Nekaj več podatkov o gradu Borl pa je v svoji seminarski predstavil Domen Zver.

UVOD
Namen moje seminarske naloge je bil spoznati grad Borl, predvsem pa njegovo opremo. Stari opisi nam pričajo o tem da je grad v preteklosti hranil mnoge dragocenosti in zanimivosti. Prvi opisi se pojavijo šele v 19. st in nam govorijo o njegovi zanimivi zgodovini te strateško pomembne utrdbe (večkrat je bil cilj napadov Ogrov in Turkov). Da je s te plati grad še posebej zanimiv nam priča njegova masivna gradnja in lega. V nalogi je nekaj govora tudi o zgodovini in lastnikih, ki so se zvrstili na gradu Borl in ga finančno ter z mnogo okusa opremili do današnjega zgleda.

ZGODOVINA GRADU BORL (kako je grad menjaval lastnike in upravljavce)
Grad  Borl leži na skalni vzpetini nad reko Dravo pri Dolanah, JV od Ptuja, ki je v starodavnih časih obvladoval rečni prehod z brodom blizu stare Štajersko - Ogrske meje.
Prvotna stavba, gradiška utrdba (Borlyn), je nastala že zelo zgodaj, morda v začetku 12. st. Prvič je omenjen leta 1255, kot Anchenstain, ko ga je v fevd od ogrskega kralja Bele dobil gospod Friderik Ptujski, ki je prezidal in utrdil prvotno utrdbo (grad je omenjen še leta 1292-haws ze Anckenstain, leta 1291-Borlyn siue Ankynstain castrum, leta 1335-vest Anchanstain, leta 1337- castrum Ankenstain, leta 1441- vest Ankenstain ter leta 1464 in 1490-gesloss Anckchelstain). Morda so ga pred tem imeli v fevdu vitezi Treumski, ki so ga okoli leta 1200 iztrgali iz madžarskih rok.
Rodbini gospodov Ptujskih (med ptujskimi kastelani je leta 1423 omenjen vitez Fricel iz Borla) so po letu 1438 sledili grofica Ana Schaunberška, od leta 1464 grof Janez Montfortski, od leta 1471 zakupnik Bernard Griebinger, od leta 1478 pa cesarski upravnik Bernard Breunner. Leta 1481 ga je zavzel madžarski vojskovodja Viljem Fettauer in ga upravljal do leta 1488, ko ga je dobil v last baron Jakob Szekely de Khevendt. Szekely so imeli Borl do leta 1595, nato pa se je zvrstilo več lastnikov, med letoma 1620 in 1639 so ga imele pastorke barona Wolfa Vajkarda Herbersteina, grof Henrik Ludvik Thurn pa ga leta 1639 prodal baronu Hansu Karlu Sauerju.  Sauerji so imeli Borl do leta 1801, ko so ga prodali knezu Stanislavu Poniatowskemu, od leta 1803 so gospoščino grada imeli grofica Jožefa Leslie rojena Wurnbrand in njeni dediči, po letu 1901 baronica Adalberta Kòbeck rojena Wurnbrand. Med svetovnima vojnama je bil Borl v posesti delniške družbe Barlin iz Maribora, zadnji lastnici pa sta bili rodbini Vučetič in Weiss iz Zagreba¹.
Med drugo svetovno vojno so bili v gradu nacistično zbirno taborišče in gestapovski zapori, skozi njihove mučilnice je šlo več tisoč ljudi. Nemci so takrat iz gradu odstranili tudi vse priče njegove bogate preteklosti, tako grajsko upravo, opremo, slike, knjižnico in arhiv ter vse to odpeljali v reich. Po vojni je bili v Borlu najprej mladinsko okrevališče in begunski center za otroke iz Egejske Makedonije, leta 1952 so ga obnovili in je bilo do leta 1981 v njem letovišče in gostišče, nato pa so začeli z obnovitvenimi deli, ki trajajo še danes.

OPIS GRADU IN NJEGOVE ARHITEKTURNE ZNAČILNOSTI
Borl je grad z zapleteno tlorisno zasnovo, ki priča o njegovem večstoletnem povezanem razvoju. V grajski kompleks stopimo skozi portal v JV zidu, ki na tej strani zapira zunanje dvorišče. Zid z ključastimi renesančnimi strelnicami, je na vrhu opremljen s cinami. Desno od vhoda je manjši, enonadstropni stolpič v katerem je urejeno renesančno stopnišče, ki vodi v enonadstropen pomožni trakt. Ta trakt se stika z severnim, ki je opremljen z baročno fasado. V njem se v nadstropju nahaja viteška dvorana, pod njo pa v pritličju ladja nekdanje cerkve sv. Trojice, ki je bila v teh prostorih.
Fasado oblikujejo segmenti in trikotna čela nad okni, v pritličju pa zgodnjebaročni portal, okrašen z bisernim nizom. Nad njim je napisana plošča z angelskima glavama, ki pravi, da sta Jurij Friderik Sauer in njegova žena Marija Barbara rojena Trautmansdorf, leta 1675 zgradila ta trakt skupaj s cerkvijo sv. Trojice. Na levi strani dvorišča se mogočen poligonalni bergfrid, ob njem pa je vhod na notranje dvorišče. Portal je rustičen, renesančen, nad njim je v vsaki od obeh etaž preprosta bifora za ravno preklado in oprta s pravokotnim stebričem. Dvorišče ima obliko nepravilnega pravokotnika in je na obeh kratkih ter vzhodni daljši stranici opremljeno z arkadami, ki so v pritličju odprte na slope, v nadstropjih pa na enkrat gosteje postavljene stebriče.
Prostore v zahodnem traktu povezujeta lesena ganka s trebušastima železnima ograjama. V vseh traktih so tako kot v pritličju tudi v nadstropju še delno ohranjeni baročni kamniti portali, v zazidanem loku južnega arkadnega hodnika, tik zraven stolpa, pa je vzidano neogotsko okno. Na steni zahodnega je vzidana spominska plošča iz leta 1957, ki je spomin na koncentracijsko taborišče za slovensko inteligenco med 2. sv. vojno. Na dvorišču stoji baročni vodnjak z ohranjenim kamnitim obročem in kovanim nastavkom. Vodnjak je izjemnih dimenzij - 4 x 4m v obsegu in 20m v globino².

Bergfrid
Stavba je v pritličju obokana v vzhodnem delu pa podkletena, ima vrsto kulturnozgodovinsko in umetnostno zanimivih prostorov. Med njimi izstopa bergfrid, ki je nekakšen iregularen mnogokotnik, ki se kot top klin obrača proti pobočju hriba, od koder bi bilo mogoče pričakovati napad (po Stroparju)³. Bergfrid v pritličju obdaja talni zidec, iznad katerega se povzpne tri etaže visoko. Četrto etažo zaseda ranobaročen stolpič s prvotno čebulasto, sedaj piramidasto streho⁴. Zidava stolpa je neurejena, s klesanci pa so poudarjeni njegovi šivani vogali. Obodna streha je navzven skoraj povsem kompaktna.
Zelo zanimiva je razporeditev prostorov v stolpu. V pritličju sta samo dve manjši čumnati, šele v obeh nadstropjih je notranjost stolpa izrabljena z več in večjimi prostori. V delu stolpa, ki je oblikovan kot klin je stena debela več kot 12 metrov, pa tudi v obeh nadstropjih so zunanje stene v povprečju debele 3 – 4m. Trdnost in masivnost zgradbe kažeta na izredno izpostavljenost in strateško pomembnost  gradu.

Baročna grajska kapela
Med ostalimi prostori je najpomembnejša baročna grajska kapela, urejena v vogalu med vzhodnim in severnim traktom zunanjega dvorišča. Skupaj s sobanama pod viteško dvorano je med leti 1675 – 1684 predstavljala grajsko cerkev sv. Trojice, ki je v teh letih veljala kot farna cerkev.
Kapela je v tlorisu pravokoten in v dve etaži segajoč prostor⁵. V stenah so na straneh polkrožne niše, na vrhu okrašene s štukom, prav tako pa je v obliki friza okrašen vrhnji pas sten, nad s štukom ornamentalno prekrito gredo. Motivno gre predvsem za listovje, v obeh vzhodnih vogalih ob oltarni steni sta plastični poprsji devic s kronama in palmovima vejicama. Štukirani pa so tudi slepi tridelni okenski okviri v vrhnjem delu južne stene, grba, ki ju pridržujejo trije putti in kapiteli pilastrov, ki dajejo stenam plastični poudarek. Stene so okrašene tudi z upodobitvami dvanajstih apostolov v okroglih poljih.
Glavni oltar, ki je nastal leta 1675, krasi slika, ki je ena redkih ohranjenih, drugače pa značilnih za obdobje, v katerem je nastala. Sliko bi po motiviki lahko razdelili na dva dela. Zgornji del krasi prizor Marijinega kronanja, na spodnjem pa sta na vsaki strani donatorja, po podatkih o lastnikih iz tega obdobja, najverjetneje graditelja kapele – Barbara in Jurij Sauer, ki kažeta na grad v ozadju, v njegovi podobi iz 17. st. Izmed treh stranskih oltarjev je ostal le še eden, ki pa je zelo uničen. Na pevsko emporo je pripet lestenec, ki pa je zelo slabo ohranjen.
V ladji nekdanje grajske cerkve sv. Trojice je na steni Mežanova stenska slika, iz leta 1952. Prikazuje haloške ljudi pri trgatvi.
Omeniti velja še viteško dvorano nad cerkveno ladjo. Naj bi jo zgradili grofje Sauerji, skupaj z gledališčem, kapelo in grajskimi vrtati.
Danes je dvorana prazna, v manjšem stranskem prostoru ob njej je na stropu baročna slikarija  s prizorom iz bakhanala⁶. V zahodnem krilu so v prvem nadstropju tri sobe s kvalitetnimi štukiranimi stropi. V zadnji sobi tega trakta, v prvem nadstropju, je siv kamin iz peščenca. V prvi sobi, v katero pridemo z ganka, pa je še dobro ohranjena rjava lončena peč. V naslednji sobi so ostanki še ene peči, ki je bila zelene barve. V ostalih sobah peči ni več. Na to, da pa so bile po vsem gradu, kažejo vratca na hodnikih, skozi katera se je v te peči kurilo. Drugo nadstropje je danes prazno. 

STAVBNA ZGODOVINA
Stavbno zgodovino gradu lahko le grobo skiciramo. V 13. st. je najbrž nastalo grajsko jedro – zgodnjegotski obrambni stolp (bergfrid) in za njim ležeče dvorišče z zahodnim stanovanjskim traktom. Ostali trakti, skupaj s prvim notranjim dvoriščem ter obodnimi utrdbenimi sestavinami, so rezultat renesančnih in poznejših prezidav. Verjetno so že kmalu po letu 1620, ko je grad prišel v last Herbersteinovih dedinj, dvorišče obdali z arkadami. Grofje Sauerji so okoli leta 1674 pozidali trakta na zunanjem dvorišču, kjer so uredili tudi kapelo. Poznejše prezidave so se omejile na manjše adaptacije, ki grajske podobe niso preveč spremenile. Zadnjo pomembnejšo restavracijo je grad doživel po letu 1843, ko izgine predgradje z večino spremnih poslopij in obzidje, ki je oklepalo grad na severovzhodni strani⁷.

OPREMA GRADU V PRETEKLOSTI
O opremi Borlskega gradu je malo znanega. Opisi se pojavijo šele v 19. st., kot o gradu, ki je opremljen razkošno in z okusom.
F. Reisp leta 1858 poroča, da so grofje Sauerji zgradili viteško dvorano, kapelo in grajska vrata ter da grad hrani mnoge dragocenosti. Takole pravi: ˝…Jedilnica z nizkim stropom, še ohranjenimi mogočnimi prehodnimi balkoni z lepimi okraski in opažem. Skozi nje se na desni strani pride v damske prostore, na levi pa v moško kadilnico, sobo grajskega gospoda in dalje v damski salon, z zelo lepim kaminom iz marmorja in pohištvom, oblazinjenim z vijolično svilo. Še posebej je zanimiva kadilna soba, v kateri je zanimiva zbirka starih lovskih pušk. Pravi biser je knjižnica. Visok pravokoten prostor, ki ni vsakdanji, pač pa zelo lepo opremljen z bogato zbirko lovskih trofej: Čudovitimi jelenjimi rogovi, rogovi divjih koz in srn z lova grajskega gospoda, z redkimi puškami, jih je le ta prinesel s svojih potovanj. Knjižnica vsebuje zaklad starih knjig, listin, rib, skic iz prejšnjih časov, slik in drugih umetniških del in predmetov iz rimskega Ptuja.˝
V tem času so bili lastniki gradu Wurmbrandi⁸.
Janisch pa v svojem leksikonu Štajerske iz leta 1885, opremo gradu opiše takole:  ˝…Prvo in drugo nadstropje je namenjeno gospodi. V prvem nadstropju stopi obiskovalcu v oči dobro ohranjeno pohištvo. Vhodna soba in jedilnica z dobro ohranjenim pohištvom iz prve polovice 18. st. in mnogimi portreti družine Wurmbrand iz časa Marije Terezije. Desno od jedilnice najdemo v sobi za biljard dva portreta sedanjih lastnikov gradu, Vinzenta, grofa Saurja Ankensteinskega in Wilhelmine, grofice Leslie. Sledi konverzacijski salon in damski kabinet s čudovitim kaminom iz sivega marmorja, nad katerim visi portret Marije Terezije. Od tu pride obiskovalec skozi stranska vrata na ljubko majhno teraso z brajdami iz najplemenitejših deželnih sort vinske trte. Levo od jedilnice se nahaja vrsta sob za goste. Vse sobe tega nadstropja so opremljene z modernim pohištvom, medtem, ko so sobe drugega nadstropja opremljene s pohištvom iz prejšnjega stoletja.˝
Nekaj omemb grajske opreme je tudi v pismih svojcev jetnikov gradu med 2. sv. vojno⁹.
Do leta 1981 je bilo na gradu še nekaj pohištva in slik, ki so ostali po zadnjih lastnikih ali pa so jih iz federalnega zbirnega centra dodelili za opremo gostišča. Leta 1980 je bilo gostišče opuščeno in zaradi varnosti se je ta del opreme preselil v ptujski muzej. Gre za več kosov klasicističnega, baročnega in neobaročnega pohištva za nekaj slik in kipov v razponu od 17. do 20. st. Med temi izstopa komplet klasicističnega pohištva, sestavljen iz desetih stolov, kanapeja in štirih nizkih omar, žal pa je vsa ta oprema v slabem stanju in po izvoru iz gradu Ormož.
Po kvaliteti izstopa še zbirka slik, tihožitij s pticami, ki domnevno izvira iz Borla¹⁰. Glavni motiv so ptice, ki so obešene ali pa ležijo na kamniti mizi. Slikar, ki jih je naslikal je bil mojster za slikanje ptic, saj je skoraj vse mogoče prepoznati. Nekatere od njih niso evropske, zato je mogoče, da je slikar uporabljal grafične predloge živali iz drugih celin. Ponekod se pticam pridružijo še košare s sadjem, vendar po kvaliteti niso enakovredne pticam.
Slike so nastale Dunaju ali pa celo na Slovenskem, namenjene za opremo gradov, ki jih je imelo avstrijsko plemstvo kot izhodišča za prirejanje vsakoletnih lovov na posestvu.
Z gradu izvira tudi veduta znanega ptujskega slikarja Alojza Kasimirja z naslovom Poplava na ptujskem polju iz leta 1882. Slika prikazuje eno izmed mnogih poplav, ki so prizadele Ptujsko polje v 19. st.. Avtor slike Alojz Kasimir se je rodil na Dunaju, 16. 9. 1852. V sedemdesetih letih 19. st. se je odpovedal vojaškemu poklicu in se poročil na Ptuj. Živel je delno v tujini, kjer je 22. 2. 1930 na Dunaju tudi umrl. Pokopan je na Ptujskem pokopališču, kamor so 28. 2. 1930 prenesli njegovo žaro.
Najraje je slikal vedute mest, ki vedno zajemajo ali mesto v celoti ali pa del njegove zanimivosti v celem obsegu. Mesta, ki jih je slikal so: Ptuj, Rogaška Slatina, Brežice, Zagreb, Gradec, Dunaj, Rim… O njem ne moremo govoriti kot o slikarju velikega formata, vendar pa je s svojim delom pripomogel k promociji našega mesta v tujini.
Posebnost Borlskega gradu je bil tudi lestenec, ki je bil po vzoru 17. st. izdelan v 19. Izdelan je iz tolčenega železa in kaže podobo zmajevke. Lestenec je svečnik¹¹. Trup je oblikovan v obliki dvojne črke S, glavo krasi krona, pred katero sta dva rožička. Zmajevki iz ust visi jezik, razklan na tri dele, ki se končujejo s puščicami. Po en svečnik najdemo na vsaki od zmajevih nog, po dve stojali za sveče na obeh krilih in eno na konici repa. Noge in trup so pokrite z luskami, ki so natančno izdelane, kar kaže na izvedenost mojstra. Lestenec visi na treh vrvicah, ki so prav tako iz kovanega železa. Na desno krilo je pritrjena plošča z napisom: Eigentum des Herren Simon Hutter, Pettau.

OPOMBE
¹Stopar, Ivan: Gradovi v severovzhodni Sloveniji, Ljubljana 1990, Borl, stran 22 – 29;
²Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi, Ljubljana 1997, grad Borl, stran 62
³Stopar, Ivan: Gradovi v severovzhodni Sloveniji, Ljubljana 1990, Borl, stran 22 – 29 ;
⁴Curk, Jože: Trije gradovi-tri usode, Ptujski zbornik V 1953, stran 364-368 ;
⁵Stopar, Ivan: Gradovi v severovzhodni Sloveniji, Ljubljana 1990, Borl, stran 22 – 29 ;
⁶bakhanal-praznik rimskega boga Bakha oziroma grškega Dionizija. Dioniz je bil grški bog vina, pomladnega cvetja in ekstaze, ki je bila značilna ob njegovih praznovanjih ;
⁷Stopar, Ivan: Gradovi v severovzhodni Sloveniji, Ljubljana 1990, Borl, stran 22 – 29 ;
⁸Curk, Jože: Trije gradovi-tri usode, Ptujski zbornik V 1953, stran 364-368 ;
⁹Grašič, Mira: Skozi viharje v lepšo prihodnost; Okupatorjevo nasilje, Ptuj 1981, stran 18 – 20 ;
¹⁰Zeri, Federico, Rozman, Ksenija: Katalog iz razstave: Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk; Narodna galerija Ljubljana 1989, stran 68 – 69 ;
¹¹Ciglenečki, Marjeta: Zgodovina ptujskega gradu (interni vodnik), stran 11.

Ključne besede
Strateška utrdba
Masivnost gradnje
Dragocenosti v preteklosti
Bergfrid
Kapela
Alojz Kasimir

LITERATURA SEMINARSKE NALOGE:
Stopar, Ivan: Gradovi v severovzhodni Sloveniji, Ljubljana 1990, Borl, stran 22 – 29 ;
Curk, Jože: Trije gradovi-tri usode, Ptujski zbornik V 1953, stran 364-368 ;
Ciglenečki, Marjeta: Zgodovina ptujskega gradu (interni vodnik), stran 11 ;
Grašič, Mira: Skozi viharje v lepšo prihodnost; Okupatorjevo nasilje, Ptuj 1981, stran 18 – 20 ;
Zeri, Federico, Rozman, Ksenija: Katalog iz razstave: Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk; Narodna galerija Ljubljana 1989, stran 68 – 69 ;
Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi, Ljubljana 1997, grad Borl, stran 62 ;
Internet ;
Ustni viri.

Vir:
Domen Zver: Grad Borl (seminarska naloga), Gimnazija Ptuj 2000.