Intervjuji z ljudmi okrog nas:                   

Rodil si se v Ljubljani, otroštvo pa preživljal na Hohovici, kjer živiš še danes. Kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Bil sem najmlajši od treh otrok v družini. Ker sta brat in sestra precej starejša, sem si družbo iskal pri sosedovih otrocih, s katerimi sem se družil tudi pozneje, ko sem začel hoditi v šolo.

Tega ne bom komentiral.

Na katero srednjo šolo si se vpisal in kako ti je bilo všeč tam?

Hodil sem na srednjo lesarsko šolo v Ljubljano, všeč pa so mi bile predvsem nekatere mlade profesorice.

To je bil nesrečen splet okoliščin. Vojaški rok sem služil v policijski enoti, nato pa opravil potrebne izpite in tam, na žalost, tudi ostal.

Ne. To delo je včasih nevarno in tudi naporno, saj ga moraš opravljati tudi ponoči in včasih tudi 12 ur na dan ali celo več.

Ne, saj imamo na postaji tudi eno policistko in nekaj drugega ženskega osebja.

Gospa Justi, kje ste se rodili in preživeli svoje otroštvo?

Rojena sem bila na Krki pri Novem mestu. Bilo nas je pet otrok. Doma nismo imeli kmetije, ampak le malo zemlje.

Potem ste se poročili in preselili na kmetijo.

Ko sem se poročila na kmetijo, sem bila zelo vesela, ampak kmalu je bilo dela preveč. Rodila sem tudi tri otroke.

 

Babičino življenje

Vsak človek ima zanimivo in pestro življenje. Pa naj bo plemič ali tlačan. Najzanimivejše pa so resnične zgodbe starejših ljudi. Marsikdo izmed njih je moral preživeti vojno. Mednje sodi tudi Frančiška Medvešek, ki stanuje v majhni vasici, imenovani Javorje (pri Gabrovki).

Kot vem, ste se rodili leta 1915. Vaše življenje je bilo zelo pestro. Ali mi lahko poveste nekaj o svojem otroštvu in šolanju?

Trikrat na teden smo hodili v šolo, tisti, ki smo živeli daleč, ostali pa so imeli pouk vsak dan. Šest let sem morala hoditi iz Laz v Gabrovko peš. V šoli smo se učili pravopis, zgodovino, zemljepis, branje in računstvo. Nismo imeli športne vzgoje, kakor jo imate sedaj. V prvi razred smo hodili ob ponedeljkih, sredah in petkih; v drugi razred pa ob torkih, četrtkih in sobotah. Vsak dan sem bila v šoli, tudi pozimi.

Ali ste kdaj odšli služit h kakšni družini?

Starši me niso nikoli pustili. Enkrat sem hotela iti, pa mi niso dovolili. Morala sem delati doma. Ostalih šest otrok pa je služilo.

O, izbiro sem imela veliko. Lahko bi živela v Španiji. Ne vem, kako to, da sem prišla ravno sem, v Javorje.

To je res. Bili smo prijavljeni, da po nas pridejo Nemci, ko pa so prišli, nas niso odpeljali v taborišče, saj sem pričakovala še enega otroka. Oče pa mi je iz Laz poslal pismo, da naj pridem domov, drugače me ne prizna za svojo. To pa je bil drugi razlog, da smo postali begunci.

Kako pa ste se preživeli po vojni?

Vse begunke smo šle prosit za žito. Kar sem dobila, smo nato posadili. Prvo leto je bila letina zelo dobra, drugo leto pa smo pridelali enkrat manj, kot smo posadili. Vse življenje sem zelo trpela, sedaj pa trpim zaradi bolezni.

 

Bratova tablica za pisanje

Moja mama Marija Kotar ni ravno slavna oseba, čeprav se meni zdi nekaj posebnega, saj je seveda moja mama, ki ima pestro življenje.

Kako si živela v mladosti?

Imela sem težko življenje, saj smo živeli v Moravški Gori, na majhni kmetiji. Možnosti zaslužka ni bilo. V družini nas je bilo sedem otrok, poleg mene je bila še ena sestra in pet bratov. Mama je bila gospodinja, ata pa se je ukvarjal s krovstvom.

V šolo smo hodili vsi otroci. Nižji razredi so hodili dopoldne, višji pa popoldne. Pisali smo s črnilom in navadnim peresom, ki je imelo držalo. Nekaj časa sem v šolo hodila v Moravče, potem pa v hišo, kjer danes živi gospa Kožamelj.

Prebrala sem dosti knjig, njihovih vsebin pa se ne spominjam. Edina knjiga, ki mi je posebej v spominu, je Miklova Zala, zapomnila pa sem si jo zlasti zato, ker so kasneje to igro igrali na prostem. To sem si takrat tudi nekajkrat ogledala. Mama nam je ob večerih na peči prebirala knjige in takrat smo bili res srečni.

Kaj si počela po končani osnovni šoli?

Po končani osnovni šoli sem ostala doma pri starših, kjer sem jim pomagala pri delu. Ko pa sem bila stara dvaindvajset let, sem se poročila in odšla od doma. Rodila sem dva otroka.

Danes najraje delam v vinogradu in na njivi, saj se edino takrat sprostim, drugače povedano, uživam.

Oče Anton Femc je pomagal pri izgradnji cerkve. Težko je našteti vse, kar je doživel in počel.

Rodili ste se v Ljubljani, živeli pa ste na kmetiji v Gabrovki. Kako ste preživljali otroštvo?

Bil sem srečen otrok. Živel sem na kmetiji v Gabrovki. V naši družini smo bili štirje fantje. Veliko smo pomagali pri opravilih na polju, hlevu, travniku ... V osnovno šolo sem hodil v Gabrovko. Naredil pa sem šest razredov osnovne šole.

Trbovlje je bilo zame šok. Predstavljaj si, da prideš iz lepe okolice v mesto, ki ima mnogo velikih stavb. Zveze z Gabrovko so bile zelo slabe. Domov sem prihajal vsak teden. Po pouku sem hodil po mestu, namesto da bi se učil. Zato sem komaj naredil zidarsko šolo.

Moj oče je bil tesar, zato sem ga večkrat opazoval pri gradnji in obnovi hiš. V začetku sem malo znal. Večino zidarskih del sem se naučil od očetovih prijateljev, ki so bili zidarji in so skupaj delali. Po opravljeni šoli sem odšel v službo v Gradmetal v Litijo. Tam sem bil zaposlen malo časa. Ker sem dobil boljšo in lažjo službo, sem šel za sprevodnika na avtobus; zaposlil sem se v podjetju SAP-INTEGRAL. Ko je SAP propadel, sem dobil službo v Predilnici v Litiji, kjer sem delal 14 let. Tudi tukaj so me odpustili. Sedaj sem v službi pri podjetju Trgograd. Tu opravljam zidarska dela.

Šli ste tudi v vojsko. Kaj nam lahko poveste o služenju vojske?

V vojsko sem šel, ko sem bil star 19 let. Služil sem jo na tromeji med Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo. V takratni Jugoslaviji. Tam sem prebil eno leto in pol, zato se spominjam mnogih doživetij iz tistega časa. Z vojaki sem pomagal graditi tudi eno skladišče. Ko sem prišel iz vojske, pa sem pomagal pri popravilu cerkve v Gabrovki.

Moje otroštvo ni bilo preveč rožnato. Zlasti oče nas je vzgajal s trdo roko. V družini nas je bilo pet otrok, od tega tri dekleta in dva fanta. Če izvzamem nekaj pretepov, smo se otroci kar dobro razumeli. Ob večerih, ko še ni bilo televizije, smo pogosto kartali ali igrali človek ne jezi se.

Predvsem sem rada prodajala, zelo pa me je veselilo delo z ljudmi.

Če se ne motim, te je kasneje zaneslo v druge poklice ... Ni tako?

Delam pri samostojnem podjetniku.

Šivam rokavice, ki so za različne potrebe. Bombažne so v treh velikostih, ravno tako usnjene in iz velurja.

 

Otrok, ki se je prekmalu odločil priti na svet

Na osnovni šoli Gabrovka imamo profesorja, ki kar pogosto ves besen stopi na hodnik in povzdigne svoj glas. Ko smo bili še mlajši, smo slišali le, da je fizik. Kasneje smo ga spoznali. Koga? Učitelja Igorja Hostnika.

Kdaj in kje ste se rodili?

S svojim prihodom sem presenetil starše, na svet sem prijokal 3. 8. 1962, kar v domači hiši v Gabrovki, kjer še danes živim.

V osnovno šolo sem hodil v Gabrovki. Razred mi je bil všeč. V šolo smo hodili po znanje in malce zabave.

Šolanje ste nadaljevali na gimnaziji. Zakaj ste se tako odločili? Zakaj prav na Ledini?

Navduševal sem se tudi nad lesarstvom, vendar sem skupaj s starši ugotovil, da bi bil v tej smeri omejen, česar pa nisem želel. Gimnazijo Ledino sem poznal, kajti obiskovala jo je tudi moja sestra.

Izbira fakultete mi je povzročala težave. Izbiral sem med farmacijo, medicino in fiziko. Pojavila pa se je tudi težava okoli vojske. Ker me je delo z otroki že dolgo veselilo, sem na koncu izbral pedagoško fakulteto. Ker me je zanimala fizika, sem se odločil zanjo.

Sigurno se vsi zgledujemo po starših. Ali njihov način z veseljem uporabljamo ali pa delamo ravno nasprotno. Vmesnih poti skoraj ni.

Žal mi ni bilo nikoli. Mogoče me kdaj pa kdaj pri mojem delu omejuje. Kljub temu pa je Slovenija tako majhna, da velikih razdalj ni.

Kdaj si se rodila, kje si živela in kakšna je bila vaša hiša?

Rodila sem se 14. 12. 1943, to je med 2. svetovno vojno, v kateri je oče umrl. Imela sem še brata Janeza, kasneje, ko sem že sama imela otroke, pa se je rodila še moja polsestra Iva. V hiši v Gabrovki smo imeli eno sobo in eno kuhinjo.

Za kosilo smo največkrat jedli krompir, solato in zelje, meso le redko kdaj. Za večerjo pa skoraj vedno kos kruha in mleko.

Delala sem v Presadu v Gabrovki in kasneje v IMV Mirna (Industrija motornih vozil).

Kaj pa družina?

Leta 1965 sem se poročila z Jožetom. Imam štiri otroke in vsi so že poročeni in imajo svoj otroke, jaz pa sem upokojena.

Kje si se rodila in kje si preživljala svoje otroštvo?

Rodila sem se leta 1953 na Veliki Loki. Bila sem drugi otrok v družini. Našo družino je preživljal moj ata, ki je bil takrat v službi na železnici. Razmere so bile zelo skromne. Imela sem veliko prijateljev iz vasi, s katerimi še zdaj prijateljujem.

Prvih šest let sem hodila v Šentlovrenc. Ker takrat še ni bilo javnega prevoza, smo v šolo hodili peš kar eno uro in pol. Od četrtega razreda naprej smo sami obdelovali šolski vrt, da smo si prislužili šolsko malico. Namesto športne vzgoje pa smo šli na vrt okopavat zelje in fižol.

Naslednji dve leti pa sem šolanje nadaljevala v Trebnjem. Milila sem, da bodo razmere boljše, a je bilo še slabše. Med počitnicami smo obdelovali državno posest na Mali Loki, da smo si zaslužili za šolske potrebščine. Največkrat smo pobirali krompir in obirali borovnice.

Kje ste službovali?

Ker so bile razmere v družini slabe, sem se zaposlila takoj po končani osnovni šoli. Takrat so bile službe "lahek plen" in so te sprejeli brez vsakršnega šolanja. Tako je bila moja prva služba v Trebnjem v tovarni Tip-top, kjer smo izdelovali konfekcijska oblačila. Tja sem se vozila s kolesom, pozimi pa sem hodila peš. Tu sem nehala službovati 1975. leta.

S svojo službo v Trebnjem sem prenehala, ker sem se poročila s prvim možem Tonetom. Preselila sem se v Razbore in si službo poiskala v Čatežu v tovarni ELMA. Tako sem imela krajšo pot do službe. Istega leta sem rodila prvo hčer Matejo in tri leta pozneje še drugo hčerko Metko. 1981. leta pa je mož umrl za srčnim infaktom in tako sem se morala postaviti na svoje noge. Sama sem morala skrbeti za svoja otroka.

 

Babičina otroška leta v vojni grozoti

Babice in dedki vedo veliko povedati o vojni, ker so jo tudi doživeli. Zato sem se odločila,

da obiščem babico Lojzko in jo povprašam o času, ko je bila pri nas vojna.

Kje ste bili med vojno?

Ker smo živeli na takratni meji med Italijo in Nemčijo, so Nemci zahtevali, da izpraznimo domačije. Preselili smo se na drugo stran, kjer je bila italijanska vojska. Družina je štela 11 članov, zato sem morala oditi k sorodnikom. V Moravče. Starši, moje sestre in brati pa so živeli kar v zidanici v Štorovju. Starejša sestra pa je odšla v Nemčijo na prisilno delo.

Bila sem še otrok. Imela sem 13 let. Zelo nerada sem se ločila od staršev, bratov in sester, saj sem se bala, da jih nikoli več ne bom videla. Po vojni sem ostala pri njih še tri leta, ker so nemški vojaki požgali domačijo.

Ja, pogosto so prišli. Spomnim se, ko so nam vzeli mernik orehov, vzeti pa so hoteli še svinjo. Svinja je bila ravno breja, pa se je gospodar le zmenil, da so vzeli drugega prašiča. Vzeli so nam tudi šajtrgo in v njej odpeljali prašiča.

Kje in kdaj ste se rodili?

Rodila sem se na Vodicah, 12. 12. 1919.

Kako ste preživljali otroštvo?

V družini je bilo pet otrok. Starša sem izgubila že zgodaj. Očeta pri 14, mater pa pri 24. Poročila sem se pri 26. Mož je bil kovaški mojster.

Rodila sem deset otrok. Trije so umrli zelo zgodaj.

Kaj ste počeli, ko ste bili sami doma?

Večinoma sem skrbela za kmetijo, ko pa so prišli otroci iz šole, smo delali na polju in skrbeli za ostala gospodinjska dela.

Kdaj in kje ste se rodili?

Rodil sem se avgusta 1950 v Stari Cerkvi pri Kočevju.

Kje ste se šolali in kako ste doživljali svoja šolska leta?

Do 5. razreda sem se šolal v rojstnem kraju, nato pa sem dokončal osemletko v Kočevju. Moja šolska leta so bila zelo zanimiva v primerjavi z osnovnošolci v sedanjem času. Bila je precej drugače.

Leta 1974 sta bila zaposlena v takratni milici moja dva bratranca, ki sta me nagovorila za delo v uniformi. Tam sem se izučil za miličnika in ostal v tem poklicu do leta 1992.

Kaj ste počeli pri milici?

V službi sem počel vse, kar se tam počne: opravljal sem delo v prometu in varnostnih okoliših, odkrival storilce kaznivih dejanj itd. Bil sem tudi dve leti v tujini v Milanu v takratnem jugoslovanskem generalnem konzulatu.

Leta 1992 sem izstopil iz organov za notranje zadeve (policije) in se zaposlil pri znancu, kjer sem zaposlen tudi zdaj. Sedaj se bližam upokojitvi, zato ne nameravam več menjati službe.

 

O lastniku Resnikove kašče in organizatorju kontrolne točke v Moravčah

Moravče pri Gabrovki so znane po več kot 150 let stari Resnikovi kašči, hiši Tone Zidarjeve in še drugih znamenitostih, med drugim tudi po POPOTOVANJU OD LITIJE DO ČATEŽA ali POPOTOVANJU PO LEVSTIKOVI POTI.

Eden izmed organizatorjev je tudi Milan Resnik, ki organizira kontrolno točko v Moravčah in pogosti popotnike z raznimi dobrotami.

Rodil si se na Tlaki. Kako velika je bila vaša družina? Kako pestro je bilo tvoje otroštvo?

Naša družina je bila kar številčna, imam dve sestri in enega brata. Z nami je živela še babica, tako da smo bili s starši sedemčlanska družina.

Moje otroštvo je bilo zelo pestro in delovno, saj sem rasel na hribovski kmetiji. Bil sem drugi otrok v družini, zato sem moral že zelo zgodaj pomagati pri kmečki delih in paziti na mlajša brata in sestro. Imam zelo lepe spomine na vse cerkvene praznike, ker smo jih vedno praznovali skupaj, tako v cerkvi kot doma, čeprav je bilo to v tistem času nenavadno in se mi je kdo izmed mojih prijateljev posmehoval.

Po osnovnem šolanju v Gabrovki sem šel prvič od doma v daljno Škofjo Loko, kjer sem se izučil za mizarja. Vojaški rok sem odslužil v JNA v dveh mestih: šest mesecev v Postojni, ostalih devet pa v Gornji Radgoni. Pri osemnajstih letih sem imel vozniški izpit in svoj avto, fička, s katerim smo v prostih dnevih ob koncu tedna z družbo prekrižarili severno Dolenjsko. Nekaj časa sem bil zaposlen v MIZARSTVU GABROVKA, sedaj pa še vedno delam v LESNI INDUSTRIJI LITIJA.

Katerega leta si se preselil v Moravče?

V Moravče sem se preselil leta 1983. Takrat sem se namreč poročil in zaživel skupaj z ženo Darjo na njenem domu. Tega leta se mi je rodil prvi sin Gregor.

Pri "popotovanju" sem prvič sodeloval leta 1988. Tega leta se je rodil tudi moj drugi sin Rok.

Naša ponudba je, mislim vsaj, kar popolna. Poskrbimo za ogled kašče, žigosanje kartonov, hrano, pijačo in glasbo ter kulturno razvedrilo.

Pri pripravi in izvedbi mi pomagajo družina, sorodniki in prijatelji.

Vsako leto pravim, da je bilo to zadnje leto, vendar se prihodnje leto ponovno opogumim.

Želim si lepega vremena in veliko veselih ter zdravih pohodnikov.

Kdaj in kje si se rodila?

Rodila sem se 27. avgusta 1966 v poznih večernih urah v Ljubljani.

Najlepše spomine imam na predšolska leta, ki sem jih preživljala v Hohovici, v majhni stari hiši ob potoku in mlinu. Z mlajšo sestro in sosedovimi otroki smo se največ igrali ob vodi in v gozdu. Lovili smo ribe in se morali marsikdaj skriti pred ribiči, da nas niso kaznovali.

Ribarjenje mi je bilo poseben užitek. Za ribiško palico sem si morala odrezati dolgo in ravno leskovo vejo. Nanjo se navezala laks in trnek. Za vabo sem ponavadi izpod kakega kamna ali štora izkopala glisto. Najbolj grozljivo je bilo to vabo natakniti na trnek. Nekega dne ribe niso dobro prijemale in sem se vsega kmalu naveličala. Trnek z vabo sem pustila kar na tleh sredi dvorišča. Po dvorišču je hodil domači petelin in z velikim veseljem pojedel slastno glisto. Tako sem namesto postrvi ujela na trnek velikega belega petelina. Palico sem dala na ramo in se po dvorišču sprehajala z ulovom in - o, groza - to je zagledala mama. Sledilo je vpitje in vreščanje, konec koncev pa smo dobro jedli.

Prva leta smo v osnovno šolo hodili v Gabrovko peš. Pouk smo imeli tudi popoldne. Hodili smo v skupinah, tudi po deset ali več učencev skupaj iz istega kraja. Na poti v šolo in domov se je marsikaj dogajalo. Da smo prehodili pot, dolgo približno tri kilometre, smo včasih porabili tudi več ur. Gazili smo v sneg, ki nam je včasih segal do pasu. Po spluženi poti nam ni bilo zanimivo hoditi, zato smo raje gazili po celem snegu po travnikih. Domov smo prišli vsi utrujeni, mokri in premraženi. V četrtem razredu smo se preselili v novo hišo v Moravčah. Tedaj je bil že organiziran šolski prevoz in največjih užitkov šole smo bili prikrajšani.

Že v osmem razredu nas je čakala težka odločitev, na kak način si bomo v življenju služili kruh. Ker nisem imela nobenega posebnega veselja do določenega poklica, sem se zaradi štipendije, ki sem jo dobila v Presadu, odločila za srednjo ekonomsko šolo. V tistih letih je bila štipendija tudi zagotovilo za službo. Zaradi finančnih težav sem namesto v internatu stanovala pri stricu, kar je bilo precej ceneje. V prvih mesecih sem imela hudo začetniško krizo. Zdelo se mi je, da se mi podira svet in sem hotela vse pustiti in oditi domov. Po pogovorih s starši in drugimi sošolci sem ugotovila, da smo vsi na istem in da se moramo s problemom soočiti in ga rešiti, ne pa se pred njim skrivati in bežati. Šolo sem končala s prav dobrim uspehom in se po zadnjih počitnicah zaposlila.

Po petnajstih letih službovanja sem ugotovila, da je delo v računovodstvu zelo zanimivo in nikakor ni dolgočasno, kakor si marsikdo predstavlja. Tu spremljaš poslovanje podjetja. Vse informacije se v končni fazi zbirajo in obdelujejo prav v računovodstvu. Tu vidiš, komu in koliko je podjetje prodalo, dnevno kličeš kupce za njihova plačila, plačuješ obveznosti za kupljen material, obračunavaš plače in poslušaš pritožbe delavcev, se z dobavitelji pogajaš za razne popuste, direktorja opozarjaš na previsoke stroške, knjižiš vse poslovne dogodke na različne konte in na koncu delaš poslovna poročila za zunanje in notranje uporabnike. Dolgčas nam ni nikoli.

 

Moravške gore ne bi zamenjala za nobeno drugo mesto

Moja mami Marinka Potrbin je po poklicu frizerka. Ta poklic je kar nekaj let uspešno opravljala. Ko pa se je rodila moja mlajša sestra, je zaradi njene bolezni poklic opustila. Sedaj je minilo že osem let, odkar je doma. V prostem času riše na steklo.

Kakšna se ti zdi Moravška Gora kot rojstni kraj?

Moravška Gora se mi zdi zelo lep hrib z veliko zidanicami in vinogradi. Poleti je to prelep kraj, obsijan s soncem, zime pa znajo biti ostre z veliko snega. Tukaj je bilo življenje vselej trdo in garaško. Strmine so bile in bodo, a če si tu rojen, si bregov, samote in odločnosti vajen. Tega kraja ne bi zamenjala za nobeno drugo mesto.

Otroštvo sem preživljala na kmetiji, ki to ni, in na strmini, kjer raste nekaj trsja. Imeli smo kos zemlje, na katerem smo pridelovali zelenjavo. V naši družini sva bila samo dva otroka, moj starejši brat in jaz. Ob nedeljskih popoldnevih smo hodili k stari mami. Tam smo se skupaj z bratrancem in sestrično igrali. Nekega dne smo se odločili, da si sestavimo čisto pravo leseno hiško. In smo jo tudi sestavili.

Tako sem se odločila, ker enostavno nisem vedela kam. Vendar sem čez čas ta poklic vzljubila. Ker je delo razgibano, ustvarjalno in delaš z ljudmi, skratka, nikoli ti ni dolgčas.

 

Triglav! Pravite, da pri šestdesetih ni mogoče?

Vsako leto, s pomočjo Slovenskih novic, organizirajo vzpon stotih žensk na Triglav. Tega se je leta 1999 udeležila tudi Pavla Resnik - moja mama.

Rodila si se v Brezjah pri Gabrovki, v družini Hribar. Kako si doživljala svoje otroštvo?

Bilo nas je trinajst otrok, jaz enajsta po vrsti. Dela je bilo veliko, za vsakdanji kruh, saj tedaj ni bilo drugih dohodkov. Preživljali smo se z domačimi pridelki. Ker nismo bili razvajeni, smo bili zelo srečni, bolj kot sedaj. Ob večerih smo igrali družabne igre, npr. z doma narejenimi kartami, igrali smo špano, volka, človek ne jezi se ... Ob večerih smo tudi molili. Med 2. svetovno vojno pa je bilo naše življenje še težje.

Ne, in sicer zaradi pomanjkanja denarja. So pa šolanje nadaljevali moji štirje bratje.

Bili so lepi in težki časi.

Povila sem štiri otroke: Nado, Milana, Viktorja in Olgi.

Kateri je po tvojem mnenju tvoj največji podvig?

Vesela sem, saj sem pri svoji starosti dokazala, da sem Slovenka.

Moj cilj je, da bi še čim dlje ostala s svojimi najdražjimi.

Večina učencev v osmem razredu ne ve, kam bi se vpisali naprej v srednjo šolo, tudi s Tjašo Korelc je bilo tako.

Kje si se rodila?

V Ljubljani.

V Gabrovko.

Na škofijsko gimnazijo.

Ne, ampak nikoli več se ne bi odločila enako.

Na Filozofsko fakulteto, in sicer na enopredmetni študij filozofije.

Čemu? Kaj te je pritegnilo?

Ne vem, morda bom tam našla odgovore na mnoga življenjska vprašanja.

Uspeh ni vedno viden. Ni samo tisto, kar se da pokazati s prstom. Mnogo je malih, notranjih zmag, velikih po svoji pomembnosti.

Ni važno, kaj počnete, pomembno je samo, da veste, kaj hočete in prepričanje, da to res hočete!

 

Spomini na otroštvo na kmetiji

Otroštvo na kmetiji je bilo veselo, razigrano in tudi delovno. O tem sem povprašal svojega očeta Jožeta.  

Vem, da so bile včasih družine z več otroki. Koliko otrok vas je bilo in kateri po vrsti si bil ti?

V družini nas je bilo sedem otrok, eden je devet mesecev po rojstvu umrl, in sicer zaradi pljučnice. Bil sem četrti otrok po vrsti. Imam še dva brata in tri sestre. Ker smo bili velika družina, smo si spalne prostore delili. Svoje sobe nisem imel, delil sem jo še z bratom.

Ko sem bil še manjši, smo se poleti, z otroki, zunaj veliko žogali in igrali preproste igre. Pozimi pa smo se hodili sankat ali smučat na hrib. V bližini je bila tudi luža, kjer smo se otroci, ko je zamrznila, drsali. Drsalk pa seveda nismo imeli, za drsanje smo uporabili kar gumijaste škornje.

Doma, na dvorišču, smo imeli le vodnjak, kjer voda ni bila pitna, zato smo si ob vročih poletnih dneh žejo tešili pri studencu, ki je izviral v dolini. Otroci smo v poletnih dneh vsak dan hodili k studencu po vodo.

V šolo smo se z ostalimi otroki vozili s kolesi. Pot nam je hitro minila, saj smo se med vožnjo veselo pogovarjali. Le kadar je deževalo, smo morali pešačiti. Da je bilo pozimi v šoli toplo, smo skrbeli kar mi, učenci: drva smo nalagali v peč kar med odmori ali pa med šolskimi urami. V tistih časih nismo imeli vedno denarja za malico, zato sem jo prinesel kar od doma.