V jubilejnem letu, ko vstopamo v novo tisočletje, pozdravljamo tudi 30. obletnico folklornega festivala v Beltincih. Mednarodni folklorni festival je krona našega kulturnega življenja. Od začetnega druženja le folklornih skupin se je festival z leti širil in postal vseobsegajoča predstavitev našega tradicionalnega življenja. Z gostovanjem tujih folklornih in glasbenih skupin imamo v Beltincih priložnost spoznavati bogastvo svetovnih kultur, posebnosti, ki zaznamujejo nam bližnje in daljne narode. Vse bolj je namreč v dobi informatike in globalizacijskih procesov, ki teži k brisanju občutljivih razlik med posameznimi kulturnimi skupinami, pomembno ohranjanje teh posebnosti, ki nas označujejo. Ohranjanje teh posebnosti prinaša v svetovni prostor bogastvo različnosti, ki daje več ustvarjalnega duha in vodi k strpnosti in spoštovanju do vsakega posameznika. Z ohranjanjem naše kulturne dediščine dodajamo svoj delež slovenski kulturi, tisti povezovalni energiji, ki je bila v preteklosti temeljnega pomena za vzpostavitev in obstoj nacije. Še toliko bolj pomembno je to v današnjem času, ko v Sloveniji radi pozabljamo na naše bistvo in slepo sledimo trendom, ki nam jih postavljajo svetovni mediji.
V tej luči vidim festival kot naš iskren hvala očetovskim koreninam, ki so nas oblikovale v pokončne in trdne Slovence v Prekmurju. Festival kot dan slovenske folklore združuje folkloriste in vse ljubitelje folklore. Prav slovenska folklora v svoji različnosti kaže bogastvo našega naroda, kljub njegovi geografski majhnosti. Festival je tudi priložnost srečevanja in povabila prijateljev v Beltince. Ob veselem vzdušju se spletajo marsikatere prijateljske vezi. Izmenjavajo se ideje, pogledi, ki dajejo nova spoznanja in dajejo novega zaleta skupnemu življenju.
Ob tem jubileju izrekam zahvalo vsem tistim posameznikom, ki vlagajo svoj trud in čas za bogatitev naše kulture. Čestitke še posebej organizatorjem za ohranjanje našega festivala.

Na eni letošnjih proslav ob obletnici folklorne skupine so v slavnostnem nagovoru naštevali, kateri so bili njihovi najpomembnejši nastopi. Na prvo mesto so dali sodelovanje na beltinskem folklornem festivalu in pri tem poudarili, da ne samo zaradi pomembnosti, ker nedeljska festivalska prireditev v zadnjih letih šteje za državno srečanje slovenskih folklornih skupin, ampak predvsem zaradi izredno toplega sprejema in domačnosti, zaradi česar jim ta nastop pomeni nepozabno doživetje. Prav gotovo je taka pohvala za festival največje priznanje, ki ga more dobiti. In podobnih pohval je bil deležen od vseh, ki so na njem kadarkoli sodelovali.
Po svoji vsebini ni drugačen od mnogih folklornih festivalov po svetu. Ti so začeli nastajati predvsem po drugi svetovni vojni kot odgovor na vprašanje, kaj storiti, da se taka morija ne bi več ponovila. Eden od vzrokov za medsebojne spore in sovraštvo je, da se narodi med seboj slabo poznajo, da večina ne vidi čez lastni plot. Najlepše pa se je mogoče spoznati, če si odkrijemo, kako čustvujemo, se veselimo, pojemo, plešemo in igramo. In ko slišimo pesem drugih in občudujemo njihov ples, spoznavamo, da so naša čustva sorodna, če ne enaka. To pa je že ena od poti k odpravljanju predsodkov in rojevanju prijateljstva. Zato si je večina festivalov tako kot beltinski izbrala geslo, da pesem in ples družita narode.
Tako geslo je že ob samem začetku pred tridesetimi leti narekovalo, da je festival postal mednaroden. Najprej iz želje, da bi povezoval rojake v zamejstvu in zdomstvu ter pripeljal v Beltince skupine iz sosednih držav. Pozneje so postale želje večje in njegovi gostje so začeli prihajati tudi iz bolj oddaljenih dežel. In v tem je bil na Slovenskem edinstven, ob samem začetku tudi v nekdanji skupni državi.
Slovenija je imela nekaj časa velik folklorni festival v Kopru, ki pa ni imel mednarodnega značaja, saj so na njem nastopale samo skupine, resda najboljše, iz tedanje Jugoslavije. Kljub veliki podpori države zaradi organizacijskih težav ni obstal. Nekaj časa so ga skušali nadomestiti Praznični dnevi slovenske folklore, a jih kot samostojno prireditev na slovenski obali niso znali obdržati. V okrnjeni obliki se je prireditev selila po Sloveniji, bila celo gostja beltinskega festival, dokler nazadnje ni postala njegov sestavni del, saj je nedeljsko popoldne posvečeno državnemu srečanju slovenskih folklornih skupin. S tem je festival postal deležen tudi denarne pomoči države.
Beltinski folklorni festival je svojevrsten čudež, saj je kljub mnogim, pogosto skoraj nepremostljivim težavam in brez stalnega denarnega vira obstal ter bil na Slovenskem mnogo let edini pravi folklorni festival, dokler se mu ni pridružil festival v Mariboru.. Ta je s svojo velikopoteznostjo, ki jo zmore le profesionalno vodstvo, postal predvsem velik mednaroden festival. Beltinski pa z zaključno prireditvijo, ki "postavlja na ogled" slovensko plesno izročilo, ni več samo prekmurski, ampak je postal osrednji slovenski festival, ne da bi opustil tudi mednarodni značaj.
Slovenski festival je vedno bil, saj sta ga rodila ljubezen do domače pesmi, glasbe in plesa, do vsega, kar nas opredeljuje kot narod, ter zavest, da je potrebno spoznavati kulturo prednikov, da bomo laže razumeli sedanjost. Ob želji, da spoznavamo pesmi, glasbo, plese in šege drugih narodov in dežel, se zdi ta potreba še bolj pomembna. Vedno znova smo presenečeni, kako se Slovenci kljub maloštevilnosti ne poznamo dovolj med seboj, kako malo vemo, kako je teklo in še teče življenje v posameznih slovenskih pokrajinah, kako malo vemo na primer o Prekmurju. Oblikovalci beltinskega festivala so se te potrebe zavedali vseh trideset let in si po svojih močeh prizadevali, da so se obiskovalci seznanjali z izročilom vseh območij slovenskega narodnostnega ozemlja, a hkrati poskrbeli, da so na številnih spremljajočih prireditvah in razstavah spoznavali ljudsko kulturo Beltinec in Prekmurja sploh. Vrh teh prizadevanj so vsakoletne sobotne predstavitve vasi iz občine Beltinci, ki so vedno zanimive za domačine, vse bolj pa tudi za goste od drugod. Niso pa ostali gluhi za nove tokove v predstavljanju ljudskega izročila. Na sobotni večer številni poslušalci lahko prisluhnejo, kako sodobni domači in tuji poustvarjalci razumejo in doživljajo ljudsko pesem in inštrumentalno glasbo.
Poseben čar dajeta beltinskemu festivalu čudovito okolje grajskega parka in nezamenljiva prekmurska hiša na prizorišču, ki omogočata, da prikazi plesov zažive kot na resnični plesni zabavi. Prazničnega festivalskega vzdušja pa ne bi bilo brez zvestega domačega občinstva, ki leto za letom prihaja na prireditve v park. V njem in prirediteljih so nastopajoči in obiskovalci od drugod vseh trideset let spoznavali prekmursko gostoljubnost, odprtost in prijateljsko naklonjenost. Te lastnosti so redke in zato ni naključje, da je nastopanje na beltinskem festivalu doživetje, ki ostane za vselej zapisano v srcu.
Vseh trideset let je festival živel in se razvijal po zaslugi navdušencev, ki so brez plačila nešteto svojih prostih ur žrtvovali za to, da so prireditve nemoteno potekale. Spremenjeni način življenja taki požrtvovalnosti ni več naklonjen. Ali je bo v bodoče še dovolj, da bo festival živel nadaljnjih trideset let? Mi to želimo, saj Slovenija tak festival potrebuje, a hkrati trepetamo za njegovo usodo.

Že tri desetletja nas v beltinskem parku vsako leto ob tem času družijo ples, pesem, glasba, šege in navade. Bili smo gostitelji tisočev članov folklornih skupin in množice ljubiteljev ljudskega izročila, ki so nas iz leta v leto spodbujali, da smo prireditev znova in znova pripravljali, jo razširjali in z različnimi oblikami ljudskega izročila dopolnjevali njeno podobo. Iz ljudskega izročila se nam odkrivata duša in značaj nekega naroda. Folklorne in druge podobne skupine to izročilo z ljubeznijo poustvarjajo in ga posredujejo sedanjim rodovom ter ga na ta način varujejo pred pozabo. Z njihovo pomočjo se vračamo v pretekla obdobja in podoživljamo, kako so delali, se veselili in praznovali naši predniki.
V Beltincih je folklorna dejavnost pognala globoke korenine, njeni začetki segajo že v desetletje pred drugo svetovno vojno. Folklorna skupina je z domačimi plesi postala simbol tega kraja. Prav to dejstvo je pred tridesetimi leti zbudilo v nas željo, da Beltinci postanejo žarišče predstavljanja ljudske kulture, da bi tu na srečanjih folklornih skupin spoznavali izročilo ožje in širše domovine ter sosednih in drugih držav. Tako je nastal festival z geslom "Pesem in ples družita narode", katerega jubilej danes slavimo. Ustvarili smo prireditev, ki je dokazovala možnosti sožitja še v času, ko se je zdelo, da so za kaj takega razlike prevelike. Ob spoznavanju izročila so se krepila prijateljstva, ki niso nikoli zamrla.
Poseben poudarek smo dali povezovanju zamejskih Slovencev z matičnim narodom. Že leta 1978 smo bili gostitelji slovenskih folklornih skupin iz Madžarske, Avstrije in Italije. To jim je omogočilo, da se niso povezale le s skupinami matičnega naroda, ampak so se spoznale tudi med seboj, kar so potrjevali poznejši stiki in medsebojni obiski. Takrat je g. Marjan Olip iz Sel pri Borovljah povedal: "S takim delom ohranjate, kar je bilo našim prednikom pri srcu in jim pomagalo kljub hudemu pritisku potujčevanja ostati zvesti jeziku ter svoji narodnosti. Hkrati pa sedanji rod vzgajate k zvestobi do tega, kar je bilo sveto našim pradedom. Prav na festivalih spoznavamo vso lepoto slovenskega kulturnega bogastva, se povezujemo med seboj in spodbujamo k vztrajnosti v skupnem boju za ohranitev naše narodnosti." Njegove besede so bile takrat potrditev pravilne usmeritve in pomena festivala.
Spoznavali smo bogastvo mnogih narodov. Poleg odličnih skupin iz sosedne Madžarske in Hrvatske so se predstavili Francozi iz Nimesa in Avignona v Provansi, Španci iz Albacette, Italijani iz Sermonete pa člani folklornih skupin iz Finske, Poljske, Češke, Slovaške, Nemčije in Avstrije ter še druge skupine iz Toronta, Hamiltona in Montreala v Kanadi in mnoge zdomske. Svoje bogastvo ljudskega izročila nam je tako predstavilo 164 različnih folklornih skupin iz 16 držav s preko 400 nastopi. Skupine so nastopale tudi na spremljevalnih prireditvah, ki smo jih pripravili po Pomurju.
Žal smo zadnja leta izgubili štiri osebnosti, brez katerih bi bilo izročilo prekmurske inštrumentalne glasbe zamrlo. Skupina Miška Baranja, Jančija in Jožeta Kocipra ter Borisa Žaliga ga je ohranjala in ga prenašala na mlade rodove. Nemalokrat pa nam je bila tudi v pomoč pri odkrivanju že pozabljenih šeg in navad, ki smo jih želeli vključiti v naš program. Seveda ne smemo prezreti mnogih drugih, ki so požrtvovalno predstavljali in še predstavljajo posebnosti domačega kraja, od značilnih orodij in del do prehrane. V vseh teh prvinah ljudske kulture se zrcali pretekli in sedanji način življenja prekmurskega človeka. Z različnimi razstavami smo odkrivali zgodovino in podobo Beltinec ter okoliških vasi in tako dokazovali, da se zavedamo svojih korenin in da smo zavezani dediščini, ki so nam jo zapustili naši predniki. V tem smo na Slovenskem dobili mnogo posnemovalcev.
Kulturni pomen beltinskega festivala so strokovnjaki pogosto poudarjali, pohvaljena je bila njegova kakovost in organiziranost. Najvišjega priznanja pa je bil deležen zaradi svoje domačnosti, gostoljubnosti in prijaznosti do nastopajočih ter obiskovalcev. Od mnogih podobnih prireditev po Sloveniji je edini ostal zgolj kulturna prireditev in ni popustil željam po združevanju z veselico. Taka naravnost je pomagala ohranjati domače izročilo, kar je pripomoglo, da je folklorna skupina, iz katere je zrasla zamisel o festivalu, leta 1985 dobila Evropsko nagrado za ljudsko umetnost. Z leti si je festival pridobil zaupanje, zaradi katerega v njegovem okvirju poteka državno srečanje slovenskih folklornih skupin. To mu ne prinaša le denarne podpore Sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti Republike Slovenije, ampak tudi strokovno pomoč. Te je bil deležen že prej, predvsem od etnokoreologa prof. Mirka Ramovša, ki je že leta dolgo naš svetovalec in prijatelj, za kar smo mu nadvse hvaležni.
V začetku, ko še nismo dobivali nikakršne državne pomoči, so nam z gmotno pomočjo stali ob strani, kakor tudi še danes, številna domača velika in mala podjetja, ki so skupaj z nami festival sprejela za svojega. Iskreno smo jim hvaležni, kakor tudi vsem drugim, ki so nam kakorkoli pomagali. Posebna zahvala velja vsem, ki so s svojo zavzetostjo in številnimi urami napornega dela leta in leta omogočali, da so vse prireditve nemoteno potekale. V tem delu pa je bilo tudi veliko prijetnih in nepozabnih trenutkov, ki smo jih doživljali ob iskanju in uresničevanju novih idej in zamisli.. Vse to nas je prijateljsko družilo in nam dajalo novih moči. Marsikdaj smo trepetali ob bojazni, ali bo prireditev uspela ali še bolj, kam s številnimi nastopajočimi in obiskovalci ob slabem vremenu. Saj je skoraj neverjetno, da Beltinci kljub bogatemu kulturnemu dogajanju nimajo svojega kulturnega hrama, da beltinski ljubitelji nimajo pravih prostorov za kulturne dejavnosti.
Dovolite, da se nazadnje zahvalim članom folklornih skupin, ki so nastopali in bodo tudi danes nastopili na festivalskem odru ter ob svojem trdem vsakdanjem delu še najdejo moč in čas, da ohranjajo vrednote ljudskega izročila in z njimi bogatijo naše življenje. Iskrena hvala tudi vam, dragi obiskovalci, ki vsako leto v festivalskih dneh prihajate v beltinski park. Srčno upam, da boste še naprej ostali zvesti festivalu, kajti le z vami bo živel in se razvijal.
Končujem z besedami dr. Zmage Kumer, ki jih je povedala ob podelitvi Evropske nagrade za ljudsko umetnost beltinski folklorni skupini: "Dokler bomo znali ceniti našo ljudsko pesem, šege, ples in svoj jezik, toliko časa bomo ostali kot narod in doprinašali svoj delež k splošni kulturi ter sodelovali v prizadevanjih za boljši in lepši svet."