SEJALEC , 1907

Olje/platno 100 x 120 cm sign. D.sp.: Iv.Grohar 907 Ljubljana, Moderna galerija, inv. Št. 457/S Narodna galerija, stalna zbirka

Ko je Grohar razstavil SEJALCA, jeseni 1907 v Trstu, je kritika v njem takoj prepoznala mojstrsko delo in enega pomembnih doseškov mlade slovenske umetnosti. Njegov vstop v javnost pomeni začetek uveljavljanja mlade umetnosti na domačih tleh. Sliko je slikar sam cenil do 2500 kron, predvidel pa jo je Maks Fabiani za državmni odkup že na tržaški razstavi. Javne ustanove so se sicer zanimale za sliko, vendar ponosni slikar ni hotel popustiti pri ceni. Ob prodaji zapuščine je bila cenjena samo na 1000 kron. Gaber navaja leta 1911, da je Grohar obrezal tudi to sliko. Stele je po Gabrovi pripovedi opisal spočetje ideje v Gostečem, vendar je pripoved brez datuma ali pa razumljena kot spomladi leta 1907. Brejc je v svoji izčrpni študiji prispeval evidenco o Jakopičevem spopadanju s tem motivom od 1905 dalje in podčrtal nenavadno afiniteto Groharjeve slike z Bertholdovo fotografijo. Zdaj, ko je znana natančnejša datacija te fotografije tudi ne more biti nobenega dvoma več, da je Grohar uporabljal isti posnetek. Avgust Berhold

Kar Strahl poroča 1905, da je Grohar zasnoval Sejalca, ki da bo sijajno delo, če ga ne bo »z apnom premazal«. Poročilo govori o temi kot skupinskem projektu v letu 1905, ko že poznamo prve Jakopičeve realizacije. Kaže, da se je Grohar boril z izvedbo figure v svoji lopatični tehniki vsaj dve leti in da mu je šele Bertholdova fotografija pokazala pot iz zagate. Jamov zapis leta 1908, da je Grohar Sejalca delal »iz glave«, krajino pa po naravi, ponavlja Jakopičev opis, ki se lahko nanaša na vmesne faze zorenja kompozicije. Podobe, ki so blizu Groharjevi rešitvi, so bile v tem času pogostne in dosegljive tudi Groharju (na primer: Jugend 1900 št. 15).	Sejalec, okoli 1906, 12.4cm x 16.8cm

Gabrovo pričevanje je dragoceno, ker potrjuje vir v fotografiji in podčrta kompozitivni značaj slike. Izletniška druščina se je namreč na poti v Škofjo Loko dogovorila, da bosta za ozadje kozolec in Kamnitnik. Druga za drugo se nam tako pomembnejše Groharjeve slike razodevajo kot premeditirano zgrajeno ateljejska dela. Morda smo mu dolžni toliko večje občudovanje, saj se slike ne rojevajo iz nekakšnega mističnega pogovarjanja z naravo, temveč jim ton daje čarobna sugestivna umetnikova moč. Kritiške interpretacije slike na tržaški razstavi so na moč zgovorne, saj zapisovalci projicirajo vanjo vsebine, ki jih v sliki ni. Že v prvem trenutku so jo povezali s slovensko zgodovinsko izkušnjo, tako da je postala nacionalna ikona. Recepcija je močno presegla , tako da je Groharjevega Sejalca utemeljila kot podobo slovenskega nacionalnega mita.		IZVOR: 20. maja 1911 sodno zasežen v Jakopičevem paviljonu; Franc Dolenc, Škofja Loka – morda kot poravnva dolga ; Danica Slanc: Preddvor; nakup Sklad SRS 1963;  darilo Mestna galerija 1963 STANJE: Podvojeno platno na novem podokviru, RZSV 1965 (T.Kvas) Katalog:: JP NG 152; S 234
Razstave:		Bibliografija
Trst 1907; Varšava – Krakov 1908 Ljubljana 1911, 1926, 1949, 1958, 1989 Zagreb 1952, - Beograd 1959, 1973 Dunaj 1979 Amsterdam – Emmen 1983 Stuttgart – Regensburg 1984 Wiesbaden 1988		Slovenc 24.X. 1907 E 27, X 1907; DIS 1908 str. 575, SN 3.7.1909  Regali DiS 1910 str. 236 A. Gaber DiS str. 323  Jakopič DiS 1911 str. 366 Vavpotič Sn 1914 str. 115 Anton Podbevšek – Ivan Grohar 1937, str. 145 Stele 1960 str. 25-26 M. Stele 1962 str. 27-28 Čopič 1966 str. 120 Smrekar, Rihard Jakopič GENEZA MITA 1993 str. 20-23 Smrekar, Macesen 1996 Kermauner 1996 str. 85-90 Brejc – Slovenske Aten; Groharjev Sejalec MG Lj. 1994 brez str.
TEHNIKA  V kateri je ustvarjena slika.
Oljne barve: na prehodu iz srednjega veka v renesanso mojster iz Flemala izumi nove barve - oljne barve: pigmenti + lanena olja lahko se niansira, dobi lazure, lahko debelejši nanos, da se popravljat grundirano (podloženo) platno ali les slabe lastnosti: z leti precej potemnijo, sušijo se zelo počasi (nekaj dni) - Mona Lisa slikana 4 leta (zaradi številnih lazur)