se bomo imeli lepo in da bo teden minil kar naenkrat. Bil sem vesel, da so mi starši pomagali v stiski. Bil sem jim hvaležen.

Seveda smo se s sošolci na morju dobro razumeli, tako da sem na stisko kar pozabil in čas je hitro minil.

Od takrat naprej se veselim vsakega izleta in vsakih počitnic.

Zgodilo se je pred nekaj dnevi.

K nam so prišli na obisk prijatelji iz Ljubljane, z njimi je prišla tudi moja prijateljica Neža. Bil je že večer in v dnevni sobi smo skakali in noreli. V kotu na mizi imamo veliko sobno rožo, ki jo je mami kupila pred nekaj meseci. Ima velike liste in mami zanjo zelo skrbi.

Bili smo sredi igre, ko je nenadoma Neža z roko zadela v rožo in roža je padla na tla. Obstali smo in se prestrašeno spogledali. Videla sem, da ima roža polomljene liste in tudi lonec, v katerem je bila posajena, se je razbil. Hitro sem jo postavila nazaj in odstranila polomljene liste. V sobo je prišla mami in takoj zagledala polomljeno rožo. Vprašala je, kdo je to naredil. Nekaj časa smo bili tiho. Pogledala sem Nežo in videla njen prestrašeni obraz.

“Jaz sem jo po nesreči vrgla na tla,” sem rekla mami. Mami je rekla, naj nehamo noreti, da se bova že potem pogovorili. Videla sem, da mi je Neža zelo hvaležna in da se ji je odvalil težak kamen od srca. Ko so naši prijatelji odšli, mi je mami rekla: "Se zgodi". Rožo pa sva presadili v drug lonec.

Mislim, da sem na ta način pomagala svoji prijateljici, ki mi je bila za to zelo hvaležna. Pa tudi meni je bilo lepo pri srcu.

Zelo rada hodim v šolo. Nekateri moji sošolci pa hodijo k pouku z odporom in imajo tudi težave. Opazila sem, da se iz teh učencev večkrat norčujejo. To se mi ne zdi prav, ker zaradi svojih težav niso nič slabši od drugih. Večkrat se pri zaničevanih učencih zgodi, da postanejo tihi in odljudni. Ti učenci si zelo želijo pozornosti drugih in jim veliko pomeni, da prijateljujejo s kakšnim svojim vrstnikom. Veseli jih tudi, da si želi kdo sedeti z njimi, jim pomaga pri učni snovi, se smeji njihovim šalam … Le malo je potrebno, da si pridobiš novega prijatelja in zaupnika. Vsak rad sliši, da je priljubljen in da ima veliko prijateljev. Vendar mora za svoj sloves tudi kaj narediti. Veliko je že to, da lepo pozdraviš, se prijazno nasmehneš sošolcu, sosedu v klopi potrpežljivo razložiš učno snov, ki je ne razume, rešuješ prijatelje iz zadrege in delaš druge drobne usluge. Karkoli že dobrega storiš, pravi prijatelj zna to ceniti in ti prijaznost tudi vrača. Lepo je dajati in tudi dobiti.

Zdi se mi, da je zelo pomembno tesno prijateljstvo. Prijeten občutek je pomagati in tudi sprejemati pomoč. Upam, da bomo v našem razredu odnose med seboj popravili in ustvarili vzdušje brez zamer, prerekanja in zbadanja.

Večkrat se v razredu skregamo
in na pol gremo.
Nekaj časa kislo se držimo,
potem pa prav prijazno skupaj se dobimo.

Učiteljica se pri razredni uri jezi,
med tem se dobro prepoti.
Včasih dokaj hitro pridigo konča,
če je prehlajena, se pa še odkašlja.

Likovno zelo radi imamo,
saj po listih packamo.
Najraje pa imamo dolge odmore,
saj se igramo, kar kdo zmore.

NASMEH IN POMEŽIK IMATA ČUDEŽNO MOČ

Ko mi sošolka pomežikne in se nasmehne, vem, kaj misli s tem, ko pa jaz pomežiknem drugi sošolki in se še nasmehnem, že cel razred ve, kaj “dogaja”.

Vsi se po tiho smejimo
in glave v zvezke tiščimo.
Učiteljice čudno gledajo
in tiho razmišljajo,
kaj se v naših glavah dogaja,
kaj nam pri pouku nagaja.

Vsak svojo torbo zgrabi
in se na hodnik odpravi.
Od tam v drugo učilnico odnori
in ta pravljica se ponovi.

Pred dvema letoma sva se z očetom preselila. Tako sem moral zamenjati tudi šolo. Dobil sem nove učitelje in seveda tudi nove sošolce. Nisem vedel, kako naj se vedem. Tudi oni niso vedeli, kako naj se vedejo do mene, saj se še nismo poznali. Bilo mi je težko, včasih tudi hudo, počutil sem se osamljenega. Tudi doma sem bil veliko sam, toda potolažile so me moje živali.

Sčasoma smo se navadili drug na drugega. Sedaj mi je že veliko laže.

Bilo je v četrtem razredu, ko sem na čisto navaden dan prišla v šolo.

Vse je bilo lepo in prav, dokler ni prišla peta ura pouka, ko smo imeli pevski zbor. Ko smo prišli v glasbeno učilnico, sem šla skupaj z nekaterimi sošolkami na stranišče, svoji najboljši prijateljici pa sem naročila, naj rezervira nekaj miz za nas, ker sem se bala, da nam ne bi tretješolci, s katerimi smo skupaj prepevali pri zboru, zasedli vseh klopi. Prijateljica mi je obljubila, da teh klopi ne bo nihče zasedel. Ko pa smo prišle iz stranišča, so na klopeh, ki naj bi bile rezervirane za nas, sedela dekleta iz tretjega razreda. Zelo sem bila užaljena in jezna zaradi tega. Mislila sem, da me prijateljica ne potrebuje več, zato nisem več hotela govoriti z njo. Obračala sem se stran od nje. Kmalu pa sem ugotovila, da brez najboljše prijateljice v bistvu sploh ne morem živeti. Doma sem skoraj celo popoldne jokala in se sploh nisem mogla zbrati, da bi naredila domačo nalogo. Malo pred večerjo je zazvonil telefon. Poklicala me je ona. Povedala mi je, da ji je žal, da je to storila. Jaz pa sem ji odgovorila: "Tudi meni je žal, ker sem bila tako trmasta." Takrat mi je odleglo, saj sem začutila, da sva spet prijateljici. Ko sem naslednji dan prišla v šolo, je bila ona že v razredu. Skočila sem k njej in jo objela.

Vesela sem, da sem to storila. Še vedno sva najboljši prijateljici.

Med vsemi prijatelji je moj najboljši prijatelj sosedov Andraž.

Nekega nedeljskega dne sva se hotela z Andražem igrati monopoli. Nikakor se nisva mogla zediniti, kakšna so pravila igre. Tako dolgo sva se pregovarjala, da sva se na koncu sprla. Andraž je rekel, da ni več moj prijatelj in da ne bo več prišel k meni. Jaz pa sem mu zatrdila, da nisem več njegova prijateljica. Odšla sem domov, prepričana, da je najinega prijateljstva za vedno konec. Ko sem prišla domov, sem začela razmišljati, ali sva še prijatelja po teh grdih besedah. Že naslednji dan mi je bilo neizmerno žal za vse izrečene besede. Pogrešala sem svojega prijatelja, najin pogovor o resnih in manj resnih stvareh, najine igre in norčije. Iskala sem pot nazaj k prijateljstvu. Spraševala sem se, ali naj ga pokličem po telefonu, naj mu napišem pismo ali naj grem k njemu domov. Nikakor se nisem mogla odločiti. Zato sem odšla ven in opazovala Andražev dom. Vendar nisem bila edina opazovalka. Tudi Andraž je stal pred hišo in pogledoval proti meni. Nasmeh se nama je razlezel čez obraz, noge so kar same naredile korak in stekla sva drug proti drugemu. Najprej je šlo težko, besede niso hotele z jezika. Potem pa sva si povedala, kako nama je žal za prepir in kako sva se pogrešala. Konec je bilo spraševanja, ali sva še prijatelja. Družno sva si pritrdila, da sva prava prijatelja. Prišla sva do spoznanja, da majhen prepir ne uniči pravega prijateljstva.

Življenje prinaša lepe in težke trenutke. Ko si vesel, je prijetno veselje deliti še z nekom, ko si žalosten, je veliko lažje, če nekomu potožiš svoje gorje. Za vse to je potreben prijatelj. Zato moramo prijateljstvo ohranjati in negovati. Ljudje lahko oprostimo, a nikoli ne pozabimo. Tako se lahko konča veliko prijateljstev.

Pred nekaj leti, ko sem bila še mlajša, sem se vsak dan igrala pri prijateljici. Najljubše so nam bile igre, kjer smo se v domišljiji spreminjale v pravljične in druge zanimive osebe.

Nekega sončnega in toplega popoldneva smo se s sestro in prijateljico igrale, da smo potniki na ladji. Razpele smo viseče mreže. Kmalu se nam je pri igri pridružila še ena prijateljica. Določile smo kapitana ladje in ostale člane posadke. Prijateljici ni bilo všeč, ko smo ji naročile, da naj vrže sidro. Poklicala me je k sebi, me odpeljala malo stran in mi prisolila krepko klofuto. Začudeno sem jo pogledala, saj nisem pričakovala česa takega. Na licu sem začutila pekočo bolečino. V joku sem zbežala domov. Zaprla sem se v sobo in se bridko zjokala.

Naslednje jutro sem se strašno bala, da jo bom v šoli srečala. Skrbelo me je, da me bo še enkrat udarila. Nič hudega se ni zgodilo. Popoldne sem se spet igrala pri prijateljici. Vprašala sem jo: “Zakaj mi nisi včeraj pomagala?” Ona pa mi je odgovorila: “Bala sem se, ker je močnejša. Potem bi udarila še mene. Njen odgovor me je presenečal. Če bi se vsaj ena potegnila zame, bi bile skupaj močnejše!

Kmalu sem na klofuto pozabila in spet smo se skupaj igrale. Žal se je ponovno zgodilo, da me je prijateljica udarila. Bila sem užaljena. Solze so mi kar tekle. Nisem se mogla obvladati. Odšla sem domov. Tokrat sem mami povedala, kaj se mi je zgodilo. O dogodkih sem težko pripovedovala. Bolelo me je, da me je prijateljica ponovno prizadela. Po pogovoru mi je odleglo in počutila sem se manj ogroženo.

Ob teh dogodkih sem spoznala, da sem lahko tudi jaz žrtev NASILJA, da se nasilje lahko zgodi tudi med prijatelji. Spoznala pa sem tudi, da pravega prijatelja spoznaš v nesreči.

Matja ZALAR, 5. r.

nevsiljivih, ljubeznivih

besed "daj, da ti pomagam"

je svet lepši.

ČE SE TEPEMO, SPOTIKAMO, PRERIVAMO.

ČE NE MOREMO V MIRU BRATI.

ČE SE IGRAMO IN NAM KDO NAGAJA.

ČE UNIČUJEMO IZDELKE, KI JIH IZDELAJO UČENCI V ŠOLI.

ČE SI JEMLJEMO ŠOLSKE POTREBŠČINE IN JIH MEČEMO V ZRAK.

ČE SI TRGAMO IN SKRIVAMO COPATE.

ČE NE UPOŠTEVAMO PRAVIL.

ČE KRIČIMO.

NE BOMO GOVORILI GRDIH BESED.

LEPO SE BOMO OBNAŠALI.

NE BOMO STIKALI PO TUJIH STVAREH (PREDALIH, OMARICAH).

Že kar nekaj časa nazaj se je z mojo prijateljico Natalijo zgodilo nekaj nevljudnega.

Ko smo s sošolkami zunaj čakale kombi, mi je ena izmed mojih prijateljic rekla, da bo Natalijo porinila v enega od starejših. S sošolko Romano sva se strinjali, kajti nisva vedeli, kaj se bo zgodilo. Moja prijateljica je to res storila. Natalija je padla in si poškodovala koleno. Vse smo planile v smeh. Ko je kombi že peljal domov, sem Nataliji mahala, ona pa me je samo grdo pogledala in se obrnila stran. Ves popoldan sem premišljevala o tem dogodku. Pri srcu mi je bilo težko. Naslednji dan sem na ta dogodek čisto pozabila. Natalijo sem vprašala, zakaj je tako žalostna. A vsakič mi je odgovorila: “Saj veš …” Potem mi je le povedala. Prosila me je, če ji lahko naredim uslugo. Takoj sem ji bila pripravljena pomagati. Smilila se mi je. Rekla mi je, naj se ne družim s prijateljico, ki jo je porinila. Obljubila sem ji, da se ne bom. In res, tako je tudi bilo.

Od takrat smo se s prijateljicami dobro razumele. Z Natalijo pa sva spet iskreni prijateljici.

Bil sem nesramen,
kot ena golazen.
Nagajal sem otrokom,
največjim falotom.

Enkrat se brat je razjezil,
me mami zatožil.
Žal mi je bilo
za vse storjeno zlo.

Me mami podučila je tako,
da s pravičnostjo
živeti je lepo.

Kako boli me vse to,
da svet je prepreden z lažjo.
Poskušajmo truditi
vsi se tako,
da svet postal
nam lepši bo.

Vsi smo včasih nesramni. Včasih so učitelji nesramni do nas, včasih pa smo mi nesramni do učiteljev.

Zgodilo se je, da sem bil nesramen do učitelja telovadbe. Učitelj je organiziral športni dan, in sicer kopanje v Kamniku. Ker mi ni do plavanja, sem sklenil, da bom ostal doma. Dan pred športnim dnevom smo imeli telovadbo. Učitelj me je vprašal, če imam denar. Odgovoril sem mu, da ne bom šel. Učitelj se je razjezil in rekel, da bom velikokrat sedel na klopi, ko bodo drugi igrali nogomet. V torek so drugi odšli plavat, jaz pa sem ostal doma. Ko sem prišel naslednji dan v šolo, me je učitelj telovadbe vprašal, zakaj me ni bilo. Odgovoril sem mu, da nimam veselja do plavanja. Učitelj je vprašal, če imam opravičilo. Odgovoril sem mu, da ga nimam. Učitelj je rekel, da sem nesramen, ker nisem šel na športni dan, ki ga je pripravil. Rekel mi je, da mi bo dal neopravičene ure.

Seveda nisem bil vesel, ker sem dobil neopravičene ure. Vendar pa menim, da me nihče ne more prisiliti v določeno stvar.

NESRAMNOST

Viki: Živijo!

Sara: Živijo! Si slišala, kaj moramo napisati za nalogo pri slovenščini?

Viki: Ja, sem. A tisto, za v šolski časopis?

Sara: Ja, tisto! Jaz že imam napisan spis z naslovom "Pravica močnejšega". Kaj boš pa ti napisala?

Viki: Ne vem še! Veš, meni je zelo težko pisati o svojem življenju in o dogodkih, ki so se mi pripetili!

Sara: Zakaj pa ne opišeš enega od dogodkov, ko si bila nesramna do svojih učiteljev ali učiteljic?

Viki: Takih dogodkov je več!

Sara: (smeh)

Viki: Saj, če dobro razmislim, ni slaba ideja. A naj opišem tisti dogodek, ko sem bila zelo nesramna do učiteljice Marjane?

Sara: A takrat pri glasbi, ko nisi hotela dati nog dol z mize, ko ti je rekla, da se usedi, kot se spodobi?

Viki: Ja. Pa, ko sem kasneje nadrla še Dušana, ker je vrgel svinčnik vame ... In ko me je tovarišica poslala ven.

Sara: Veš, saj si imela kar prav, da si nadrla Dušana. Zdi pa se mi, da tovarišica ni ravnala prav, ker je samo tebe poslala ven. Saj je Dušan, ko si ti odšla ven, čisto ponorel!

Viki: Njemu podobno! Meni se pa zdi, da nisem prav ravnala ... Bila sem precej nesramna do tovarišice.

Sara: Nisi bila samo ti, čez pet minut je tudi Tadeja odšla za teboj ven. In to samo zato, ker je branila tvoje šolske potrebščine pred Dušanom.

Viki: Oh, Tadeja, Tadeja ... Vedno mi je ob strani. Tudi v takšnih situacijah. A kljub vsemu se mi zdi, da bi se morala opravičiti tovarišici Marjani, ker sem bila tako nesramna do nje ... Pa to ni bilo prvič!

Sara: Hja ... Obe sta ravnali narobe. Prav zares je tvoja dolžnost, da se opravičiš, saj včasih res pretiravaš. Se ti ne zdi?

Viki: Ja, prav imaš! Zdi se mi, da že imam naslov za spis, ki ga moram napisati ...

Sara: In to je ...

Viki: Bila sem nesramna.

Sara: Zdi se mi, da bo zelo zanimiv! Kaj pa opravičilo?

Viki: To naj še malo počaka, da zberem dovolj poguma!

Sara: Saj bo, saj bo. Aja, a si potem dobila neopravičeno uro zaradi tistega dogodka pri glasbi?

Viki: Ne vem! No, sedaj grem domov napisat spis! Uživaj. Se vidimo jutri v šoli! Adijo!

Sara: Adijo!

Viki KORELC, 8. r.

NIKOLI VEČ

Bil je čas, ko sem hodila v malo šolo. Nekega dne sem si zaželela narediti novo pričesko. Sestra mi je predlagala kitke. Res sem si jih spletla čez soboto in nedeljo.

Prišel je ponedeljek in ob sedmi uri je čas, da vstanem. Mami mi je rekla, da si moram podreti kitke in da mi bo pri tem pomagala. Ko sem si jih razčesala, sem bila grozna. Lasje so bili kot dodatna blazina ali še kaj hujšega. Ko sem prihitela v malo šolo, so vsi gledali vame, nekateri so se celo smejali in mi govorili, da sem takšna kot ovca. Bila sem malo užaljena. Odločila sem se, da si bom zmočila lase z vodo, kar sem tudi storila, ko sem prišla domov.

V drugem razredu smo izdelovali papirnate škatlice.

Po prihodu v šolo smo začeli z delom. Z izdelavo sem se zelo trudila, a zaman. Škatlica je postajala vse bolj kriva in zvijugana. Ko sem jo končno le naredila, sem jo odnesla pokazat učiteljici Bredi. Učiteljica je rekla, da je malo preveč kriva in vijugasta in da naj jo popravim. Ko sem šla v klop, mi je bilo zelo hudo. Začela sem premišljevati, kako naj jo popravim. Ko sem se tako trudila s škatlico, je mimo mene prišel Urh in se začel posmehovati. Takrat nisem vedela, kaj naj naredim in kako naj svoj izdelek popravim, da se mi ne bodo posmehovali še ostali. Nato je prišla mimo učiteljica in mi pomagala pri popravilu.

Urh se mi je opravičil in obljubil, da se mi ne bo nikoli več posmehoval.

Nedaleč od mene,
le par hribčkov in dolin bi prehodil,
pa videl bi razpadajoč dom.
''Le kdo tam živi?''
sem vprašal prijatelja.
Odgovoril mi je:
''Oh, tam živi drobna, nežna deklica,
s svojim bratcem, mamico in očkom.
Vsi so zanemarjeni in razcapani,
vsi se jim posmehujemo.''
Vprašam: ''Le zakaj se jim posmehujete?''
Prijatelj ponovno odgovori:
''Njihov očka prepogosto pogleda v kozarec,
a streha se jim ruši na glavo.''
Majhna, drobna deklica
pa za dejanja svojih staršev
ni nič kriva.
''Zato te prosim, dragi prijatelj,
ne posmehuj se ji.''
In potem še izvem,
da deklica in njen bratec
skrbita za živino,
ki strada v hlevu.
A nazadnje še izvem,
da pričakujejo novorojenčka.
''Zato, prijatelj, ponovno prosim te,
ne posmehuj se majhni, drobni deklici
in njenemu bratcu,
kajti v njunih srčkih je že
tako dovolj žalosti.''

Nekega popoldneva sem šel k sosedom. Pozvonil sem na vrata. Ven je prišla Ksenija. Rekel sem ji, če se gre skrivat. Odločila se je, da se mi pridruži.

Rekla je, da jaz mižim. Mižal sem in mižal. Ko sem preštel do 30, sem jo šel iskat. Iskal sem jo, a je nisem našel. Pogledal sem k hlevu, k hiši in potem še v hišo. Nisem je našel. Minilo je nekaj časa. Ujezil sem se in sem rekel: ,,Prosta pot!'' Prikazala se je izza grma. Začela se mi je posmehovati, ker je nisem uspel najti. Zajokal sem in težko mi je bilo pri srcu. Ona pa je odšla v hišo. Pustila me je samega. Tudi jaz sem šel domov. Ko me je mami zagledala, je rekla: ,,Zakaj si tako objokan?'' Povedal sem, kaj se je zgodilo. Mama je rekla: ,,To pa ja menda ni tako hudo.''

Ker se mi je posmehovala, me je zabolelo pri srcu. Tisti trenutek mi ni bilo vseeno.

ČOF V BLATNO LUŽO

Nekega dne sem šla na počitnice k Tjaši.

Bil je zelo deževen dan. Popoldne je nehalo deževati. S Tjašo sva se odločili, da bova šli v gozd po gobe. Šli sva mimo potoka. V gozdu je bilo zelo mokro. Nabirali sva gobe in lisičke. Šli sva še globlje v gozd in se pogovarjali. Zelo dolgo sva že hodili in tudi veliko gob sva nabrali. Sklenili sva, da se raje vrneva domov. Na poti domov sem stopila na nekaj spolzkega. Padla sem v lužo blata. Tjaša se je začela na ves glas smejati. Norčevala se je iz mene, kako sem umazana. Še sreča, da sem imela s seboj papirnate brisače. Z njimi sem se obrisala. Doma sem se skopala in oblekla druga oblačila.

Naslednji dan sva se s Tjašo žogali. Nenadoma je Tjaši spodrsnilo in padla je na mokro travo. Tudi ona je bila vsa umazana, kakor jaz prejšnji dan. Tedaj sem ji pa jaz vrnila posmeh. Sklenila je, da se ne bo nikoli več posmehovala drugim.

Vse moje prijateljice so bile tudi moje sošolke. Zmeraj smo si vse zaupale. Prisegale smo druga drugi, da ne bomo nikomur povedale, kar se bomo zmenile. Res nismo nikomur izdale niti besede, kadar smo se tako dogovorile. Bile smo tiho kakor miške. Ko smo se hotele pogovoriti, ne da bi kdo slišal, smo se pogovorile na stranišču ali v garderobi.

Nekega dne smo imeli telovadbo. Igrali smo igro med dvema ognjema. Jaz sem bila najboljša od vseh, saj se me žoga ni niti enkrat dotaknila. Zelo sem bila vesela in ponosna sama nase. Moje prijateljice so me zelo grdo gledale. Ko je bilo konec telovadbe, smo odšli v garderobo. Prijateljice so se mi začele smejati. Nisem vedela, zakaj se mi smejijo. Pa jih vprašam: “Kaj pa je tako smešno?” One pa mi niso odgovorile, ampak so se mi smejale še kar naprej. Nisem mogla verjeti, da so prijateljice takšne do mene. Ena izmed sošolk je prišla k meni in mi rekla: “Zakaj pa si pri telovadbi tako važna?” Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim, saj nisem bila prav nič važna. Dodala je še: “O ja, pač! Bila si važna, ker si zmagala! Misliš, da dobro igraš. Toda jaz bi te premagala.” Nisem vedela, kaj naj naredim. Solze so mi počasi polzele iz oči. Hitro sem odšla iz garderobe in zaloputnila vrata za sabo. One pa so se mi še vedno smejale. Ko sem prišla iz garderobe, so se mi smejali tudi sošolci. “Kaj že vsi vedo?" nisem mogla verjeti.

Nisem vedela, komu naj povem, kaj se je zgodilo, saj nisem imela nobene prijateljice. Domov sem prišla vsa žalostna. Mama me je vprašala, kaj se je zgodilo. Vse sem ji povedala. Naslednji dan smo imeli matematiko. Ob koncu ure je začel zvoniti zvonec. Vsi sošolci in sošolke so hitro pospravili šolske potrebščine in oddrveli iz razreda. Nobeden me ni niti pogledal, kot da me ni v razredu. Ena izmed sošolk pa je ostala v učilnici. Prišla je k meni in mi rekla: “Oprosti, ker sem se ti zadnjič v garderobi smejala. Obljubim, da se nikoli več ne bom tako obnašala. Prosim, oprosti mi!” Pogledala sem jo in obe sva se zasmejali. Oprostila sem ji in obema je odleglo.

Še zdaj sva najboljši prijateljici. In vedno bova.

Ksenija KOTAR, 6. r.

VČASIH JE TAKO TEŽKO BITI PRIJAZEN

Imam sošolca, ki je zelo živahen fant. Pri matematiki velikokrat dobi dobro oceno. Če gremo na izlet, nam fantom deli čokolade. Pri likovnem pouku nam tudi svetuje, kaj moramo še narisati. Skratka nagajiv, a priden fant.

Težko pa sem prijazen do njega pri pouku zgodovine in zemljepisa. Sošolec, ki sedi za nama s Klemenom, ves čas med uro zganja norčije. Nekoč se je pri uri zemljepisa javil, da bo bral, in učiteljica mu je dovolila. Med branjem se je spakoval in nalašč napačno naglaševal besede, da bi se mu ostali smejali. Meni pa je šlo to spakovanje zelo na živce. Ob vsem tem ohraniti mirne živce mi je zelo težko. Pri pouku se zato ne morem zbrati. Včasih se to dogaja tudi med kontrolno nalogo. Večkrat bi se najraje obrnil in mu “prisolil” krepko klofuto.

Ko učiteljica ne gleda, si s sošolcem kažeta osle. Ne zmenim se zanju. Pri pouku se med zgodovino in zemljepisom ne počutim dobro.

Bilo je čudovito jesensko jutro, ko sem se zbudil, poln optimizma. Saj so se začele jesenske počitnice v drugem razredu.

Tisti dan naj bi se z družino odpravili v gozd, kjer bi nažagali drva za zimsko kurjavo. Zjutraj smo pozajtrkovali, pred tem pa postorili dela v hlevu. Ko se je dan bližal opoldnevu, smo se napotili proti gozdu.

Ko smo prispeli, smo vsi poprijeli za delo. Ati je žagal grmovje, mami, ata ter mama so ga klestili, jaz pa sem okleske nosil na kup, sestri pa sta se medtem igrali. Tako smo vzajemno delali vse do petnajste ure, ko je prišla na vrsto malica. Ko smo pomalicali, smo se s polnimi želodčki napotili nazaj k delu. Jaz pa sem se dela že naveličal, zato sem se uprl, češ da ne morem več. Ata pa se je ujezil. Brž je pograbil šibo ter nekajkrat zamahnil z njo. S tem me je hotel le prestrašiti. Ker pa se še vedno nisem vdal, je hotel s šibo le zamahniti nad mojo glavo. Tedaj pa sem začutil pekočo bolečino na svojem licu. Začel sem jokati. Nato sem pobegnil ter se zatekel k mami. Ta me je potolažila ter me napotila nazaj k delu.

Da se je ata, kakor tudi jaz, svojega dejanja kesal in me ni želel prizadeti, sem od mame izvedel šele, ko je ata umrl.

Sled na mojem licu je izginila. Vse do zdaj nisem vedel, da je bolečina v atovem srcu ostala. Danes bi atu odpustil ter ga še sam prosil odpuščanja, zaradi upiranja.

PRAVICA MOČNEJŠEGA

Kot že večkrat sva se z Viki dogovorili, da pridem do nje in greva skupaj v Gabrovko. Seveda sem mami vprašala za dovoljenje. Ona pa mi je postavila pogoj, in sicer, naj bom do noči nazaj. Seveda sem mamine besede z veseljem preslišala.

Ko sem se odpravljala, sta prišla domov ati in njegov sodelavec. Ker so skupaj z mami "padli v pogovor", se ni zmenila zame. Rekla mi je samo: "Adijo." Z Viki sva šli v Gabrovko, pozabili na čas in se zabavali. Končno sva se odpravili domov. Med potjo sva se spomnili, da bi bilo dobro, če bi se dogovorili s starši in prespali pri Ani. Ona se je s svojimi dogovorila, jaz pa jih nikakor nisem uspela priklicati. Vseeno sva šli k njej. Imele smo se super, jaz pa sem vsake toliko časa klicala domov. Čisto smo pozabile na čas. Ko sem pozno le prispela domov, me je pričakala vsa zaskrbljena mami. Izgovarjala sem se, da mi ni dala ure in da sem jo klicala, a se ni nobeden javil. Povedala mi je, da je telefon pokvarjen. Nisem se zmenila in sem se odpravila spat. Zjutraj sem zelo težko vstala. Od pričakovanja, kaj bo rekel ati in kaj vse me bo še doletelo. A me je pričakal le z nasmeškom in z besedo "ponočnjak". Na poti v Gabrovko k sv. maši mi je mami rekla: "Da se to ne zgodi nikdar več. In za kazen ne smeš cel mesec nikamor!" Od šoka nisem z njo spregovorila niti besede več. V glavi pa so mi odmevale besede "cel mesec nikamor, cel mesec nikamor".

Mesec je končno okoli. Dejanje, ki sem ga storila, in kazen pa si bom zapomnila zelo dolgo. Vem tudi, da je mami tisto noč zelo skrbelo. Zato ne bom poskušala storiti nikdar več česa takega.

Vsebina

Glasilo učencev OŠ Gabrovka (tematska številka)

Letnik: 6, Št.: 2

Šolsko leto 2002/2003

Mentorica: Anica Resnik