PREGLEDNICA

Vrsta kozolca	Enojni - stegnjeni	Enojni s podaljša-no streho	Kozolec na kozla	Dvojni - toplar	Drugo (nizki, prislonje-ni)
Kraj	Enojni - stegnjeni	Enojni s podaljša-no streho	Kozolec na kozla	Dvojni - toplar	Drugo (nizki, prislonje-ni)
Tihaboj	0	3	19	4	0
Pečice	1	0	1	3	1,0
Brglez	0	0	2	2	0
Lukovec	0	2	6	0	0
Moravče	0	2	19	10	2, 2
Podpeč	0	0	5	0	1, 0
Hohovica	0	0	6	1	0
Gobnik	0	1	9	0	0
Nova Gora	2	0	6	1	1, 3
Laze	1	0	7	1	0
Kamni Vrh	0	0	7	1	2,0
Javorje	0	4	5	0	1,0
Gabrska Gora	0	0	10	2	3,0
Čateška Gora	0	1	5	1	0
Okrog	0	1	4	0	0
Kržišče	2	1	2	0	0
Tlaka	1	2	7	2	0
Brezje	0	3	1	1	0
Kumpolje	0	1	2	1	0
Gornje Ravne	1	0	2	2	0
Moravška Gora	0	2	7	0	1, 1
Brezovo	0	1	2	4	0
Vodice	1	3	3	5	1, 0
Gabrovka	0	1	6	3	2, 1
Orešje	0	1	2	1	0, 1
Pretržje	0	0	0	2	0
Klanec	0	3	3	0	0

NEKAJ UGOTOVITEV O NAŠIH KOZOLCIH

GABRSKA GORA, KAMNI VRH, LAZE, GOBNIK, NOVA GORA IN JAVORJE

Gabrska Gora – 15 kozolcev

Kamni Vrh – 10 kozolcev

Laze – 9 kozolcev

Gobnik – 10 kozolcev

Nova Gora – 13 kozolcev

Javorje – 10 kozolcev

V naštetih vaseh smo si ogledali in popisali 67 kozolcev. Prevladujejo kozolci na kozla ali psa, našteli smo jih kar 44, enojnih s podaljšano streho je največ v Javorju. Zelo malo je enojnih stegnjenih, samo 3, med njimi najstarejši v Novi Gori in najlepši »Balantov« v Lazah. Tudi pravih dvojnih kozolcev ali toplarjev ni veliko, med njimi sta najlepša dva: Grmov v Gabrski Gori in Kovačičev v Cerknem, ki je eden izmed dveh s 4 pari »štantov« v naši krajevni skupnosti; žal za njegovo starost nismo dobili podatkov. Nekaj je dvojnih nizkih, zgrajenih v zadnjem času, v Novi Gori pa smo našli 2 prislonjena kozolca, ta vrsta je na našem področju zelo redka.

Najstarejši kozolec je iz leta 1814, če seveda ti podatki držijo, to je enojni stegnjeni kozolec, ki je last Jožeta Cerarja v Novi Gori. Med najstarejšimi kozolci so še: kozolca na kozla v Gabrski Gori in Lazah iz leta 1900, v Gobniku 2 kozolca na kozla, v Javorju enojni kozolec s podaljšano streho iz leta 1904, torej stoletniki. Najmlajša kozolca pa sta dvojni nizki kozolec iz Gabrske Gore iz leta 1990, njegov lastnik je Drago Logar, in enojni prislonjeni kozolec iz Nove Gore iz leta 1991, njegov lastnik je Peter Trentelj.

Večina kozolcev je še kar dobro ohranjenih, nekateri pa bi bili potrebni obnove.

MORAVČE

V Moravčah smo popisali 35 kozolcev, prevladujejo kozolci na kozla ali psa, ki jih je kar 19, 10 pa je toplarjev.

Moravče so vas, v kateri je največ toplarjev v celi krajevni skupnosti, kar pomeni, da je bilo v vasi precej trdnih oz. velikih kmetij. Najstarejši je Klemenščev iz l. 1830. Kar nekaj jih je z lepo oblikovanimi čelnimi stranmi, različnimi okraski, hodnikom oz. gankom, npr. toplar Jožeta Kisla, po domače Hostnikov, nato še Mantelnov, Resnikov, Matezov, Adamčkov, Doboviškov (Na Občinah). Obstajata celo dva prislonjena kozolca, kar sicer ni praksa v naših krajih, Fonzov in Bitenčev. V zadnjem času pa se gradijo dvojni nizki kozolci, brez osrednjega dela, kjer je brana, v Moravčah pri Kotarjevih in Šimanščev. Nekateri lastniki svoje kozolce obnavljajo, npr. pri Smrketovih na Rojah, Resnikovi, Oparovčevi, jim tudi spreminjajo prvotno podobo, žal pa nekateri kozolci tudi žalostno propadajo.

HOHOVICA

Na Hohovici stoji 7 kozolcev, najstarejši iz leta 1880 je v lasti Jožeta Medveda, edini toplar pa je Martinčičev (Sajetov) v zaselku Gradišče.

PODPEČ

Vseh kozolcev je 6, prevladujejo kozolci na kozla ali psa. Resnikov nizki (edini v vasi) kozolec služi danes predvsem za shranjevanje lesa, kozolci na kozla, tudi Šinkovčev, pa še za sušenje sena in tudi drugih pridelkov.

GABROVKA, OREŠJE, PRETRŽJE

Gabrovka – 13 kozolcev

Pretržje – 2 kozolca

Orešje – 5 kozolcev

V Gabrovki in njenih dveh zaselkih je skupno 20 kozolcev. Prevladujejo kozolci na kozla, kar nekaj je tudi toplarjev. Najstarejši kozolec na tem območju je prislonjeni kozolec. Njegov sedanji lastnik je Ivan Simončič, izdelan pa je bil daljnega leta 1825.

Posebno lepi so toplarji. Najlepša sta toplarja na Pretržju – Mačkov in Štempljev. Zanimivo je, da ju je izdelal isti mojster, Jože Pipan iz Bistrice, istega leta (1915). Okrašena sta s številnimi rezbarijami, oba imata tudi balkon. Šop jima krasi nabožen motiv. Izredno dobro je ohranjen Mačkov kozolec, ki še vedno odlično služi svojemu namenu.

Kvaliteten les za izdelavo kozolcev so pridobivali v gozdu Reber pri Tihaboju. Mačkov kozolec je izdelan iz hrastovega lesa, posekanega v omenjenem gozdu.

KLANEC

V vasi je 6 kozolcev. Lastnica najstarejšega je Alojzija Lušina, izdelal ga je Jože Šket. Najbolj ohranjena in najmlajša sta Božičev (izdelal ga je Ivan Bajc) in Resnikov (izdelal ga je Anton Perko). Najzanimivejši kozolec je Marselov, ker ima sedem štantov. Lani pa so prenovili Okrogarjev kozolec.

BREZOVO

Na Brezovem smo našteli 7 kozolcev. Največ je dvojnih. Lastnik najstarejšega je Miroslav Višnikar, lastnik najlepšega pa Tine Dušak. Dušakov kozolec ima izrezljane podobe rož v šopu strehe.

VODICE

Na Zgornjih in Spodnjih Vodicah je 13 kozolcev. Prevladujejo toplarji, med njimi najlepši Petkov. Najstarejši je kozolec lastnika Toneta Ribiča, saj je star kar 185 let. Ta kozolec ima na poseben način oblikovane stebre (vijugasto), okrašeni so z rezbarijo. 1994. leta je v Šlebarjev kozolec treščila strela, tako da je pogorel do tal, na tem mestu so zgradili novega.

VAS MORAVŠKA GORA

V Moravški Gori je 11 kozolcev. Največ je kozolcev na kozla. Na tem območju je tudi dvojni nizki kozolec z enojnim podaljškom. Tončka Ožbolt je lastnica najstarejšega (Bevčevega) kozolca, ki je star že kar 177 let.

ČATEŠKA GORA, TLAKA, OKROG, KRŽIŠČE, BREZJE, KUMPOLJE IN GORNJE RAVNE

Čateška Gora – 7 kozolcev

Tlaka – 12 kozolcev

Okrog – 5 kozolcev

Kržišče – 5 kozolcev

Brezje – 5 kozolcev

Kumpolje – 4 kozolci

Gornje Ravne – 5 kozolcev

Na tem področju je 43 kozolcev. Prevladujejo kozolci na kozla ali psa, našli pa smo tudi kozolec, ki je kombinacija dvojnega stegnjenega in vezanega kozolca. Najstarejši se nahaja v Kržišču, izdelan je bil leta 1800 kot kozolec na kozla ali psa. Njegova lastnica je Cecilija Nemanič. Dva posebno lepo izdelana kozolca imata zanimive detajle. To sta kozolca Antona in Draga Resnika s Tlake. Najzanimivejši pa se nam je zdel kozolec Marije in Avguština Dima s Kumpolj, zaradi zelo redke kombinacije dvojnega stegnjenega in vezanega kozolca.

TIHABOJ, PEČICE, LUKOVEC, BRGLEZ

Tihaboj – 26 kozolcev

Pečice – 6 kozolcev

Lukovec – 8 kozolcev

Brglez – 4 kozolci

Gradnja najstarejšega kozolca v Tihaboju sega v leto 1850. Lastnik tega »legendarnega kozolca« je Jože Zupan. Kozolec, ki so ga zgradili najkasneje, pa je iz leta 1987, lastnik le-tega je Jože Žlembergar. V Pečicah je najstarejši kozolec iz leta 1868, lastnik je Anton Krnc, najmlajši je bil zgrajen 1985, lastnik je Anton Sladič. Na Brglezu stoji najstarejši kozolec od leta 1888, njegov lastnik pa je Anton Perko. Najmlajši kozolec uporabljajo od leta 1958, njegov gospodar je Jože Vodenik. V Lukovcu so najstarejši kozolec zgradili leta 1952, njegov lastnik je Ignac Martinčič, nazadnje pa so leta 1964 zgradili dva kozolca Lovrenca Kotarja. Kozolci so v večini ohranili prvotno obliko.

OD KOZOLCA DO KOZOLCA

Če boste imeli kdaj čas, se napotite od kozolca do kozolca, kot mi na športnem dnevu. Izbirate lahko med štirimi različnimi pohodniškimi potmi in vsaka ponuja svoje zanimivosti, nobena ni prenaporna, ampak ponuja prijetno sprostitev.

Gabrska Gora, Laze, Gobnik

Pot nas je vodila iz Gabrovke preko Roj in Moravč v Gabrsko Goro, kjer smo tudi pomalicali pod Vojetovim kozolcem. Iz Gabrske Gore smo se napotili v Laze, kjer smo ob poti tudi pozirali našemu fotografu. Zatem smo odšli v Gobnik, od tam pa smo se spustili v dolino. Tu še vedno kljubuje času Grčarjev (»Dolinarjev«) kozolec. Po precej zaraščeni dolini smo končno prispeli v Štorovje, se spustili v Moravško dolino in se preko Roj vrnili v Gabrovko.

Vodice, Podpeč, Moravče

Iz Gabrovke smo se povzpeli po pobočju Moravške Gore; nato na Brezovo, Vodice, nadaljevali po položni poti do Podpeči, se spustili v dolino Hohovice, si privoščili še počitek v Moravčah in se prijetno utrujeni vrnili nazaj v Gabrovko.

Gabrovka, Tlaka, Okrog, Čateška Gora, Kržišče, Gabrska Gora in Moravče

Startali smo v Gabrovki. Na Pretržju smo si ogledali zelo zanimiv in lepo ohranjen Mačkov kozolec. Prvi postanek smo imeli na Tlaki, kjer sta nas ob prijetnem sončku pričakala čaj in pecivo pri Resnikovih. Po ogledu kozolcev smo pot nadaljevali na Okrog. Našo pozornost so pritegnili konji, ki smo jih z navdušenjem nahranili, zraven pa še fotografirali in popisali nekaj kozolcev. Le par minut hoje z Okroga, ravno toliko, da smo se malo ogreli, nas je ločilo od Čateške Gore. Pod vasjo smo se namalicali, pri Poterbinovih pa so nam postregli še s sladkimi dobrotami. Pot nas je vodila naprej do Kržišč. Patricij Meserko nam je pokazal vola, s katerim orjejo in opravljajo druga kmečka opravila. Potem smo se kar po bližnjici spustili v dolino, čez potok, na Gabrsko Goro. Po napornem vzponu smo se malo posončili in odpočili v travi. Z najvišje točke smo že videli naš cilj, Gabrovko. Odločili smo se za pot skozi Moravče in Roje. Po nekajurni hoji smo se vrnili v šolo, utrujeni, a polni lepih vtisov.

Tihaboj, Pečice, Lukovec, Brglez, Kumpolje in Gornje Ravne

Po napornem delu bi se vam prav gotovo prilegel oddih na svežem zraku. Napotite se, kot mi, od kozolca do kozolca. Iz Gabrovke odidete v Tihaboj, nato v Lukovec ter naprej v Pečice. Po gozdni poti se odpravite na Brglez in nato na Kumpolje. Obiščete še Gornje Ravne, potem pa veselo odkorakate proti cilju, nazaj v Gabrovko. Uživajte na poti!

TEHNIŠKI DAN

Na tehniškem dnevu so učenci:

Ø spoznali kozolec kot del tehnične in kulturne dediščine, ki je močno zaznamoval kulturno krajino na našem podeželju,

Ø odkrivali vpliv tehnike in tehnologije na vsakdanje življenje,

Ø spoznali uporabo lesa za izdelavo predmetov in zgradb,

Ø spoznali in uporabili različna orodja in pripomočke za obdelavo lesa,

Ø izdelali makete različnih tipov kozolcev,

Ø spoznali dejavnosti in poklice, ki so vezani na izdelavo in uporabo kozolcev,

Ø gospodarno uporabljali gradiva, energijo in čas,

Ø pripravili gradiva za pripravo razstave v okviru kulturnega dne.

HAY-RACKS IN OUR HOMEVILLAGE

“In its clear structure, the »Kozolec« - the hay-rack – stands vigorously, a monument to the Slovenian people's way of building.

Its architecture arises from the harmony of function and structure, convincingly achieved in the span of time, place, and construction.

Struggling with building material and nature's intransigence led them to achieve a clarity of expression free from exaggeration. As a consequence of this profound understanding, its archaism raised itself into timelessness. The »Kozolec« is an architectural monument, which has captured in its development all the variety of functionally needed members in one integrated whole. Observing the landscape where one is encountering the creative spirits of the centuries, we perceive in the »Kozolec«, omnipresent »relict« structure and forms the conceiving spirit which has been completing the work to the point where it reaches its ultimate perfection.” (…)

Mušič, M., Brumen, J.,Mušič, M.: Arhitektura slovenskega kozolca (The architecture of the slovene »kozolec« (hay-rack)), Ljubljana: CZ, 1970.

How many hay-racks do we have in Gabrovka and its surrounding villages? To find it out, we began a project work at the beginning of school year 2004/2005 entitled HAY-RACKS IN OUR HOMEVILLAGE.

What are the results of our research? What is our cultural heritage?

In Gabrovka and its surroundings we found six basic types of hay-racks, and another, the seventh type, which is a mixed type with various combinations. We made a list, photographed and documented 259 hayracks:

9 simple stretched hay-racks (enojni stegnjeni kozolec)

32 hay-racks with cloak (enojni kozolec s plaščem)

148 »dog« or »goat« hay-racks (kozolec na psa ali kozla)

47 coupled hay-racks (vezani kozolec, toplar)

15 low hay-racks (nizki kozolec)

8 annexed hay-racks (prislonjeni kozolec)

We often found a mixed type of hay-rack in different combinations, however we have chosen two, in both cases a coupled hay-rack with a single extension.

The “kozolec” or hay-rack usually stands in the vicinity of a farm, connected with other farm buildings, as an independent building in the field and sometimes even in the middle of a meadow.

The farmer decided an still decides for a certain type of hay-rack on the basis of his needs, wishes, and financial situation.

Wooden hay-racks have wooden columns, mainly from oak, because of its durability and hardness. Columns were sometimes base on a firm basis, rock or bigger stones, later they made concrete socles. Columns measure about 33x28 cm. There are usually twelve holes for cross-poles. In the past the holes were carved with a special chisel, nowadays they can be made with a machine. In the past they paid a lot of attention to chopping down. The wood was chopped down in winter or between great and small mass (between August 15^th and September 8^th), when wood does not grow. A hay-rack with eight windows needs about 40m³ of wood. Besides columns all the other important parts as well as the parts that are the most exposed to rain, are made from oak.

In the past a hay-rack was used to store hay, crops, and farm-carts, today it stores among other things various machines, motors, cars, tractors and other agricultural tools and attachments. They can be used for storing building material, timber, bricks and lumber. Instead of straw we find bales of grass. We noticed also hay-racks used as woodshed or animal enclosures.

Nowadays we can see small, aesthetically constructed hay-racks serving as ornament and remembrance of the days when a hay-rack faithfully served its master.

ZGODBE

KOZOLEC PRIPOVEDUJE

Tam za vasjo

nemo zre v nebo

sosedovo drevo.

Ob njem kozolec stoji

in se veselo smeji.

Ker okna so polna vsa

dišečega sena.

Pod kozolcem bo veselo,

saj se bo veliko pelo.

Saj prišli bodo godci

in igrali kot zamorci.

Pridite tudi vi,

da plesali bomo vsi.

Rok Režek, 7. r.

Čurmov

Sem Jeričev kozolec, po domače me kličejo Čurmov kozolec.

Nekoč sem bil lep enojni s podaljškom. Neke noči, ko je divjalo strašno neurje, se je moj podaljšek začel majati. Bilo me je zelo strah. Noč je bila grozna, vihar se je zaletaval v moj podaljšek, ki se je hrabro branil. Proti jutru se je vse umirilo, bil sem srečen, da je konec neurja. A ko sem zjutraj zagledal podaljšek ves razmetan na tleh, mi je postalo težko pri srcu. Upal sem, da me bodo kmetje popravili, a to se ni zgodilo. Kmetije propadajo, z njimi pa tudi kozolci. Sedaj sem vse letne čase osamljen, le poleti se zberejo otroci in se igrajo pod mojo streho. Kmetje so moje »štante« s pridom uporabljali: vanje so zdevali seno, da se je posušilo, drugič žito. Pod mano so shranjevali tudi vozove in stroje. Sedaj pa se je vse spremenilo.

Včasih sem bil lep kozolec, sedaj pa sem že ves razpadel, nesrečen in osamljen.

Anja Bevc, 7. r.

Štruklov

Sem zelo star kozolec. Domačini so me poimenovali Štruklov kozolec, Štruklov Janez je namreč domače ime mojega lastnika.

V naše kraje je po muhastem poletju že prišla pisana jesen. Upam, da nam bo narava namenila lepo vreme in da dolga in pusta zima ne pride prehitro. Zame sta poletje in jesen najlepša letna časa, saj kmetje pod mojo streho spravljajo razne pridelke. Poleti shranijo seno in ko se posuši, ga odpeljejo pod streho mojega prijatelja poda. No, in kaj kmalu sta tu že otava in otavček. Se mi zdi, da so letošnje poletje kmetje kar naprej vlagali seno, enkrat gor, enkrat dol. Ker tudi žito ni dozorelo pravočasno, so ga iz kombajna stresli pod mojo streho. Tam ga je kmet vsak dan premešal.

Naj vam povem nekaj iz časov, ko so nas kmetje uporabljali več kot danes. Zdaj izgubljam svojo veljavo, zaradi drugačnega kmetovanja. Kmetje nimajo časa za košnjo kot nekoč, seno in koruzo hranijo v silose in bale. O, kako se mi toži po starih časih, ko svet še ni tako hitel mimo nas. Tako staro kot mlado se je rado sestajalo pod mojo streho, kjer so opravljali razna opravila. Mlatili so pšenico, oves, ajdo. Jeseni so priredili veselo ličkanje in pravo veselje se je začelo šele po opravljenem delu. Delavci so, ko so zaključili, pojedli malico in popili kozarček mošta. Nato pa so veselo prepevali dolgo v noč ali pa tja do ranega jutra. Pa tudi otroci so se radi igrali v vročih poletni dnevih v moji prijetni senci. Lovili so se, igrali skrivalnice in skakali po svežem senu. Ob vročih večerih pa so kmetje prignali živino s pašnikov, da je pod mojo streho preživela noč. Vsako jesen so me okrasili z rumenimi in rdečimi koruznimi storži in rumenimi bučami. Kmetje so ob moje štante položili suho koruzo, da sneg pozimi ne bi naredil prevelike škode.

To so lepi spomini iz starih časov, danes pa je vse drugače. Zdaj sem že zelo star in dotrajan. Lastnik je nekoč lepo skrbel za mojo slamnato streho, kasneje pa jo je zamenjal z bolj odporno opeko. Sedanji pa meni, da me ni več vredno popravljati. In zadnjič, ko se je neki deček igral v moji okolici, je ves prestrašen prišel njegov očka in ga opozoril, da se je z menoj nevarno igrati. Povedal mu je tudi, da me bodo zaradi starosti kmalu podrli. Moj les bodo porabili za drva. Na tem mestu pa bo lastnikova hči zgradila počitniško hišico. Ob tej novici me je stisnilo. Zdelo se mi je, da je bilo kljub jasnemu vremenu na nebu polno temnih oblakov. Imel sem občutek, da me bo že rahel vetrič odnesel in me odpihnil daleč stran.

Sedaj sključen, ves zarasel z grmičevjem, čakam na dan, ko se bo to tudi zgodilo. Kljub temu pa upam, da bom še vedno ostal v spominu in srcih vseh tistih, ki so preživeli lepe trenutke pod mojo streho, tudi takrat, ko bo na mojem mestu zrasla nova hišica.

Karin Zupan 7. r.

Kozolec

Tam na robu vasi

»en kozolc« stoji.

Ves sključen stoji

in čaka, da k njemu kakšna ptička prileti.

Čisto sam je in bedi,

čaka nate in na vse ljudi.

Za vedno tu bo ostal,

če ga le veter ne bo odgnal.

Ne ve, kaj početi,

ko ga zima preseneti.

Ves ubog zmrzuje,

načrte za tople dneve kuje.

Ko pride pomlad,

ptice z juga priletijo, rože po tratah zacvetijo.

Takrat prepeva na ves glas,

čeprav mu manjka nekaj las.

Katja Ciglar, 7. r.

Abunarjev

Pozdravljeni! Sem manjši kozolec, enojni s podaljšano streho. Zgrajen sem bil na Tlaki pri Gabrovki. Moja lastnica je Ani Abunar in ima hišo čisto blizu mene, zato me tudi kar dobro pozna. Ona se je odločila za moje »rojstvo«. Seveda dobro ve tudi, kdo me je izdelal oz. postavil. To je bil Anton Perko, leta 1988. Zaenkrat še nisem bil obnovljen, saj so me zgradili čisto na novo. Pri gradnji je Anton uporabil hrastov in smrekov les. Ter beton. Pokrit sem z opeko, ki ni ravno nova, zato ponekod že malo prepušča. Moji stebri, razen enega, so betonski, drogovi pa seveda leseni. Imam tri okna in trinajst drogov.

V preteklosti so me uporabljali predvsem za sušenje in shranjevanje pridelkov, za shranjevanje vozov, strojev in različnih orodij. Včasih so pod menoj opravljali razna dela: ličkali so, mlatili žito in obtrgovali fižol. Še danes se spominjam teh lepih časov. Kako so se ljudje smejali, pogovarjali, peli in seveda delali! Oh, kako sem bil takrat vesel!

Dandanes se ne dogaja več kaj tako zanimivega. Stojim pod hribom, okoli mene so grmovnice, za oziroma pred menoj pa njive. Še vedno sem uporaben za sušenje sena in koruze, predvsem pa kot streha za stroje in orodje. Na enem izmed drogov je obešeno staro, leseno kolo. Bog ve, čemu služi? Mogoče za srečo!

Upam, da bom še kar nekaj časa stal na trdnih tleh in da se ne bom še kmalu porušil. Čeprav dobro vem, da bo tudi zame enkrat prišla tista ura, ko se bom podrl.

Katja Ciglar, 7. r.

Svetčev

Živijo, sem Svetčev kozolec, kot mi pravijo po domače. Sem zelo star.

Včasih pridejo k meni otroci in se igrajo z mano. Plezajo po letvah gor in dol, včasih pa splezajo v moje zgornje prostore, sedijo na deskah in mi delajo družbo. Odidejo šele, ko jih pokliče mamica, da morajo domov.

Tudi drevo je že padlo na mene, takrat me je vse bolelo, pa še popravili me niso takoj. Pozimi me zebe. A ne samo mene, tudi traktor in vse drugo, kar je pod mojo streho.

Včasih so na meni sušili seno, fižol, služil sem tudi za shranjevanje drv in listja. Bilo je lepo, saj nisem bil sam. Pozimi se pod mojo streho zatečejo živali.

Če hočete, lahko pridete tudi vi.

Mateja Sotlar, 7. r.

Drmelov

Pozdravljeni! Sem Drmelov kozolec, star že kar devetdeset let. Moj lastnik je Viktor Rismondo. Sem še kar lepo ohranjen, glede na svojo starost. Zgrajen sem iz hrasta in smreke, nekaj pa je tudi betona. Krit sem z navadno opeko. Dvakrat so me tudi prenavljali. Kajti med prvo svetovno vojno so name padale granate. Takrat je bilo res napeto in bilo me je zelo strah. Komaj sem stal na svojih nogah. Kakšnih deset let nazaj pa so mi morali zamenjati kritino, ker je povsod puščala voda, ko je deževalo.

Pod mano so včasih mlatili pšenico, ličkali koruzo,v štantih pa so sušili seno, žito, fižol. No, tudi praznovali smo. Leta dva tisoč je pod mano praznovala sedemdesetletnico Viktorjeva sestra Vera. Bilo je res zabavno, vsi smo se tako smejali. Vendar pa me je nekaj močno motilo. Po tleh je bila samo suha zemlja in ko so plesali, se je dvigoval prah, tako da nisi videl ničesar. Leta dva tisoč tri pa je rojstni dan praznovala Viktorjeva druga sestra Zofi. Bilo je še bolj veselo kot prvič. Lepo tudi zato, ker zaradi novega asfalta ni bilo prahu.

Upam, da bom še nekaj časa krasil Brezovo, to prelepo dolenjsko vas.

Natalija Mlakar, 7. r.

Obupani kozolec

Kje časi so že ti,

ko mene radi so imeli vsi?

Včasih v štantih snopi pšenice so se zlatili,

zdaj pa so se odločili, da le bale bodo tu hranili.

Pod mano včasih ljudje prepevali so radi,

zdaj vsi pravijo,

da ne bom dočakal več pomladi.

Še včeraj pod mojo streho traktorji so stali,

danes lastniki še traktorje so ven pobrali.

V zaraščenem grmovju sem zaprt,

tu žalostno čakam na smrt.

Nastja Vodenik, 8. r.

Babičev

Stojim ob robu vasice na Trebanjskem Vrhu, od koder imam lep razgled. Po domače mi pravijo Babičev kozolec. Pred mnogimi leti so me postavili izvrstni tesarji. Krasijo me lepo obtesani deli telesa, zato se ob meni ustavljajo mnogi sprehajalci.

Sovražim zimo, ker sem vedno sam. Pod mojo streho so čez zimo spravljeni delovni stroji in gospodar ne pride prav velikokrat k meni. Včasih se v moje zavetje zateče kakšen premražen zajec ali srna.

Ko pa posije prvo spomladansko sonce, mir in tišino zamenja ropot. Gospodar me obišče večkrat na dan, saj pride po stroje, ki so pod mojo streho. Mimo mene prihajajo tudi prvi spomladanski zaljubljenci.

Včasih je bilo čisto drugače. Ko se je začela košnja, so bila moja okna kmalu napolnjena s prvim senom. Čez nekaj tednov so seno pospravili iz oken in ga zmetali pod streho. Julija se je pričela žetev in moja okna so bila zopet polna, in sicer pšenice. Žene so žele s srpi, možje pa so vozili polne vozove žita domov. Snope so zlagali v rante oz. drogove v štantih. Zvečer so vsi posedli pod mojo streho in malicali. Čeprav so bili utrujeni, so vseeno kakšno zapeli. Tudi mlačev je bila neka posebnega, saj niso poznali nobenega stroja. Pšenico so mlatili s cepci. Zraven pa so kaj zapeli. To je bilo življenje. Nekoč!

Kaj pa danes? Sedaj vse opravljajo stroji in pod mojo streho ni nobenega pravega življenja. Vsako leto jeseni me gospodar pregleda in če opazi kakšno poškodbo, jo popravi, saj bi me zima lahko močno poškodovala.

Všeč mi je vloga kozolca, a še vedno sem raje to, kar sem.

Rok Režek, 7. r.

Kje so tisti časi, ko so me zgradili?

Imenujem se kozolec s podaljšano streho. Štejem že 51 let. Zgradili so me leta 1954 in od takrat do danes sem že marsikaj doživel, česar marsikateri kozolec ni v 100 letih ali več.

Gradili so me lep čas, kakšna dva meseca. Iz kupa hrastovega lesa. Pod mano so shranjevali vozove, ozimnico, drva in staro šaro. Velikokrat se je odvijal tudi kakšen ples. Spominjam se prvega. Prišlo je veliko vaščanov, da bi proslavili moje rojstvo. Takrat so veliko preplesali, pojedli in popili, saj je bilo veliko pijače in jedače.

Po tistem letu je bilo plesov čedalje manj in manj, dokler nisem skoraj utonil v pozabo. Ker pa sem začel močno razpadati, me je gospodar vsake toliko časa podprl, da se ne bi sesul. Lastnik je bil prijazen, vaščani so ga vedno hvalili, ko so šli mimo mene. Sicer pa so me morali podpreti, saj sem jim koristil za shranjevanje žita, sušenje otave in fižola ter drugih pridelkov.

Moj lastnik je že umrl, njegovi nasledniki pa so me prodali in se odselili. Sedaj zame ne skrbi nihče več, vsi dobri ljudje so me zapustili. Samevam in razpadam, v požaru mi je zgorela podaljšana streha.

Zelo rad bi videl, da bi me obnovili, saj bi tako lahko živel še najmanj 100 let, če ne še več. Se mi bodo uresničile moje sanje, preden razpadem do konca?

Blažka Resnik, 8. r.

Na hribu za vasjo

Na hribu za vasjo star kozolec stoji

in se v jutranji rosi blešči.

Zelo utrujen je in sam,

zato družbe želi si sedaj.

In glej!

Mladi kmet že pelje mu seno,

da se tam posušilo bo.

Kozolec je spet vesel,

ker bo končno družbo imel.

Priletele bodo ptice čez nebo

in mu žvrgolele pesmi prelepo.

Skupaj zjutraj ob zori bodo vstali

ter ob siju zvezd zvečer zaspali.

Res je srečen kozolec stari,

ker je končno spet v rabi.

Karin Zupan, 7. r.

Vozlov

Pozdravljeni. Sem `Vozlov´ kozolec. Zelo star, izpred 2. svetovne vojne. Izdelal me je Albin Vozel.

Povedal vam bom zgodbo iz 2. svetovne vojne. Bilo je zelo hudo. Padale so bombe in vojaki so se streljali med sabo. Veste, kaj so naredili? Podrli so mojega najboljšega soseda in obenem tudi prijatelja.

Nekega večera, bil sem poln sena, so prišli vojaki. Imenovali so se partizani. Bilo jih je okoli dvanajst. Puške in ostalo opremo so skrili v seno. Legli so k počitku in se pokrili s senom. Zmotili so moj nočni počitek, saj so zelo glasno smrčali. Ko se je svitalo, sem v bližini opazil druge vojake. Prepoznal sem jih po zeleni obleki, na kateri je bila narisana neka država. Bal sem se, da bi bili partizani mrtvi, če bi jih slišali tako močno smrčati. Stresel sem se, da bi upodobil potres. Niso se zbudili. Še močneje sem se stresel. Nekdo se je, hvala bogu, prebudil. Nemci so se vse bolj približevali. Tisti, ki se je zbudil, je potiho in previdno zbudil ostale. Opazili so, da prihajajo Nemci. Previdno so vzeli puške, pomerili v Nemce in ustrelili. Dva sta se zgrudila, ostali štirje so hitro pomerili v partizane. Počilo je. Bil sem zadet, krogla je priletela naravnost v mojo ranto. Zelo me je zabolelo. Nemci so zadeli tudi enega partizana. Partizani jim seveda niso ostali dolžni, streljali so nazaj in zadeli tri, eden pa je ostal. Tisti, ki je preživel, je zbežal, kolikor so ga nesle noge. Partizani so se smejali: »Poglej ga, `srutka´, zbežal je, ha ha ha.« Ko pa se jim je ustavil pogled na ustreljenem partizanu, so nekateri spustili solze. »Pa tako dober je bil.« »Samo ranjen sem,« je tedaj spregovoril ranjenec. Razveselili so se in ranjenemu hitro oskrbeli rano.

Hotel sem se stresti, da jih opomnim, da sem tudi jaz ranjen, a nisem mogel. Vseeno so opazili mojo ubogo ranto. »Popraviti te bo treba, dragi kozolec.« Iz gozda so prinesli les, neki partizan je šel k bližnji hiši po kladivo, sekiro in žeblje. Začeli so z delom. Najprej so `olupili´ deblo, ga obtesali v kvadratno obliko, podobno ranti. Mislil sem, da so ranto samo zbili skupaj, ampak ne. Naredili so novo. Tako svetleča je bila. In prav nič črna. Kako ponosen sem bil na partizane. »No, mislim, da bo v redu!« je rekel eden izmed partizanov. Odstranili so poškodovano ranto in namestili novo. Čez nekaj časa so odšli. Obljubili so mi, da se bodo še vrnili.

Ostal sem sam z novo ranto. Okoli mene so pele ptice in letale čebele. Spet sem se počutil lepo, kot v rožicah. Tako lepo je bilo spet živeti.

Nana Ambrož, 8. r.

Postaral sem se

Sem kozolec in sem zelo star. Narejen sem iz hrastovega lesa. Postavili so me na željo Franka Korbarja.

Kako so se trudili, da so me zgradili. Da so me izdelali, so potrebovali kar štirinajst dni in vse so naredili brez strojev.

Zelo dobro se spomnim, kaj vse sem doživel. Poleti so na moje rante obešali seno, deteljo, snope žita in koruzo. Že dolgo je tega, kar so pod kozolcem tudi ličkali. Kako zabavno smo se imeli. Med ličkanjem so ljudje peli in igrali Poslušajte še to: ko je tukaj divjala vojna, je lastnik skopal luknjo, vanjo je shranil živila, da vojaki ne bi vse pojedli. Zdaj je luknja zakrita.

Postaral sem se, za nič več nisem uporaben, pod menoj stojijo le še stroji in orodje.

Samevam, zelo mi je dolgčas. Pogrešam tiste čase, ko sem se počutil koristen.

Tanja Rovanšek, 8. r.

Od slamnate strehe do novodobnega kozolca

Biti kozolec je nekaj zanimivega. Dogaja se ti marsikaj: veliko veselja, žalosti, smeha.

Imel sem zelo dobrega gospodarja. Velikokrat je prišel k meni, lepo je skrbel zame. Prebarval me je, zamenjal mi je tudi streho, imel sem namreč slamnato. Tudi mladi par se je poročil pod menoj, bila je velika poročna zabava. Kadar je deževalo, so se tudi popotniki zatekli v moje zavetje. Tudi sosedova mačka je pod mojo streho dobila mlade.

Nekega dne, ko je moj gospodar Ivo pospravljal seno, ga je zadela kap. Njegovi otroci so bili čisto blizu. Ko so to videli, so stekli povedat mami. Ona pa je poklicala pomoč. Ko je ta prišla, so ugotovili, da je že mrtev. Njegova žena in otroci so planili v jok, ostali pa so le stežka zadrževali svoje solze. Ko so se pogovarjali, kaj se je zgodilo, je njegova žena dejala: »Naj bo pokopan blizu kozolca. To je bila namreč njegova želja.« Tako se je tudi zgodilo.

Po pogrebu pa me je vdova prodala nekemu mladeniču. Ko me je prišel pogledat, se je nasmehnil, nato pa iz nahrbtnika, ki ga je imel na rami, vzel nož in urezal v moj steber svoje ime. To me je tako bolelo, kot bi mi zabadal nož v srce. Teden ali dva me ni prišel niti enkrat pogledat. Ko pa je končno prišel, je bil s svojimi prijatelji. Ampak to je bilo še huje. S steklom so razbijali po meni, vrezovali svoja imena ter se drli in pili, da je bilo groza. To se je večkrat ponovilo. Vse bolj sem propadal. Končno je fanta zaskrbelo, zato me je hotel obnoviti. A je ugotovil, da nima denarja, zato je sklenil, da me bo prodal. Mnogo kupcev je prišlo in začelo se je »barantanje«. Na koncu me je kupil nek star gospod, ki je sklenil, da mu bom služil kot streha za avto in kosilnico.

Novi gospodar je velikokrat prišel k meni in lep čas sem mu vdano služil. Čez čas pa so me spremenili v okrasni kozolec. Pod menoj zdaj stojijo miza in stoli. Na mizi je celo lep prt, na stolih pa lepe in mehke blazine. Kadar je lepo vreme, v moji družbi celo kosijo. In se veliko smejijo, pojejo ter veselijo. In jaz z njimi.

Marjeta Bajec, 8/8

Fajtov

Sem Fajtov kozolec in stojim v Moravčah. Bil sem v lasti nekega Gorenjca, a me je prodal. Ko so me zgradili, so pod mojo streho priredili piknik. Tu so jedli in pili. Ko sem jih opazoval, sem si mislil, da bom najbolj srečen kozolec. Čez par let pa so me že obnovili in prodali.

Pri novi lastnici mi v začetku ni bilo ravno lepo, a sem se kmalu navadil. Pod menoj so prirejali družabne dogodke, kot so ličkanje, mlačev, luščenje fižola. Takrat se je zbralo veliko ljudi, vsi so se smejali in se imeli lepo, tudi jaz. Najbolj se spomnim poroke.

Ne spomnim se, kdo se je poročil, vem pa, da je bilo zelo lepo. Imeli so fanta, ki je igral harmoniko. Zbrala se je cela vas in sorodniki mladoporočencev, vsi so pili, jedli in plesali do jutranjih ur, ko so se že začeli oglašati petelini. Tega lepega in veselega dogodka ne bom nikoli pozabil.

Pozimi so me uporabljali za shranjevaje orodja in druge navlake. V poletnih, jesenskih in spomladanskih mesecih pa so vame shranjevali koruzo, pšenico, seno in druge pridelke, ki so jih pridelali na poljih. Poleti, ko je bilo toplo, so otroci tudi prespali pod mano ali se igrali razne igre. Imel sem jih zelo rad, ker so mi delali družbo. A so kmalu odšli in me zapustili. Časi so se spremenili in otroci so se začeli zbirati drugje.

Zdaj pa samevam in propadam. Nihče več me ne pride pogledat, le vedno več starega orodja, za odpad, leži pod menoj. Samo še upam lahko, da bi me kdo obnovil in popravil, a mislim, da se to ne bo zgodilo in me bodo samo še podrli.

Kljub temu da me nihče več ne uporablja, se bom še dolgo spominjal dogodkov, ki so se odvijali pod mojo streho.

Suzana Požes, 8/8

Kozolec

Na travniku sam stojim,

gledam v nebo,

nič se ne dogaja,

a kar naenkrat

k meni pritečejo otroci.

Se igrajo, plezajo po meni,

pojejo in jaz pojem z njimi.

A ko se začne mračiti,

otroci odidejo,

jaz pa sem spet sam.

Osamljen komaj čakam dan,

ko bodo otroci spet prišli

in se spet igrali z mano.

Mateja Sotlar, 7. r.

Glasen klepet dveh kozolcev

Na travniku sredi vasi dva kozolca že vrsto let kljubujeta zobu časa.

Nekega dne se je eden izmed njiju opogumil in spregovoril: "Pozdravljen! Mnogo let te že opazujem, pa še danes ne vem, zakaj si tako podoben hiši, ki ima med stebri gromozansko luknjo!" Drugi je presenečen odvrnil: "O, tudi tebi dober dan! Če te že zanima, moje ime je toplar, tisti prostor med stebri pa imam zato, da lahko spravijo seno pod mene. In ti, kako se imaš?" "Jaz sem pa enojni kozolec. Poglej, kako lepo sem obnovljen, največje neurje mi ne pride do živega!" "Kaj se tako hvališ?" ni bil prav nič navdušen toplar. Nato pa je ponosen pristavil: "Tudi jaz še nisem za v staro šaro, čeprav sem star točno 100 let in sem zato tudi bolj moder. Prejšnji teden sem uradno postal kulturna znamenitost naše vasi."

Enojnemu kozolcu je vstalo pokonci vse seno. Ni vedel, kaj naj reče. Zato je začel pripovedovati o dogodku izpred nekaj let: "Hej, toplarček, meni so pred nekaj leti zamenjali streho. Bolelo me je tako, kot če bi človeku pulil zob. Poglej me danes, ne moreš zanikati, da sem pravi lepotec." Toplar, ki je imel zaradi starosti že izkušnje z domišljavci vseh vrst, je sprevidel, da se z njim ni vredno prepirati. Rekel je: "Ne bodi jezen in nevoščljiv, saj nisem mislil nič hudega. Ali si za to, da skleneva premirje?"

Enojni kozolec je privolil in skupaj sta nadaljevala vsak s svojo vlogo v svetu, ki mu vlada človeška roka.

Davorin OKROGAR, 8/8

Kozolca

PRIZOR ( Pogovor med ženo in možem o gradnji novega kozolca.)

MOŽ: Kaj praviš o gradnji novega kozolca ob hiši? Služil bi kot garaža.

ŽENA (zamišljeno): Hm, mogoče bi ga pa res zgradili, sedaj, ko je toliko avtomobilov pri hiši.

MOŽ: V redu, pravzaprav sem ga že naročil. Delavci pridejo že jutri.

PRIZOR (Delavci pri hiši, živ žav pri gradnji kozolca.)

DELAVEC 1 (ponosno): Tako, pa mu manjka samo še streha. Resnično je lep.

DELAVEC 2: Samo še prekrijemo ga. (Delavci polagajo opeko.)

DELAVEC 1: Tako, sedaj smo pa res končali.

ŽENA (pride ven, občudujoče): Joj, je pa res lep! Sedaj si zaslužite dobro malico. Prosim, stopite za menoj.

PRIZOR (Novi kozolec zagleda starega in se mu posmehuje.)

NOVI KOZOLEC (posmehljivo): O, poglej poglej, kdo stoji tam! Neki staruhec. Ej, ti tam! Poglej me, kako sem čudovit.

TOPLAR (z gromkim glasom, da novega kar strese): Jaz nisem ejtitam! Sem toplar. Mimogrede, meni se ne zdiš čudovit.

NOVI KOZOLEC (najprej začudeno, nato posmehljivo): Toplar? Kakšno čudno ime je pa to? Sliši se izredno smešno.

TOPLAR: Hja, mladim se zdi zmeraj vse smešno. Toplar je vrsta kozolca, ki je ponavadi zelo velik in je okrašen ter ima gank.

NOVI KOZOLEC (zamišljeno): Sliši se zanimivo, ko govoriš tako čudne stvari.

TOPLAR: Če želiš, ti lahko povem svojo zgodbo.

NOVI KOZOLEC (navdušeno): Seveda, z veseljem bi prisluhnil tvoji zgodbi.

TOPLAR: Zgradili so me davnega leta 1801. Gradnja je potekala dve leti. Po košnji sem bil vedno poln sena. Ko so seno zdevali na rante, so imeli pod mojo streho vedno zabavo. Ponavadi je prišel tudi kakšen muzikant in ljudje so plesali pozno v noč. Vedno pa sem se najbolj razveselil otrok, ki so poleti prihajali spat na seno. V vinotoku je bil najvažnejši dogodek ličkanje koruze. Na večini domačij so ličkali na podu. Pri nas pa se je vedno ličkalo pod kozolcem. Odkar so me postavili, pomnim samo en nesrečen dogodek. Bilo je velikega travna 1900, po košnji. Nekomu je zdrsnilo z najvišje rante in je padel na tla. K sreči jo je odnesel samo z zlomom noge.

Najbolj žalostno leto je bilo leto 1951. Kupil me je nek mestni človek, ki ni vedel, kaj naj počne z mano. Otrokom ni dovolil, da bi se igrali pod menoj ali v moji bližini. Kmalu je moj novi lastnik umrl.

Od tedaj že 53 let počasi razpadam in se počutim zapuščenega ter v napoto svojim lastnikom.

NOV KOZOLEC (navdušeno): O, kako si želim, da bi imel tudi jaz takšno zgodovino. Prosim, oprosti mi za zbadljive besede.

TOPLAR: Nič hudega.

PRIZOR (Delavci pridejo iz hiše.)

DELAVEC 1: Meni se zdi, da sta se kozolca pogovarjala.

OSTALI: Lojze, tebi se meša.

(Kozolca si zarotniško pomežikneta.)

Matja Zalar, 8. r.

PESMI IN ZGODBE IZPOD KOZOLCA

Pod kozolcem

Ob travniku kozolec stoji

in zgodbe pripovedovati nam hiti.

Kakšna dela pod njim so opravljali,

med dežjem ter točo pod njim se ustavljali.

Poleti in jeseni so ga napolnili,

med dolgo zimo pa spraznili.

Čez dan polniti so ga hiteli,

da zvečer bili so vsi veseli.

Zadovoljni so se zavrteli,

kakor so jim muzikanti peli.

Klara Hostnik, 8. r.

strela

Včasih so se otroci radi igrali pod kozolci. Zato ti skrivajo pod svojo streho ali med štanti marsikatero zgodbo. Tudi Ivan in njegova sestra Anči nista bila izjemi.

Nekega dne sta se odšla igrat pod domači Štruklov kozolec, ki stoji na Boltetovni. Na poti sta se spomnila, da ima njihova muca mlade mucke na kozolcu. Hitro sta stekla in pričela z iskanjem.

Preiskala sta ves kozolec, a muck ni bilo. Nato sta se usedla na deske in razmišljala, kam bi lahko mačka odnesla svoje mladičke. Ker sta pomislila, da bi jih lahko odnesla v hlev, kjer je toplo, sta se napotila tja.

Med tem časom, ko sta iskala mucke, se je pripravljalo k nevihti. Kar naenkrat je nekaj švignilo mimo njiju. Bila je strela. Oddajala je močno vročino, ki sta jo sicer začutila, ampak nista vedela, kaj jo je povzročilo. Strela pa je z veliko hitrostjo treščila v spodnji del češnje, ki je stala ob kozolcu.

Češnja ni ostala brez posledic, začela se je sušiti. Ivan in Anči sta si dogodek zelo dobro zapomnila. Ta njun spomin na dogodek se ne bo »posušil«, kot se je posušila češnja.

Kaja Podlogar, 8/8

Ličkanje

Povprašal sem sosedo Marijo Ilnikar, kaj so včasih počeli pod kozolcem. Vzela si je čas in začela s pripovedovanjem:

»Oktobra smo pod kozolcem ličkali koruzo. Že zgodaj zjutraj smo šli na njivo polomit koruzo. Njiva je bila dolga in široka, zato smo delali do mraka. Koruzne storže smo z vozom speljali pod kozolec. Na sredini prostora pa smo naredili velik kup. Ko se je stemnilo, se je okoli tega kupa zbrala cela vas. Posedli smo krog kupa in začeli ličkati. Med ličkanjem smo si pripovedovali šale, dogodivščine in peli vesele pesmi. Gospodar je na dno kupa skril zaklad, ki je bil običajno kaka domača dobrota. Čez nekaj časa nam je rekel: ,,Kdor prvi najde tri rdeče koruze, lahko zaključi in gre spat.” Vsi smo ličkali zelo hitro. Med tem nam je gospodinja prinesla jabolčnik in kekse. Zelo dolgo smo ličkali, a nobeden od nas ni našel nobene koruze. Med tem ko smo mi ličkali, je gospodar koruzo pletel v kite. Med pletenjem si je pel vesele pesmi. Ličkali smo in ličkali, nakar je sosed Tone zavpil: »Našel sem koruzo!” Gospodar je koruzo pregledal in ugotovil, da je prava. Ko je koruze že zmanjkovalo, je sosed Jože le našel skriti zaklad. Najditelj je lahko prenehal z ličkanjem koruze in zaužil dobroto. Kar pa se običajno ni zgodilo, ampak je dobroto tovariško razdelil med vse zbrane okoli kupa. Ko smo z delom počasi zaključevali, so eni pospravili ostanke ličkanja, drugi pa smo koruzo, spleteno v kite, obesili na rante v kozolcu, da se je posušila. Med tem je gospodinja pripravila večerjo. Vsebovala je pečen in kuhanj kostanj, orehe in grozdje. Gospodar pa je šel v klet po sveži mošt. Po večerji smo se starejši razšli, mlajši pa so še malo poklepetali. Domov so odšli šele proti jutru. Naslednji dan pa smo že ugibali, pri kateri hiši bodo spet ličkali koruzo.

Bilo je prijetno in veselo,« je zaključila z obujanjem spominov moja soseda Marija.

Primož Gracar, 8/8

Otroške igre na kozolcu nekoč in danes

Kozolec je čudovit objekt, nekaj posebnega, na njem ali pod njim so se in se še opravljajo oz. odvijajo najrazličnejša dela oz. dejavnosti.

Povprašal sem svojo mamo, kaj so kot otroci delali na kozolcu ali pod njim. Povedala mi je, da je bilo zelo lepo, ker so bili v družini štirje otroci, zato so se lahko igrali različne stvari. Skoraj vse poletje so spali na kozolcu, saj so bile noči kratke in tople. Po kozolcu so se skrivali, niso imeli veliko igrač. Imeli pa so žogo, ki so si jo podajali. Veseli pa niso bili, kadar so morali pomagati ličkati ali pa zdevati seno v rante. Najbolj pa se spominja mačke, ko je ne kozolcu rodila mucke. Vsak dan so jim nosili hrane, da niso bili lačni. Mlade mucke so skrivali pred mamo od muckov in tudi to je bila za njih igra.

Časi so se spremenili in otroci se nič več ne igrajo na kozolcu, kot so se igrali oni. Saj imajo na kupe igrač. Sedaj kozolec služi predvsem za shranjevanje najrazličnejših strojev. Ponekod v kozolcih še sušijo seno.

Želim si, da bi se kozolci ohranili in da ne bi propadli, kot so na žalost že nekateri. Saj so pomemben del naše kulturne dediščine.

Klemen Zupan, 8/8

Nesreča in novi kozolec

Pred približno desetimi leti se je zgodil dogodek, ki je pretresel tudi mene. Bila sem stara štiri leta, a ni mi bilo vseeno.

Jutro. Prebujal se je avgustovski dan. Na vejah so žvrgolele ptice in slišal se je ropot kmečkih strojev. Bile so počitnice in zato so k nam na obisk za več dni prišli moji sorodniki, bratranci in sestrične. Vedno smo se igrali, smejali in uganjali norčije. Velikokrat pod kozolcem. Ta je bil za nas nekaj posebnega. Imeli smo ga radi. Celo občudovali smo ga. Rekli smo mu Šlebarjev kozolec. Vaščani so ga uporabljali tudi za družabne dogodke.

Počitniški dnevi so vedno hitro minili. Tudi tokrat je bila ura kmalu dvanajst in morala sem na kosilo. Po obedu pa sem spet lahko odšla pod kozolec. Za mano je prišel moj stric Martin, star osemnajst let.

Pogledala sem v nebo in zagledala temne oblake, ki so bili skoraj črni. V daljavi se je že močno bliskalo in zaslišala sam prvo grmenje. Nekaj časa je grmelo kot ponavadi. Naenkrat pa se je močno zabliskalo. Videla sem veliko strelo, ki se je zasvetlikala prav blizu Šlebarjevega kozolca. Čez nekaj časa je počilo in močno zagrmelo. In Šlebarjev kozolec je zagorel. Nisem verjela svojim očem. Pod kozolcem pa so bili voz, les in kosilnica. Martin, ki je videl, kaj se dogaja, je stekel h kozolcu, ki je bil že ves v ognju. Pomislila sem: »Menda ne misli kar pod goreči kozolec?« Res je zbiral pogum in končno mu ga je uspelo zbrati. Res je skočil v ogenj. Po dolgem času je iz njega privlekel kosilnico.

Če Martin tega ne bi naredil, bi vse eksplodiralo. Moj stric se je res potrudil. A kljub temu sem bila žalostna, ker je pogorel moj najljubši kozolec. Na srečo so kmalu zgradili novega, čisto podobnega prvemu. Naslednje počitnice smo se otroci lahko spet igrali pod njim.

Ksenija Kotar, 8/8

Kozolec in jaz

V preteklosti so bili ljudje tesno povezani s kozolci. Pod njihovimi strehami so shranjevali svoje pridelke, sušili seno ali pa spravljali na varno orodja in stroje. Tudi v današnjem času jih uporabljajo v podobne namene. Živim v bloku in ne poznam življenja na kmetiji, kaj šele, da bi vedela, kaj vse se dela pod kozolcem. Vendar sem tudi jaz že marsikaj doživela pod temi lesenimi zgradbami.

Ko sem bila stara tri leta, je mojega očeta začelo zanimati lokostrelstvo. Najprej je o lokih samo bral, potem pa se je odločil, da si kupi pravo lokostrelsko opremo. Toda pojavil se je problem, kje bo streljal. Dogovoril se je z gospodom Borštnarjem, da bo treniral pod njegovim starim, zapuščenim kozolcem. Čez nekaj časa je stvar začela zanimati tudi mene in mojo sestro. Oče je bil vesel najinega zanimanja in nama je rade volje kupil lok, puščice ter vse, kar spada zraven. Za tarčo sva imeli kar zbito slamo. Stvar naju je tako navdušila, da sva vsak dan z veseljem hodili streljat pod stari kozolec. Seveda pa pod njim nisva samo streljali, saj nama je nudil nešteto možnosti za igro. Včasih sva delali različne akrobacije na starem in neuporabnem vozu, spet drugič plezali po rantah. Lahko sva se ure in ure podili po bližnjih travnikih ali pa radovedno opazovali vedno pridne mravljice, ki so imele svoje mravljišče v bližini kozolca. Ko pa sva si želeli družbe, medtem ko je oče streljal, sva stekli čez cesto k sestrinemu sošolcu. Vsi trije smo si izmišljevali različne igre, najraje od vsega pa smo si pod njihovim kozolcem urejali 'stanovanje'. Od vsepovsod smo privlekli različne stole, stare zabojčke, še starejše zavržene in preluknjane posode ter najrazličnejše kose lesa, plastike in železa. Ko smo imeli že ves 'material', smo začeli z 'gradnjo'. V en kot kozolca so šli stoli in zabojčki, na rante smo obešali lonce in stare, polomljene žlice, na sredino kozolca pa smo razgrnili polivinil, ki naj bi predstavljal preprogo. V neko okrušeno skodelico smo dali regratove cvetove, našli smo celo staro, plesnivo čebulo, tako da smo si lahko pripravili 'kosilo'. Dodajali smo nove in nove predmete in na koncu je pod kozolcem nastala čudna zmešnjava, ki pa je v naši domišljiji predstavljala lepo urejeno stanovanje.

Čez čas smo se otroci nehali srečevati pod kozolcem, pa še oče nam je našel drugo mesto, kjer smo lahko streljali. Kozolci, pod katerimi sem včasih preživela veliko časa, za moje življenje niso bili več pomembni. Toda to se je v letošnjem šolskem letu spremenilo. V šoli smo popisovali kozolce v svojem domačem kraju. Razdeljeni smo bili v več manjših skupin. Moja skupina je popisovala kozolce v centralni Gabrovki. Med kozolci, ki smo jih popisali, je tudi stari Borštnarjev toplar. Še zmeraj je enako ohranjen kot pred sedmimi leti. Toda sedaj, ko sem si ga morala natančno ogledati, sem na njem opazila številne zanimive podrobnosti. Ker sem zelo radovedna, sem seveda tudi splezala nanj. Tik pod streho še zmeraj visijo stara orodja in pripomočki, ki so jih ljudje včasih uporabljali. Borštnarjev kozolec me je tako navdušil, da sem prepričala očeta, da smo ga šli fotografirat. Seveda ni šlo brez tega, da ne bi splezali nanj. Sestra in oče sta nekaj časa omahovala, ko pa sta videla, da sem jaz varno priplezala na vrh, sta se opogumila. Plezati po kozolcu je bilo še bolj zanimivo, ker so bile nekatere deske že malce preperele in smo morali zelo previdno stopati. Potem pa sem jaz kar naenkrat hotela skočiti s kozolca na seno, ki je bilo nakopičeno pod njim. Oče in sestra sta najprej menila, da sem znorela, potem pa sem ju le prepričala, da je to čisto varno. Za vsak primer je oče najprej splezal s kozolca in preveril, da v senu niso bile skrite kakšne vile ali drug trši predmet. Medtem ko je oče pregledoval seno, sem se bahala pred sestro, kako sem pogumna, in ji dopovedovala, da se nič ne bojim. Toda govoriti je laže kot storiti. Ko sem gledala navzdol, se mi je kar zvrtelo od strahu in vsa preplašena sem priznala, da si ne upam skočiti. Potem pa se je opogumila Matja. Skočila je brez strahu in ker se ji ni nič naredilo, sem skočila še jaz. Vendar sem naredila napako - skočila sem na noge. Ob pristanku so se mi noge skrčile in levo koleno sem si z vso močjo zabila v brado. Joj, kako me je zabolelo! Tega si skoraj ne morete predstavljati. Zobje so me skeleli in imela sem občutek, da sem si izpahnila čeljust. Izpljunila sem žvečilko in preverila, če so še vsi zobje celi. Pozneje mi je sestra priznala, da se je najbolj ustrašila, ko sem izpljunila žvečilko, saj je mislila, da sem izpljunila zobe. Ko sem se malce pomirila, sem rekla, da imam za tisti dan plezanja dovolj, in skupaj z Matjo sva se odpravili proti domu.

Čeprav se mi je naredila ta nezgoda, me je Borštnarjev kozolec navdušil s svojimi izrezljanimi reliefi in s svojo starostjo ter velikostjo. Lepo bi bilo, če bi lastnik svoj kozolec obnovil, da bi se ta lepa lesena zgradba ohranila.

Vita Zalar, 7. r.

Kozolec

Star kozolec na hribu živi,

se mršči, vzdihuje,

tako govori:

»Včasih sem služil za veliko stvari:

pod mano so koruzo ličkali,

na meni seno sušili

in za rojstne dneve se z menoj veselili.

Zdaj pa star sem že,

za nobeno rabo več.

Vsi so po svetu odšli,

zdaj sem res povsem odveč.

Špela Jerič, 8/8

PRIČEVANJA

Pokrivati s slamo ni lahko delo

Moj ata je bil rojen 25. 12. 1929 na božični dan. Je izjemen človek. Da je preživljal svojo petčlansko družino, je počel zelo veliko stvari.

Ukvarjal se je s kmetovanjem na domači kmetiji, pletarstvom, tesarstvom in pokrivanjem gospodarskih objektov (kozolcev, hlevov) ter hiš s slamo.

Koliko ste bili stari, ko ste se naučili pokrivati s slamo?

Približno dvanajst let, se pravi, po osnovni šoli. Zame se je končala šola prej, zaradi vojne.

Od koga ste se naučili kriti s slamo?

Od svojega očeta.

S koliko delavci ste delali ?

Pomagal mi je "strežač". Ta je podajal slamo.

Kako ste hodili do nepokritih objektov?

Z mopedi, peš, velikokrat pa tudi na "štop". To pomeni, da smo se peljali z vozovi.

Kaj vse potrebuješ za kritje strehe?

Potrebujemo: pšenično ali rženo slamo, česalo ali "dilco", ravne kole, kljuke, krovnice, preklice.

Kako dolgo ste pokrivali manjši kozolec?

Približno tri dni.

S čim se ukvarjate na stara leta?

S tesarstvom in krovstom se ne ukvarjam več zaradi bolečin v kolenu. S pletarstvom pa še.

Blaž Prijatelj, 8. r.

Kako se postavlja kozolec?

Gospodar, ki se je odločil za nov kozolec, me je poklical in izrazil želje, kakšen naj bi bil kozolec.

V večini primerov je bilo potrebno pripraviti teren za postavitev kozolca. Zakoličili smo vogale: to je postopek, s katerim določiš vogale kozolca, da je vsak vogal pravokoten. Zatem smo zabetonirali temelje.

Obžagan les smo še na tleh najprej zvezali. To je postopek, pri katerem se ves les odžaga na pravo dolžino in se naredijo vsi spoji med posameznimi kosi lesa. Tesarji rečemo izdelavi teh mizarskih spojev vezava lesa. Pri tem je treba biti zelo natančen, ker sicer pri postavitvi posamezni kosi lesa ne gredo skupaj.

Ko je les zvezan, se začne kozolec postavljati. Če so bili mojstri pri vezavi natančni, potem je postavljanje kozolca podobno sestavljanju lego kock. Najprej se postavi navpične stebre. Včasih so bili leseni, kasneje so jih zamenjali betonski. Na stebre se položi grede: to so debeli tramovi, ki povezujejo nasprotne si stebre. Na grede se potem začne graditi konstrukcija strehe. Nanje se najprej položi strešne, to so debeli tramovi, položeni na koncu gred tako, da povezujejo njihove konce. Na grede se postavijo štumberki, navpični tramovi, ki nosijo gredice. Te so vzporedne z gredami. Na gredice se položi zgornji legi. Da je konstrukcija močnejša, se med sabo spanta pravokotne tramove. Panti so tramovi, ki pod kotom 45 stopinj povezujejo dva pravokotna trama. Na strešno in zgornjo lego se pribije špirovce tako, da sta dva špirovca z nasprotnih strani strehe na vrhu skupaj in tvorita sleme strehe. Po špirovcih se pribije letve, na katere se potem polaga opeko. Razmak med posameznimi letvami je odvisen od vrste opeke. Starejši kozolci so imeli med štumberki še brane, pri novejših pa smo največkrat naredili oboj iz desk.

Skoraj laže bi mi bilo zvezati kozolec, kot postopek dela razložiti drugemu, da bi to razumel.

Po pripovedovanju dedka Ivana Bajca zapisal

Samo Lenart, 8. r.

O človeku, ki je naredil 200 streh ...

Anton Perko, star 70 let, je znan krovec. Živi na kmetiji v Brglezu in ljubi delo. Če nima kaj delati, je kar živčen.

Rodili ste se v Kamnem Vrhu. Koliko otrok je bilo v družini in kako ste živeli?

Res. V družini smo bili štirje otroci. Živeli smo skromno in delovno. Ko je umrl oče, smo živeli še težje kot prej.

Ste se vedno ukvarjali s krovstvom?

Ne, pred tem sem delal kot skladiščnik na železniški postaji v Ljubljani.

Nenavadno je to, da ste iz navadnega kmeta postali tesar in krovec. Kako je prišlo do tega? Kdo vas je navdušil za to težko in nevarno delo?

Dobil sem kmetijo, a nismo mogli živeti le od tega, potreben je bil še dodatni zaslužek.

Nekaj česa sem hodil pomagat k nekemu mojstru, kmalu sem se naučil »vezati grušte.«

Ali ste delali sami ali ste imeli ekipo? Katere vrste kozolcev ste postavljali?

Nikdar nisem delal sam, ker vsega ne bi mogel narediti. Vedno so pomagali tudi drugi.

Večinoma smo delali enojne kozolce, bolj malo dvojnih.

Kako se naredi kozolec?

Prišli smo k stranki in najprej vzeli mere. Te smo prenesli na les in ga obžagali. Ko so bili vsi kosi obžagani, smo ga na tleh sestavili. Zato, da smo lahko še kaj popravili, če je bilo narobe. Ko smo začeli zares, smo najprej postavili stebre, nato so prišle na vrsto lege. Ko smo vse to vse pribili, smo začeli postavljati špirovce, za njimi remelne. Seveda so se morale vse mere natančno ujemati. Potem je prišla na vrsto opeka. Preden smo jo položili, je bila že noč.

Gašper Perko, 8. r.

Pod kozolcem

Pred starši sta se skrila,

h kozolcu pobegnila.

Pod kozolcem sta sedela

in se prav lepo imela.

Za roke sta se držala

in se drug drugemu smejala.

Kozol´c ju opazuje

in se jima veselo posmehuje:

»Kar tukaj ostanita,

in lepo se namestita.

Tesno se objemita,

in brez skrbi bodita.«

Še ko luna je sijala,

sta se pod kozolcem en drugemu smejala.

Kozolec, njun zaupnik,

ju skril je v svoj objem,

skrivnosti pa velike

izvedel ni nob´en.

Samo Lenart, 8. r.

Gabrov list

Glasilo učencev OŠ Gabrovka – Dole (tematska številka “Kozolci v našem domačem kraju”)

Letnik: 7, Št.: 1

Šol. l. 2004/2005

Mentorica: Anica Resnik

Računalniško oblikovanje: Igor Hostnik

Zahvaljujemo se vsem, ki so na kakršen koli način sodelovali pri projektu oz. omogočili izdajo glasila:

staršem učencev (popisovalcev) oz. vsem ostalim krajanom KS Gabrovka,

Foto studiu”Vera Zmrzlak” (razvijanje fotografskih posnetkov),

Finomehaniki Stanislav Kubelj s. p., PE: Tiskarna univerze v Ljubljani (tiskanje glasila),

KS Gabrovka (denarni prispevek).

UVOD

Kje so tisti časi, ko so me zgradili?