Uvodnik  

Čas počitnic je za nami in s tem je izginil naš brezskrbni vsakdanjik. V šoli je vse zopet po starem; kontrolne naloge, spraševanje,… Bliža se 8. februar - bliža se Prešernov dan-slovenski kulturni praznik. Ob tem prazniku pa smo se tudi mi učenci potrudili in s pomočjo mentorjev ustvarili letošnjo prvo številko šolskega časopisa. Če vas branje vsaj malo veseli in če želite, da vam kakšen dober spis polepša dan, ne bo odveč, če naš časopis prelistate in preberete kakšen zanimiv prispevek.
Lep pozdrav do izida naslednje številke našega časopisa!

Za uredniški odbor: Suzana Arnečič  

Tako vidim svet jaz
(Razmišljanje)

Na svetu je več kot šest milijard ljudi. Vsak otrok, ki se rodi, bi moral imeti možnost za brezskrbno življenje, možnost šolanja in seveda starše, ki bi ga ljubili. Ampak ne, na svetu ni tako. Na svetu je vse drugače.
Veliko otrok se rodi v revščini, neustreznih življenjskih okoliščinah ali pa so od staršev nezaželeni.V svetu je še veliko drugih grozot. Vojne se ponavljajo, nedolžni ljudje pa trpijo. Na človeka v vsakdanjem življenju preti veliko nevarnosti. Samo na uničevanje okolja se spomnimo, na nastanek ozonskih lukenj. Zaradi tega več nevarnih sončnih žarkov pride do Zemlje, ti pa so nevarni za kožo in povzročajo raka. Zaradi povišanja temperature povzroča segrevanje ozračja taljenje ledu na polih. Čez veliko let se bodo ledeniki stopili in veliko krajev bo pod vodo. Če pa se ne dogajajo naravne katastrofe, jih človek sam naredi. Samo na orožje z osiromašenim uranom se spomnimo. To orožje je bilo uporabljeno na Balkanu in sedaj veliko ljudi trpi za posledicami, veliko jih ima levkemijo. Tudi lakota človeku ni neznana. V Afriki veliko otrok umre zaradi lakote in pomanjkanja pitne vode, veliko pa jih trpi za boleznijo, ki jo povzroča virus HIV ali pa že tudi AIDS. Razvitost sveta močno napreduje. Koliko zdravil so že naredili, brez katerih danes nebi mogli živeti? Vsak dan, tudi na področju tehnike, svet močno napreduje. Samo predstavljajmo si življenje brez računalnika, televizije, radia in kaj šele brez elektrike. Za nas se to zdi nemogoče. Zaradi hitrega razvoja bo na svetu vedno več bogatih in vedno več revnih. Svet bo počasi začel propadati. Zaradi naravnih in drugih ekoloških katastrof bo človeštvo izumrlo. In mogoče bo čez milijarde let nastala nova Zemlja. Takrat se bo človeštvo znova začelo razvijati in jaz mislim, da bodo ljudje delali iste napake, kot jih delamo mi. Uničevali bodo samega sebe.
Če pa bo znanstvenikom enkrat uspelo v vesolju odkriti planet, ki bo podoben Zemlji, bodo tja verjetno naselili človeštvo. In takrat bodo našo Zemljo uporabljali samo še za odpadke, ki jih bodo na “Zemlji dve” ustvarili. Zemlja bo propadla, z njo pa tudi pestrost življenja na njej.

Suzana Arnečič 8.a  

  Prijatelja spoznaš v nesreči

Bilo je nekega lepega sončnega dne. Celo popoldne sem preživel zunaj in brcal žogo. Ko je bila ura približno pet popoldan, pa sem vprašal mamo, če lahko grem s prijatelji na igrišče. Privolila je.
Šel sem s kolesom in v roki držal žogo. Ko sem prišel na igrišče,sem s prijatelji brcal žogo. Razdelili smo se v dve skupini in začeli igrati nogomet.Čez nekaj časa smo se igre naveličali. Nekaj časa smo se pogovarjali,potem pa sem jaz predlagal vožnjo s kolesom. Vsi smo vzeli svoja kolesa in se odpravili. Kolesarili smo zelo dolgo, in ko smo bili že vsi utrujeni, smo se ustavili ob robu gozda. Nekaj smo se pogovarjali še sam ne vem kaj in zraven pili vodo.Naenkrat sem vstal in sunil enega od prijateljev. Razjezil se je in se zapodil za menoj. Jaz pa sem ves v nasmejan tekel pred njim v gozd. Tam se je prijatelj ustavil in začela sva se smejati. Prišel mi je bliže in nekaj rekel. V resnici pa mi je hotel vrniti in me suniti. Ko je stegnil roke, sem skočil vstran in pri skoku sem padel v luknjo in si ukleščil nogo. Noga me je zelo bolela in kričal sem. Prijatelj pa je samo tekel stran od mene. Nekaj časa sem vpil in kričal, potem pa sem zagledal prijatelja, s katerim sem se prejšnji dan stepel v šoli. Pomagal mi je in mi spravil nogo iz luknje. Imel sem zvit gleženj. Pomagal mi je priti domov in bil sem mu zelo hvaležen.
Prijatelja spoznaš, ko ti je hudo. Pravi prijatelj ni tisti, ki se dela, da je tvoj prijatelj, temveč pravi prijatelj je tisti,ki ti pomaga tudi v nesreči.

Tadej Žumbar 5.a  

Dogodek s počitnic

Tako kot skoraj vsako leto doslej, smo se tudi letos odpravili na morje.Zato bom opisal kar nekaj dni, ki smo jih preživeli tam.Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot . Ko smo prispeli, smo razložili stvari na svoja mesta in se odpravili na plažo.Kar takoj smo se odpravili v vodo in s seboj vzeli žogo za podajanje.Najprej smo seveda odplavali daleč od obale in si šele tam podajali žogo.Ko nam to ni bilo zanimivo, smo stopili na trdna tla, se posušili in odpravili na sladoled. Med potjo smo se zmeraj zabavali, zbijali šale in se smejali. Največji dogodek , pravzaprav užitek, pa mi je seveda bila vožnja s pendolinom.To je nekakšen vodni čolniček, ki ga dva poganjata s pedali, kot na kolesu. S tega čolnička sva s sestro zelo rada skakala v vodo in ob tem seveda uživala, da se kar kadilo za nama. Ko so odrasli menili, da se je dovolj, smo se odpravili nazaj.Zvečerilo se je in odpravili smo se domov, pravzaprav tja, kjer smo stanovali in si z lastniki naredili piknik, tako kot vsak večer zatem.To je bil opisan samo en dan, pa še ta ne v celoti.Pravzaprav nek del dneva.
Povedati hočem le, da sem se zabaval in imel lepo kot vedno.

Tadej Jurgec 4.a  

Jesen

Jesen je letni čas,
ki prinese v našo vas
veliko sadja, zelenjave
in poslikane narave.

Jesen so barve tri
s katerimi pobarva nam naravo vso.
To so rumena, rdeča in rjava,
krasna je sedaj narava.

Živali in ljudi s plodovi nagradi
za dolge, mrzle zimske dni,

potem pospravi svoje barve tri,
ter se počasi poslovi.

Jasmina Belšak 6.a  

Nataša Vnuk 2.a  

Volk in zajec
(Basen)

Bila je pomlad in narava se je prebujala iz svojega spanca. Tudi volk se je zbudil. Bil je zelo lačen. Videl je zajca in se zapodil za njim. Zajec je videl volka, kako teka za njim in ga hoče uloviti. Zajec si je rekel: "Temu volku pa bom past nastavil." Tekel je po poti in tudi volk za njim. Volk si je vedno ponavljal: " Ulovil te bom, ulovil te bom!" Po tej poti so šli na lov lovci. Zagledali so volka in se zapodili za njim.Volk jim je lahko ušel, ampak od tistega dne ni lovil več zajca.

Karmen Erhatič 6.a

Ponedeljek letošnjega poletja

Prišel je najlepši letni čas-poletje in z njim težko pričakovane počitnice. S prijateljicami smo se kar nekajkrat dobile pred šolo, ki so jo prenavljali. Nekega dne mi je na misel prišla ideja, da bi lahko šle v toplice in sicer Urška, Barbara ter jaz. Starši so nam takoj dovolili, torej ni bilo nobenega problema. No, in dočakale smo težko pričakovani dan, 31. julij. Bilo je nekako tako: Zjutraj me je zbudila cvileča ura in jaz sem vsa vesela skočila iz postelje in zakričala "toplice", saj sem vedela, da bo to nor dan. Eno uro prej, kot sem odrinila od doma, me je poklicala Barbara, ki je bila očitno s časom malo nazaj, saj me je vprašala, kdaj gremo v toplice. Povedala sem ji, da je danes srečen dan. Hitro si je pripravila stvari in se s polno paro pognala na avtobusno postajo. Na avtobusu je bilo zelo zabavno, tudi smeha ni manjkalo. Preostali ljudje na avtobusu so samo gledali. No, in hitro smo prispeli na avtobusno postajo v Ptuju. V toplice smo šle peš. Tudi med potjo je bilo zelo zabavno. Hitro smo hodile, tako da smo ob pol desetih bile že tam. Kupile smo karte in si odhitele poiskat primeren kotiček. Odložile smo stvari in stekle v vodo. Bile smo zelo vesele, nore, če lahko tako rečem, vendar sedaj ne vem, zakaj tako zelo. Veliko smo se potapljale, “tunkale” ter vozile po toboganu. Urška in jaz sva skakali iz tri in pet metrske skakalnice. Iz pet metrske je še posebej super. Barbara naju je samo opazovala, saj sama ni upala na skakalnico. Imele smo tudi nekaj kratkih odmorov in smo si privoščile skoraj pol metrske hot - doge in obilo sladoleda, seveda, pa tudi brez najrazličnejših sladkarij ni šlo. V bližini ni bilo nobenega dobrega tipa. No, ja. Dan je hitro mineval, vendar je pred nami bilo še nekaj uric, zato smo se odločile, da čas čim bolje izkoristimo. Zelo smo se zabavale, ko so bili valovi, takrat smo se šle obalne straže. Otročje? Valovi so bili tako močni, da nas je kar metalo po drugih ljudeh. Ko so bili valovi, je bila v bazenu neznanska gneča. Nekajkrat, ko so bili valovi in so vsi šli v tisti bazen, smo me šle na tobogane, tako da smo se vozile same. Barbara se je ob petih zvečer odpravila domov, z Urško pa sva še ostali. Čas sva izkoristili za skakanje s skakalnic. Zraven sva, po domače povedano, "cvilili". Vsakič, ko je katera skočila, je spustila visok glas. Reševalec je samo gledal, a nič ni rekel. Ko pa sva se šli peljat po toboganu, sta spodaj, v bazenu bila fanta. Nista bila nič kaj prav “luštna,” zato sva z Urško odplavali na drugo stran bazena. “Tista dva,” saj ne vem, kako jima je bilo ime, se nista vdala in sta prišla spet k nama. Bila sta malo čudna. Z Urško sva se zmenili, da odideva. Ko sta se "tista dva" potapljala, sva midve hitro švignile v drug bazen in stvar je bila opravljena. Ko sta prišla ven, sta gledala, kje za boga sva, midve pa sva vse to opazovali iz drugega bazena. Nesmiselno se nama je zdelo, da bi se zdaj skrivali, ko pa sva šli domov. No, nato sva šli spet na skakalnice, ko sva opazili kako "tista dva" odhajata domov. Nato me je skoraj kap. "Pa saj ni res!" Pa je bilo. Ura je bila sedem. "Joj, zamudila bom avtobus!" se je drla Urška, ko si je brisala mokre lase. "Ne boš!" sem rekla. Nato sva se preoblekli ter z žalostnim obrazom zapustili toplice."Kako jim je lepo!" sva dejali z Urško, ko sva gledali, kako se še nekateri kopajo. Med potjo sva se z Urško sladkali s sladoledom in se pogovarjali o dogodivščinah tega dneva. Z Urško sva se poslovili na avtobusni postaji. "Adijo," sva si rekli in že sva šli vsaka svojo pot. "Pokličem te!" je zakričala Urška.
Bilo je konec nepozabnega dneva s prijateljicami. Zakaj se lepe stvari tako hitro končajo?

Marina Galič 7.a  

Vesel božič

Božič je lep praznik, vsi se ga veselimo. Okrasili bomo jelko in pod njo nastavili darila. Prišla bosta tudi dedi in babica iz Nemčije. Imeli bomo šolske počitnice, samo sneg še manjka. Res bo veselo in prijetno. Zato se Božiča vsi veselimo.  

Amanda Majhen 3.a  

Minili so prelepi počitniški časi

Odprla so se šolska vrata in mi učenci 5.a razreda že pišemo spis o počitnicah. Začel bom kar s tem, kako je bilo na morju s stricem, teto in sestričnama.
V sredo zvečer, tretjega avgusta, je pri nas doma vladala prava zmeda. Mama je pripravljala stvari, ata je čistil avto, jaz pa sem zunaj brcal žogo. Zvečer ob enajsti uri smo se skupaj s stricem, teto ter sestričnama Tino in Sanjo odpeljali proti morju. Na otoku Hvaru naj bi uživali deset dni. Ostalim je bila pot zelo dolga, meni pa se ni zdela, ker sem skoraj ves čas spal. Zjutraj smo prispeli na otok Hvar. Vozili smo se po zelo ozki, strmi in zelo nevarni cesti do Jelse. Poiskali smo hišo, v kateri smo imeli rezervirano stanovanje. Takoj smo razložili stvari. Nato smo šli na plažo. Našli smo širok zaliv, v katerem je bilo veliko ljudi. Jaz sem se najrajši potapljal in iskal školjke, rake in druge morske živali. Tudi ribe sem lovil. V vodi smo se tudi žogali in zraven tega včasih zelo nasmejali.V sredo zvečer, ko sem šel z atom lovit ribe, sem videl lep sončni zahod. Naslednje dni smo šli v mesto Hvar. Ko smo se ustavili na vrhu hriba, se je videlo daleč okoli. Tudi v Stari Grad smo se peljali. Tam sem se imel zelo lepo. Videl sem nagačene morske pse, skate in grdobe. Vsak večer smo šli po mestu in videli vedno nekaj novega. Najrajši pa sem igral karte. Imel sem se zelo lepo, ampak žal je prišel dan, ko smo morali oditi. Odšli smo v nedeljo ob tretji uri zjutraj. Peljali smo se v Stari Grad, od tam pa s trajektom do Splita. S trajektom smo se vozili tri ure. Bil je zelo moderen. Na njem je bila restavracija, ležalniki in še mnogo drugih stvari. Pot domov se mi je zdela zelo dolga in sem komaj čakal, da pridemo.
Ko smo prišli domov, sem bil vesel, da sem spet lahko videl našo hišo in njeno okolico. Zdaj, ko sem spet v šoli, pa si želim, da bi bil na morju.

Tadej Žumbar 5.a  

Zima

Nebo je oblačno
in zjutraj sneži.

Hitro po bundo,
kapo, sani.

Snežaka že delam,
kepe valim,
le nos mu še manjka,
po korenček hitim.

Ko končan je,
veseli smo vsi,
zaplešemo skupaj
in pojemo si.

Bila sem bolna
(Doživljajski spis)

V tretjem ali četrtem razredu sem morala v bolnico. Imela sem otečene mandeljne. Takrat sem se zelo bala bolnišnice.
Nekega dne, ko smo jedli zunaj sladoled, me je naenkrat začelo boleti grlo. Ati mi je pogledal in rekel, da imam zelo otečene mandeljne. Vprašala sem ga, če bom morala v bolnišnico. Odgovoril mi je, da moram prej na pregled. Drugi dan sva šli z mamico na pregled k moji zdravnici. Zdravnica je rekla, da bom morala v mariborsko bolnišnico na operacijo. Tisti dan me je babica peljala v bolnišnico. Ko sva prišli v bolnico, nama je zdravnica pokazala, v kateri sobi bom jaz. Bila sem zraven nekega dečka, majhne deklice in zraven dvojčic. Z njimi se skoraj nič nisem igrala. Drugi dan so me pregledali in vzeli kri. Potem je prišlo jutro, ko je zdravnica prišla k meni in rekla, da naj do dvanajstih nič ne jem, ker me bodo operirali. Počasi je bila ura že dvanajst. Zdravnica je mene in eno deklico odpeljala v operacijsko sobo. Najprej so operirali deklico, potem pa mene. Ko je prišla zdravnica z deklico ven, so me odpeljali v operacijsko sobo. Zdravnica mi je rekla, naj gledam v ekran, in mi med tem dala inekcijo v roko.Po operaciji, so me odpeljali nazaj v sobo. Zdravnica mi je dala malo vode, a je nisem mogla veliko spiti, ker me je peklo grlo. Potem sva z deklico v najini sobi počivali. Obiskat so me prišli mamica, ati in brat. Ati je zdravnico vprašal, če lahko jem sladoled in mi šel ponj v trgovino. Ko je prišel nazaj, sem rabila samo še žličko. Šla sem ponjo. V omari sem še videla jabolčni zavitek, katerega sem tudi pojedla.
Dva tedna sem bila v bolnišnici. Starši in brat so me vsak dan obiskali. Zadnji dan je po mene prišla spet babica. Komaj sem čakala na ta dan, ko grem domov, saj mi v bolnišnici ni bilo najbolj všeč.

Špela Lilija 6.a  

Božič

Božič je velik družinski praznik. Zvečer se zbere cela družina in pripravimo stvari za okrasitev novoletne jelke. Najprej postavimo novoletno jelko, nato pa na njo obesimo okraske in trakove. Pod njo postavimo jaslice. Za mene je to najsrečnejši dan v letu.  

Monika Emeršič 3.a  

Počitniško doživetje

Te dvomesečne počitnice so zame kar hitro minile. Bile so zelo pestre in polne novih doživetij. Ko sem izvedela, da grem lahko z očetom v Veliko Britanijo, natančneje v Anglijo, sem bila zelo vesela in presenečena. Namreč bila sem že v Nemčiji, ampak na Britanskem otočju še ne. Najina pot je izgledala takole:Od doma sva odšla ob treh zjutraj. Z avtomobilom sva se peljala do Ptuja, kjer naju je čakal tovornjak. Kabina tovornjaka je tako prostorna, da v njej lahko celo stojiš. V kabini je tudi majhen hladilnik, dve postelji in predali. Slovensko mejo sva prestopila v Šentilju. Ko sva se vozila po Avstriji, so mi bile všeč hiše, kjer v zimskem času oddajajo sobe obiskovalcem smučišč.So zelo velike in obdane z lesom. Iz Avstrije sva se peljala v Nemčijo, nato v Belgijo in v Franciji sva šla na trajekt. Ta ladja je zelo velika in znotraj zelo lepa. Na nekaterih se lahko pelje tudi do sto tovornjakov. Na ladji je restavracija,kjer sva šla na kosilo. Ladja, s katero sva se peljala nazaj, je bila še večja, saj je imela igralnico za majhne otroke, trgovino in še marsikaj več. Peljala sva se z ladjarsko kampanjo Sea France. Na trajektu me ni bilo strah, saj se počutiš kot v veliki hiši. Na srečo je bilo tudi morje mirno, tako da sem se počutila dobro, ko sva se peljala tja in nazaj.Ko sva se pripeljala iz trajekta, sva že bila v Angliji, v mestu Dover. Ker sva imela čas, sva si ga šla ogledat. Zraven sva imela fotoaparat, da sva se fotografirala. Čudno je le to, da se moraš po angleških cestah voziti po levi in tudi vsi Angleži imajo v avtomobilu volan na desni strani. Zaradi podnebja imajo angleške hiše fasade iz opeke.Seveda mi na poti tudi ni vse ugajalo. Tečno mi je bilo, kadar so očetu morali blago naložiti na tovornjak in kasneje v Sloveniji razlagati. V kabini sem morala počakati dve uri in nisem se mogla z nikomer pogovarjati. Takrat sem pač reševala križanke in brala. Na srečo je v kabini telefon, da sem lahko poklicala domače. Malce sem jih tudi pogrešala. Všeč mi ni bila hrana, ne nemška, ne angleška, saj smo mi navajeni na drugačno. Vreme je tam precej hladno in deževno. Bolj ko sva bližala severu, bolj je bilo mrzlo. Tudi za umivanje ni bilo nikakršnih težav, saj imajo v tujini na vsakem parkirišču črpalko, restavracijo, sanitarije s tuši in trgovino. Pot pa je sicer zelo naporna za šoferje in sopotnike. Najina pot je trajala od ponedeljka, do ponedeljka. Doma bi bila že prej, ampak bile so cestne zapore za tovornjake. Čakala sva dva dni v Nemčiji na Avtohofu. To je ogromno parkirišče za voznike tovornjakov.
Ko sva prišla nazaj domov, sta bila bratec in mamica vesela, da sva spet doma. Bilo mi je všeč in upam, da bom lahko šla še kdaj.

Maja Emeršič 6. a  

Valerija Cifer 3.a

Praznovanje božičnih praznikov

Komaj sem pričakovala božič,ker je božič nekaj posebnega in lepega. Za božič smo vsi zbrani doma. Jaz sem okrasila jelko, mamica pa je delala večerjo,vsi smo se zbrali okrog mize in smo šli večerjat. Ko pa smo se navečerjali, pa sem šla gledat televizijo in sem vmes zaspala.  

Zima

Zima še ni prišla
in nasula nam snega.

Mi se snega veselimo,
da na hrib pohitimo
in se s sanmi dol spustimo.

Snežake bomo delali
in se zraven kepali,
snega ni in ni
po pomladi pa že diši.

Božiček, dedek Mraz
kmalu bosta pri nas.

Od starega leta se bomo
poslovili in v novo
tisočletje stopili.

Monika, Katja 7.a  

Jesen

Učenci v šolo hitijo,
ptice se na jug selijo,
več sonca si želijo.

Vinogradi v soncu žarijo,
prešarji v kleti norijo,
otroci pa na bregu kričijo.

Klopotci veseli so,
lepo pesem pojejo,
nas v trgatev vabijo.

Že napolnili smo kleti,
da nas zima ne dobi.

Branko Majhen 6.a

Jesen
Jesen je lepa in bogata
polna sonca in vsa zlata.

Hruške,jabolka zorijo
in se nam z dreves smejijo.

Vinogradi v jeseni oživijo,
polno beračev v njih gostijo.

Pesem se sliši daleč okrog,
klopotec ji daje močnejši zvok.

Kmetje pospravljajo pridelke,
orjejo za nove posevke.

Ženice sejale bodo pšenico,
da kruha in moke bo za potico.

Gorazd Jurgec 6.a  

Minili so prelepi počitniški časi

Spet je šola in mi pišemo spis o počitnicah.
Prve dneve počitnic sem preživel večino na kolesu, v bazenu in igrišču.Največ sem bil na igrišču, saj imam tam prijatelje. Z njimi sem igral nogomet. Tako so minevali dnevi vse do štiriindvajsetega julija. Takrat smo šli na morje. Večer pred tem je bilo vse na glavi. Mama je zlagala stvari v potovalko. Zraven nam je vzela malico. Bili smo v mestu Crikvenica. Ko smo prišli v Crikvenico, smo šli v hišo, razložili stvari v omare in šli počivat. Po počitku smo šli jest, potem pa na plažo. Plaža je bila peščena in morje čisto. Na plaži je bilo veliko lepih punc. V morju sem našel štiri velike školjke. Dnevi na morju so hitro minevali in šli smo domov. Doma je bilo vse po starem. Kmalu zatem je šel brat v Anglijo.Mama, bratranca in jaz smo ga peljali na letališče Brnik. Tam sem videl veliko letal in veliko letališče. Bilo mi je zelo zanimivo. Ko je bil Primož v Angliji, so se dnevi vlekli. Zelo sem ga pogrešal. Nekega večera pa me je poklical moj trener za judo in mi povedal, da gremo za tri dni taborit v Moškanjce. Tja sem šel s kolesom. V šotoru sem bil zraven sošolca Domna. Pekli smo koruzo, hodili po gozdu, lovili ribe, se vozili s kolesi in še marsikaj. Doma me je pričakal brat. Po taborjenju sem se še peljal s športnim letalom.
Tako je bilo počitnic konec. Četrtega septembra nas je pričakala nova, preurejena šola. Komaj smo jo prepoznali. Zelo se veselim učenja in dela v njej.

Matevž Štumberger 5.a  

Bila sem bolna

Bolezen je najhujša stvar, posebno če se ti zgodi med počitnicami. Bilo je v četrtek zjutraj. Odločila sem se, da grem z dedom v Ptuj. Šla sva nakupovat za praznike. Postala sva lačna in sva šla v picerijo. S sabo sem imela mobitel. Po telefonu me je poklical boter. Povedala sem mu, kje se nahajam. Čez nekaj časa se nama je pridružil še on. Ko smo se najedli, smo šli domov. Doma sem se nekaj časa igrala z bratrancem. Moja najljubša igra mi ni bila več všeč. Šla sem ležat. K meni je prišla babica in me vprašala: ,,Kaj ti je?” Odgovorila sem ji: "Nič". Toda ona je vedela da je z mano nekaj narobe. Zmerila mi je temperaturo. Imela sem vriočino. Naprosila sem botra, naj me pelje k dežurnemu zdravniku. Pri zdravniku smo čakali zelo dolgo. Končno sem bila na vrsti in zdravnica mi je rekla:"Angino imaš". Šli smo v lekarno in dobila sem Ospen. Novoletne počitnice sem preživela doma v postelji. Močno sem kašljala in bruhala. Čez nekaj dni mi je bilo malo boljše. Med boleznijo me je obiskal atek. Po praznikih sem šla v šolo. V šoli nisem smela telovaditi. To je bilo neprijetno doživetje. Zapomnila si ga bom dolgo. Vesela sem, da sem ozdravela in da lahko hodim v šolo. Ponovno se lahko družim s sošolkami. Vsak dan se naučimo nekaj novega. Zdravja ne vemo ceniti, dokler smo zdravi.Zelo lepo je biti zdrav.

Karmen Erhatič 6.a  

PESEM KLOPOTCA je glasilo učencev osnovne šole Cirkulane, ki glasilo tudi izdaja.
Kdo je sodeloval pri izdaji te številke:
·         izbor tekstov in likovnih izdelkov razredne stopnje: razredniki na razredni stopnji,
·         izbor tekstov predmetna stopnja: ga. Marjeta Kovačec in učenki Suzana Arnečič ter Urška Kolednik,
·         lektoriranje: ga. Marjeta Kovačec in ga. Marinka Zebec
·         likovni prispevki predmetne stopnje so nastali ob mentorstvu ge.Karle Domjan,
·         prepisovanje rokopisov: člani računalniškega krožka
·         fotokopiranje in vezava: g.Simon Simonič
·         oblikovanje in pretvorba v HTML: Ivo Zupanič

Nuša Pernat, vrtec  

Špela Lilija 6.a  

Sneženi mož

Jaz sem sneženi mož. Sem Franc. Na glavi imam lonec. Naredili so me otroci.

Aleš Hvalec1.a

Prijatelja spoznaš v nesreči

Ko pride pomlad, prinese v našo deželo sladke češnje.To sadje zelo rad jem. Zato sva se lepega sončnega dne s prijateljem odpravila na potep. Šla sva v Gruškovec. Med hojo sva se pogovarjala in zabavala. Nenadoma sva obstala pred velikim drevesom. Oči so nama zažarele od sreče, kajti izpod zelenega listja so visele prelepe rdeče češnje. Vedela sva, da je lastnik te češnje starec, ki ni imel rad otrok. Lotila sva se češenj. Prijatelj je bil pod drevesom, jaz pa sem plezal na drevo. Oba sva jih nabirala in jedla. Nenadoma sva zaslišala kričeč in grob glas. Starec naju je opazil, čeprav sva bila previdna. Vsa pretresena sva stopila pred njega. Zahteval je, da greva k njemu v hišo, da pojasniva, zakaj sva kradla njegove češnje, ne da bi ga vprašala za dovoljenje. Hotel je tudi vedeti, kateri od naju je dal idejo. Kljub temu, da sva se ga strašno bala, se je prijatelj opogumil in spregovoril. Kolena so mi zatrepetala in starec je to opazil.Takoj je vedel, da sem bil kriv jaz. Prijatelj pa me ni izdal, krivdo je zvalil nase. Starec je povedal, da bo poklical prijateljeve starše. Prijatelj je bil zelo zaskrbljen. Po poti domov sem se mu zahvalil.Tako sem spoznal, da prijatelja spoznaš v nesreči.  

Davor Hrženjak 5.a  

Petek letošnjega poletja

Bil je petek. Mami, teta, stric in jaz smo bili na morju. Tam smo srečali tudi sorodnike. Kot vsak večer, smo tudi ta večer šli na teraso restavracije, kjer so imeli glasbo v živo. Vse je bilo enako. Spet so si odrasli naročili liter rdečega, jaz pa tri “deci” Fante. Hitro sem spila polovico, da mi je stric potem naredil "miš-maš". Mami pa je seveda pripomnila: "Si nora, še napila se boš." Jaz sem bila samo tiho. Čez čas so prišli trije fantje. Izgledalo je, da so bili sorodniki glasbenikov, saj so ves čas tičali z njimi. Jaz sem jih od daleč opazovala. Posebno sem bila zagledana v fanta z rdečo majico in “blond” prameni v laseh. Naveličala sem se opazovanja, fanta sem hotela videti malce bližje. Pot do sob je vodila ravno mimo njih, zato sem mamici rekla: “Mami, zebe me, mi daš ključe od sobe, da si grem po jakno?” Mami mi je seveda dala ključ. Hitro sem šla na pot in ko sem prišla do njih, sem šla mimo, kot da jih ni. Ob tem pa sem k njim tako škilila, da so mi oči skoraj padle ven. Potem sem hitro stekla do sobe in se hitro spet vrnila. Zopet sem šla mimo fantov in tokrat sem fanta v rdeči majici pogledala. V tistem trenutku pa se je obrnil in najina pogleda sta se srečala. Vem, da sem ob tem zardela, zato sem hitro odšla k mizi. Še naslednji dve uri sem jih opazovala. Opazila sem, da so ves čas s pogledi kazali name in se potiho nekaj pogovarjali. S tem pa je prišla tudi ura odhoda. V sobi sva z mamico šli takoj spat. Skoraj vso noč nisem spala, ampak sem se spraševala, ali bodo fantje naslednji večer še tam.

Tina Žuran 7.c  

Prijatelja spoznaš v nesreči

Mojemu najboljšemu prijatelju je ime David. Doma je iz Slovenske Bistrice. David je od mene starejši eno leto. Poznava se že zelo dolgo. Ker so tudi najini starši, prijatelji sva tudi midva dobra prijatelja. Lansko leto je bil nekaj dni pri meni na počitnicah. Večkrat sva brcala žogo in igrala razne igre. Nekega dne sva brcala žogo in jaz sem jo brcnil v okensko šipo. Šipa se je razletela na drobne kose. Ustrašil sem se, ker sem vedel, da bo mama ostala brez glasu od kričanja. Pa tudi kakšna zaušnica mi ne uide, kajti to je bila že druga šipa, ki sem jo razbil z žogo. Trepetal sem od strahu, pa tudi narodno mi je bilo pred prijateljem, če bi mamina jeza bila premočna. Mama je vprašala: “ Kdo je to naredil?” Hotel sem reči, da jaz, in da mi je zelo žal. Še preden sem odprl usta, sem zaslišal Davida, ki je rekel, da je on to naredil po nesreči. Mama naju je nagnala vstran in počistila steklo, ki je padlo na tla. Na začetku nisem mogel verjeti, da je David prevzel mojo krivdo nase. Rešil me je mamine jeze. Bil sem mu hvaležen. Od takrat ga imam za pravega prijatelja, ker takih prijateljev je malo, ki bi krivdo od drugega prevzel na sebe.

Kristjan Mojžeš 5.a

Zima

Poletje se poslavlja,
se zima spet pripravlja.

Breg pokrije z belo odejo,
fantje in dekleta se sankat tja grejo.

Sredi vasi pa snežak stoji,
veselo v svet upira oči.

 Nina Fric 7.c  

Minili so prelepi počitniški dnevi

Minile so počitnice in spet smo v šolskih klopeh.
Šolski zvonec je odzvonil konec počitniških sanj in brezskrbnih dni.Morje, sonce in tuji kraji so mi polepšali minule počitnice. Letos sem te brezskrbne dni doživel v Barbarigi. Po dolgi vožnji in nestrpnem pričakovanju smo končno prispeli na cilj. Po prihodu v naš apartma, smo spakirali svoje stvari, se najedli in odšli na plažo. Vesel in razigran sem se zapodil v čisto morje. Na plaži smo bili do večera. Potem smo šli večerjat. Po večerji smo se odpravili na ogled mesta Pule. Ko smo prispeli do tja, me je najbolj prevzel pogled na areno. Vzel sem fotoaparat in jo fotografiral. Med ogledom mesta smo tudi nakupovali. Utrujeni in zaspani smo se vrnili domov. Naslednje dni smo se veliko kopali, žogali, igrali tenis, skratka, imeli smo se lepo. Počitniški dnevi na morju so se prehitro iztekli. Polni spominov in doživetij smo se vrnili domov, v Cirkulane, v svoj rodni dom.
Premišljeval sem o morju, kako sem se kopal in užival.

Davor Hrženjak 5.a  

Kaj mi pomeni materinščina

To vprašanje zahteva veliko razmišljanja in obsežen odgovor. Kaj sploh je materinščina? Materinščina je jezik, ki se ga najprej naučimo s posnemanjem v okolici, v kateri živimo. Moj materin jezik je slovenščina, katera je ravno tako zanimiva kot kateri koli drugi jezik. Danes pa jo vedno bolj preplavljajo izrazi iz drugih jezikov. Predvsem so to slengovski izrazi iz angleščine, katere uporabljamo mi, mladi. Včasih namerno, včasih pa nevede uporabljamo izraze, ki so slovenščini tuji in z njo nimajo nič skupnega, kot so na primer: garaža, traktor, pomfri, cool, full, mega, the best in podobne. Te izraze v vsakdanjem življenju uporabljamo vsi, stari in mladi.
Že stoletja nazaj smo Slovenci imeli probleme s slovenščino. Narodi, ki so imeli Slovenijo v oblasti, se nikakor niso mogli sprijazniti s tem, da bi se slovenščina uporabljala v javnem življenju. Po zaslugi Primoža Trubarja smo Slovenci leta 1550 dobili prvi tiskani knjigi Abecednik in Katekizem. Tudi Prešeren se je zapisal v zgodovino našega jezika. S svojimi deli je dokazal, da je tudi v slovenskem jeziku mogoče ustvarjati največje umetnine. Sedaj končno lahko brez skrbi govorimo slovensko. Ampak, sedaj ko imamo možnost svobodnega izražanja, zanemarjamo največji biser, ki ga Slovenci imamo svoj jezik. Pozabljamo na veliko narečij, ki jih imamo v Sloveniji, pozabljamo pa tudi na pestrost našega jezika. Če se ozremo k drugim jezikom, vidimo, da ima slovenščina posebnost že v ˝zgradbi˝. Slovenščina ima dvojino, katere mnogi drugi jeziki nimajo. Če slučajno poslušamo dve babici, kako se pogovarjata v narečju, se nam zdi smešno, ker se izražata tako "čudno". Če pa kakšen Haložan pride v Ljubljano, ga vsi ljudje čudno gledajo, ker se izraža drugače. Ko prek meje pridejo Nemci ali Hrvati in jim hočemo kaj povedati, se trudimo govoriti v njihovem jeziku. Zakaj mu ne bi enkrat nekaj povedali v slovenščini, pa naj se sam muči s prevodom. Slovenci se v večini, ko pridemo v stik z drugimi narodi, svojega jezika sramujemo. Vse bolj ga preplavljajo izrazi iz angleščine. Veliko strokovnih izrazov je po večini povezanih z njo. Slovenci počasi pozabljamo, kako hudo je bilo nekdaj, ko so se ljudje pod prisilo drugih, vladajočih narodov, morali izražati v tujem jeziku. Paziti so mogli na vsako besedo, ki so jo izgovorili.
Mogoče bodo čez tisoč let, če bo še Zemlja obstajala, poznali le en jezik. Ves svet bo govoril enako. S tem bodo ljudje prekinili pomembno zvezo z zgodovino. Nihče ne bo vedel, kako lepa je slovenska beseda in tudi nihče ne bo vedel, da so nekoč veliki umetniki ustvarjali dela, ki so bila napisana v mojem materinem jeziku – slovenščini.

Suzana Arnečič 8.a  

Božič

Bela snežinka pada z neba,
opolnoči še pred cerkvijo skaklja.

Želje vse so v naših srcih skrite
in opolnoči že vse razkrite.

Čas najlepši to je v letu.

Maja Korošec 3.a  

Minili so prelepi počitniški dnevi

V šoli sem za prvo domačo nalogo pri slovenščini dobil za napisati spis o počitnicah. Med počitnicami sem bil pri sestričnah, na morju v Karlobagu, pri botrici v Logatcu. Najbolj všeč mi je bilo na morju. Zato vam bom to svoje doživetje tudi opisal. V nedeljo, ko je mama prišla iz službe, smo začeli pripravljati stvari za odhod. Imeli smo toliko stvari, da skoraj niso šle vse v avto. Vendar je ati poskrbel, da smo vse dobili noter. V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se odpravili na dolgo pot do Karlobaga. Med potjo smo se ustavili na kavi in soku. Pot je bila zelo dolga. Pripeljali smo se na vrh Velebita in zagledali otok Pag in modrino morja. Vse je zadišalo po slanem morju. Spuščali smo se po strmi in ovinkasti cesti ter prispeli v sončen Karlobag. Namestili smo se v udobnem apartmaju. Dnevi uživanja so se začeli. Zelo rad sem se potapljal. Bližal se je vikend in s tem prihod Petre, Maje, strica Ivana, tete Alenke in bratranca. To so bili dnevi plavanja, skakanja v vodo, iskanja školjk, igranja z žogo, dolgih sprehodov. V nedeljo popoldne so odšli. Mi smo še ostali nekaj dni. Napotili smo se še v Barbarigo. Med potjo smo videli otoke: Lošinj, Cres, Rab, Goli otok in Krk. Najbolj sem užival v vožnji, ko smo se peljali čez tunel Učka. Prispeli smo v Barbarigo. Tam smo si najeli sobo. Čez nekaj ur sta prispela boter in botrica. Skupaj smo preživeli lep večer. Drugi dan smo se kopali. Naslednji dan smo se poslovili in odšli. Med potjo sem malce zaspal. Domov smo prišli popoldne. V preostalih dneh sem se vozil s kolesom, igral računalnik in gledal televizijo. Imel sem se zelo lepo in če še dodam štirinajst dni po počitnicah s Petro in Majo pri botričini družini, so bile to moje najlepše počitnice.

Sandi Podhostnik 5.a  

Lisica in kokoš

Bilo je poletje. Lisica je že rano zjutraj vstala in prišla iz brloga. Bilo je toplo jutro, dnevi pa so bili vroči. Lisici je zakrulilo v želodcu. Vedela je, da si mora nemudoma potolažiti želodec. Rekla je: “ Uh, kako bi bila vesela, če bi na gozdni jasi bila kakšna kokoš!” Upanje na kokoš na gozdni jasi jo je tako prepričalo, da je v lahkem teku pritekla skozi gozd do jase. Pokukala je skozi grmičevje do jase in tam zagledala kokoš, ki se je rejena pasla na trati. Lisici so se pocedile sline in že je videla, kako jo bo raztrgala in pojedla.Tiho je rekla: “ Ti, kokoš, pa si zdaj moj plen. S tabo si bom potolažila želodec.” Vendar lisica ni opazila potočka, ki je žuborel mimo. Pognala se je v hiter tek in naenkrat ji je zmanjkalo tal pod nogami. Padla je v potoček.Kokoš pa je vsa prestrašena zbežala. Lisica se je rešila iz vode, vendar je njen želodec ostal lačen. Nikoli več pa ni lovila na tisti jasi.
Tudi za lisico velja: “Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.”

Jasmina Belšak 6. a  

Lea Kolednik 2a  

Jesen

Jesen je k nam prišumela
in vso naravo v meglo je odela.
Listje pisano odpadlo bo,
in jesen vzela bo slovo.

Jesen je za kmete najlepši čas,
ko koruza gre v klas,
ko grozdje zori
in v kleti po moštu diši.

A z jesenjo tudi šola je prišla,
in nas vse presenetila.
Konec zdaj počitniških je dni,
zdaj podali smo v šolske se klopi.

Petra Bratušek 7.c  

Bil sem bolan

Zdravje je ljudem velika dobrina.Znanje in razvoj medicine v današnjem času zelo napredovala. Znanstveniki se še zmeraj trudijo izdelati zdravilo proti raku in aidsu. Moja bolezen je z opisom zelo majhna.
Zjutraj sem se zbudil ter odšel v šolo. Med potjo in v šoli sem opazil,da ne slišim dobro. Po končanem pouku sem se odpravil domov . Malo je rosilo in pihal je veter . V ušesa me je močno zeblo. Doma sem po končanem kosilu legel in bral knjigo. V ušesih sem začutil rahlo bolečino. Mamici sem potožil, da me bolijo ušesa. Predlagala je, da greva k zdravniku. Odgovoril sem ji, da bo minila. “Ne verjamem,” je tiho odgovorila mamica. Napravil sem domačo nalogo in se učil. Bil sem jezen, ker je mamica imela prav, kajti majhna bolečina v ušesih ni popustila. Pred televizorjem sem zadremal. Imel sem občutek, da mi je bolje.Mamica mi je dala na ušesa tople kose vate. Odšel sem v svojo posteljo in zaspal.Proti jutru sem se zbudil. Bolečina je bila zelo močna. Zbudil sem starša Odpravili smo se k mojemu osebnemu zdravniku. Bolečina v ušesih ni popustila. V čakalnici ni bilo veliko ljudi, kmalu me je poklicala sestra. Zdravniku sem zaupal bolečine. Takoj se je lotil dela.Imel je veliko orodja. Z zanimanjem in strahom sem opazoval, kaj bo vzel v roke. Uho mi je očistil. Povedal mi je, da imam vnetje srednjega ušesa. Dobil sem antibiotik in posebne kapljice. Kontrolo sem imel čez en teden. Zdravila sem jemal dokler je bilo sploh potrebno. Želim, da bi bilo čim manj bolnih ljudi.
Včasih zdravja ne cenimo. Tega se zavedamo takrat, kadar zbolimo. Moja želja je, da bi bili ljudje, ki delajo v zdravstvu prijazni.Topla in prijazna beseda bolnemu človeku pomeni veliko.

Gorazd Jurgec 6. A

Leon Prelog 1.a

Naša družina

V naši družini smo štirje člani. Ata Marjan je star 45 let. Hodi v službo. Mama Mira je stara 40 let. Tudi ona hodi v službo. Brat Uroš je star 17 let in hodi v šolo. Jaz sem Kaja in sem stara 8 let. Hodim v drugi razred. Rada se igram z Barbiko. Uroš se uči, ata gleda televizijo, mama pa kuha.

Kaja Vršec 2.a

V naši družini

V naši družini nas je 13 članov. Atu je ime Jože, mami pa Ana. Bratci so: Sandi, Danijel, Tomaž, Igor in Robi. Jaz sem Dejan. Sestre so: Nina, Anita, Nataša, Jasna, Valerija. V prostem času ata bere časopis, mama kuha kosilo, Nataša in Robi gledata televizijo, Jasna in Valerija zlagata kocke, Nina in Anita pa sestavljenko. Igor hodi v šolo v Maribor. Tomaž se uči, Sandi pa se igra z Danijelom. Vsi se dobro razumemo.

Dejan Gabrovec 2.a  

Sova in pav

Nekega dne sta se pav in sova srečala na travniku ob reki. Pav se je ošabno važil z lepim in košatim repom. Sova se ni imela s čim važiti, razen z znanjem.
Pav je rekel sovi: “Ti pa imaš tako lep rep, kot ga imam jaz.” “Ha, ha, ha,” se je ošabno nasmejal. Sova pa mu je odvrnila: “Res ga nimam, imam pa znanje, ki ga ti nimaš, ha, ha, ha,” se mu je nasmejala nazaj. “Ti pa imaš znanje, ha?” je odvrnil. “Prav, pa se igrajva kviz, kdo ima več znanja, ti ali jaz?” je govorila sova dalje. “No, prav,” je odvrnil pav ošabno. Prvo vprašanje se glasi: “Kdo je kralj ptic?” Pav je premišljeval in rekel: “Lev!” “Ha, ha, ha,” se mu je smejala sova. “Saj to je orel, ti ošabnež.” Pav je rekel nazaj: “Ah, jaz se več ne grem.” Sova pa: “Vidiš, da si ne upaš. Kdo je bolj pameten, jaz ali ti?” “No ja, res si pametna sova, zdaj pa moram iti in ne zameri.”
Pav je odšel, sova pa je zaklicala za njim: “Kdor visoko leta, nizko pade”.  

Darja Emeršič 6.a

Zanimiv dogodek iz mojega otroštva

Najbolj zanimiv dogodek iz mojega otroštva je bilo taborjenje v Moškanjcih.
Bilo je v sredini avgusta. Tja sem šel s kolesom, zraven mene pa še nekaj prijateljev. Med vožnjo sem se zelo potil, saj je bilo nad 30 stopinj Celzija. Ko smo prišli tja, smo si najprej odpočili, potem pa postavili šotore. Zraven nas je bil trener za judo. V šotore smo zložili vse stvari. Ko smo vse to opravili , smo se šli kopat v Pesnico. Voda ni bila umazana, zato pa je bila toliko bolj mrzla. Zraven je bila skakalnica in ker je bila voda globoka, smo lahko skakali. No, počasi se je delal večer in šli smo po koruzo, da bi jo spekli. Kakor hitro je padel mrak na zemljo, smo prižgali ogenj in zadišalo je po pečeni koruzi. Spat smo šli šele pozno ponoči. Zjutraj je bilo tako mrzlo, da nas je kar mrazilo, zato smo si zakurili in se najedli. Kmalu se je otoplilo in že je prijala ohladitev v Pesnici. Nekateri smo veselo skakali v vodo, drugi so se jezili, ker smo jim preganjali ribe. Sonce je počasi zahajalo, prišel je čas za nogomet in kolesarjenje. Vse te aktivnosti so prispevale k zaspanosti. Tretji dan je bil dan odhoda domov, s tem se je naše taborjenje končalo. Nekaj pa še moram omeniti. Čakal nas je še panoramski polet z letalom. Pred poletom sem bil zelo vznemirjen, ker je bil to moj prvi polet. Strah pa me ni bilo nič. Leteli smo nad Halozami. Ob pristanku nas je streslo, drugače pa je polet minil brez težav. Ta dogodek mi je bil zelo všeč, zato sem ga opisal.
Upam, da bo v mojem življenju še veliko podobnih dogodkov.

 Matevž Štumberger 5.a  

Matej Krajnc 1.a  

Zima

Beli sneg iz oblaka,
ogromno snežink k nam koraka.
Čeprav že tisoč jih je prišlo,
še vedno belo je nebo.

Za hišo so snežaki beli,
oh, tako zelo debeli.
Stari lonec jih krasi,
metlo v roki vsak drži.

Tam na hribu za vasjo,
otroci veselo pojejo,
njihov vrisk se sliši daleč vstran,
saj vsak ve,
da zima je prišla.

Tina Žuran 7.c  

Lisica in kokoši

V temnem gozdu je kraljevala lisica z velikim brlogom. V njem so prebivali trije mladiči. Skrbno jih je hranila in negovala.
Ob gozdu je bila velika kmetija. Vsak dan je opazovala dogajanje na dvorišču. Najbolj so ji padle v oči kokoši, ograjene v kokošnjaku. Toda problem je bil gospodarjev pes, ki je skrbno čuval kmetijo. “Le kako bi prišla do kokoši?” je razmišljala. Podnevi ni bilo mogoče, kajti na dvorišču je bil gospodar. “Poskusila bom v temni noči”, si je dejala. Svoje mladiče je spravila spat in se odpravila na pot. Tiho je stopala proti kmetiji. Koraki so bili neslišni, toda pes čuvaj jo je odkril. Močno je zalajal. “Bom ti že pokazal tatica!” je bilo slišati v renčanju. Žalostna se je odpravila domov. Naslednjo noč je ponovno poskušala priti do plena, vendar jo je pes zalotil. Jezna in lačna se je odpravila še enkrat na pot. “Bom ti že pokazala, pes!” je zamrmrala med potjo. Prišla je do hiše. Pes je spal kakor ubit. “Gotovo je imel naporen dan,” je dejala in se lotila dela. V kokošnjaku je ujela dve kokoši. Prvo je pomolila psu pod gobec, drugo pa pohlepno odnesla v brlog.
Zjutraj je gospodar opazil ubito kokoš pred pasjo uto. “Ti mrcina,” je dejal, “kaj si storil.” Lisica se je nasmihala iz košatega grma in odvihrala v gozd.

Gorazd Jurgec 6.a

Zima

Zima je letni čas. Pozimi pogosto zapade sneg. Za božič nam Božiček prinese daril. Želim si, da bi mi prinesel Supermana na motorju. Ko bo sneg, bomo v šoli naredili snežaka. Zelo se veselim snega.

Dominik Solina 2.a

Božiček

Leto je naokrog in spet je tu december. To je moj najljubši mesec, saj se takrat dogaja marsikaj zanimivega in lepega, kot na primer obisk Božička.
Sneg je pobelil vso pokrajino. Bliža se božični večer. Jaz pa sedim za mizo in premišljujem, kaj naj napišem Božičku. Napisal sem mu tri skrite želje ter komaj čakal na božični večer. Dnevi so minevali počasi. A, glej. Božični večer je že tu. Z velikim veseljem sem pomagal okrasiti smreko, kajti potem me obišče Božiček. Čakal sem in čakal, a Božička ni bilo od nikoder. Že sem se odpravljal spat, ko sem naenkrat zaslišal cinglanje zvončkov in smeh Božička. Na žalost Božička nisem videl, ker se mu je mudilo k drugim otrokom. Bil pa sem vseeno vesel, saj so me darila čakala pod smreko.
Naslednji dan sem bil presenečen, ker sem našel pismo, ki sem ga pisal Božičku. Torej, Božiček mi je izpolnil vse tri velike želje, ne da bi prejel mojo pismo.

David Klajderič 4.a.  

Božiček

Decembra nas obiščejo kar trije dobri ljudje: Miklavž, dedek Mraz in Božiček. Vsi se jih veselimo, najbolj pa otroci. Božiček prileti iz severnega tečaja, tam ima svojo tovarno. V njej sprejema pisma otrok in pripravlja igrače za njih . Nekaj minut pred božičnim večerom mu škratje vprežejo jelene v sani in Božiček odpotuje. Po nekaj sekundah je Božiček že pri prvi hiši. Božiček stopi s sani in vzame vrečo z darili. Potem se tako pomanjša, da lahko gre skozi dimnik v hišo in v hiši se spet poveča in da darila pod božično smreko. Potem se spet pomanjša in gre do kamina. Svojo vrečo uporabi kot balon in poleti skozi dimnik. Tako naredi pri vsaki hiši. Božiček se po razburljivih minutah vrne v svoje bivališče in tam počiva do naslednjega božiča.

Klemen Lilija 4.a  

Nejc Belšak 1.a  

Zanimiv dogodek iz mojega otroštva

V naši pokrajini je veliko gričev in manjših hribov. Zato je ta pokrajina kot nalašč za smučanje in sankanje. Tu zapade dokaj veliko snega, le letos ga pogrešam. Moj najljubši letni čas je bila in je še zima.
Prvič sem stopil na smuči, ko sem bil star dve leti. Smuči so bile zelo kratke in palice seveda tudi.Takrat še nisem znal dobro smučati, zato me je spremljal oče, ki je smučal zraven mene. Spremljali so me zelo hudi padci, ki bi lahko bili za skrito kamero. Starši so se mojim padcem do solz nasmejali. Toda z leti se je moje smučanje zelo izboljšalo. Sedaj me ne spremlja več oče in tudi vso opremo imam boljšo. Zelo rad se smučam s starejšimi prijatelji in sorodniki. Spomnim se zimskega dne, ko sem se smučal z Dušanoma, Andrejem, in Martinom. Bilo je zelo veliko snega in dolgo smo ga teptali. Naredili smo progo za slalom, smuk, dve manjši skakalnici in eno zelo veliko, tako da jo je bilo groza pogledati. V začetku sem se bal spustiti se po progah. Toda kasneje sem se opogumil in se spustil po strmini. Ko sem prismučal v cilj, sem ugotovil, da sploh ni tako grozno, kot sem si sprva mislil. Od začetka smo se smučali samo po progi za slalom in skakali na manjših dveh skakalnicah. Ker pa smo vedno iskali nove izzive, smo se preselili na največjo skakalnico.Tam smo dosegali zelo dolge skoke. Od navdušenja smo vzklikali: “Bravo!, Super!, Glej, kakšen skok!, To je rekord!, Padec za skrito kamero!” Pri teh skokih in hitrosti so bili padci neizbežni. Nekateri so izvajali prave akrobacije: z glavo v sneg, po hrbtu ali po trebuhu navzdol, na zadnjico… Največja sreča je bila, da so se vsi končali brez posledic, le s smehom. Dan se je prehitro končal. Ves utrujen in moker, toda srečen, sem prišel domov.
Takšno srečanje smo si privoščili še večkrat,če nam je le dopuščal čas in ugodne snežne razmere. Za vse to se lahko zahvalim staršem,ki so mi kupili vso potrebno opremo za smučanje in nas vse dni na snegu razvajali z vročimi čaji in raznimi priboljški. Igre na snegu imam še vedno najrajši, zlasti, če nas je veliko in se nam pridružijo tudi starši.

Sandi Podhostnik 5.a  

Bila sem bolna

Večina bolezni se začne pozimi, a mene je doletela bolezen prav med toplimi jesenskimi počitnicami. Ko sem prišla domov od verouka in sedla h kosilu, nisem mogla pojesti makaronov z mojo najljubšo omako. To je opazila mama in me vprašala: “Ti je slabo? Ti skuham čaj?” “Ja”, sem komajda odgovorila. Potem sem legla v posteljo in zaspala, kar je bil znak, da sem bolna, ker podnevi nikoli ne spim. V postelji sem ostala do večera, ko sem se vendarle prebudila.” Vročino imaš, prinesla ti bom tableto,”je dejala mama in odšla iz sobe prepričana, da pojdem zjutraj k zdravniku. Ponoči ni bilo nič boljše kot podnevi, saj se mi je ves čas vrtelo in bilo mi je grozno slabo, čutila pa sem tudi močne bolečine v grlu. Zjutraj je mene in mamo, ki me je spremljala, peljal očetov sodelavec k zdravniku. Bila je nedelja in me je sprejel dežurni zdravnik, ki je bil zelo prijazen. Ko sem vstopila, sem hotela leči na posteljo , kot pri drugih zdravnikih. Ker pa sem bila tukaj prvič, nisem vedela, naj sedem ali ležem. Zdravnik pa se je prijazno zasmejal in rekel: “Ali je že tako hudo, da moraš leči in da te bomo morali odpeljati v bolnišnico?” “Ne,” sem odgovorila in urno sedla na stol. Zdravnik me je temeljito pregledal in ugotovil, da imam le blago vnetje grla. Če je bilo le blago vnetje grla, bi mi moral predpisati le škatlico ali dve tableti, vendar ni. Vprašal me je: “ Hočeš sirup ali tablete ?” “Vseeno,” sem se zasmejala in vzela recept za zdravila. Ko sem prišla domov, sem legla v posteljo, vzela tablete in zaspala. Angino sem imela še nekaj dni. Angino sem uspešno prebolela, a vendar si želim, da se ne bi ponovila več. Ker sem prepozno spoznala, kako pomembno je zdravje, sem zbolela.

Mateja Milošič 6.a  

Karina Černivec 1.a

Zanimiv dogodek iz otroštva

Ko sem bil majhen, sem imel zelo rad živali. Tako mi je mama nekega dne prinesla črno muco. V začetku se me je muca bala.

Kadar sem jo hotel pobožati, je zbežala proč. S časoma pa se me je navadila.To me je veselilo, ker sem se z njo veliko igral. Bilo je lepega poletnega dne. Z mojo črnodlako živalco sva se podila sem in tja. Nenadoma je zbežala na njivo, kjer je bila posajena koruza. Ker sem se bal, da mi ne uide, sem odšel za njo. To je trajalo precej časa, zato me je mama začela iskati. Čez čas sem zaslišal njen glas. Ker z muco nisva našla poti nazaj, sem se ustrašil in začel jokati. Tedaj me je zaslišala mama in pohitela proti meni. Ko me je našla, sva se oba razveselila. Vzel sem muco v naročje ter skupaj z mamo odšel proti domu. Bila je res razburljiva dogodivščina, ampak na srečo se je vse srečno končalo.

Davor Hrženjak 5.a  

Zima, zima bela

Zapadel je sneg. V hiši si kurijo. Otroci delajo sneženega moža. Leon in Darko se kepata. Hiše so polne snega. Ptice so lačne. Sadjar je zaščitil drevesna debla.

Larisa Dernikovič 1.a

Sneženi mož

Sem sneženi mož. Imam tri gumbe in lonec. V roki imam metlo. Za nos imam korenček. Stojim na hribu in gledam otroke, ki se igrajo.

Žan Belšak 1.a  

Bila sem bolna
(Doživljalski spis)

Začela se je zima in sneg je počasi naletaval.Zelo sem se razveselila.Bila sem še majhna in se nisem znala smučati, zato sem očeta zaprosila, da mi je prinesel sanke. Z bratom in s sestro smo se odpravili na najbližji hrib. Brat in sestra sta se smučala,jaz pa sem se sankala. Čez nekaj časa smo dobili družbo, prišli so namreč še drugi otroci. Veselili smo se na snegu in se imeli lepo. Prišla sta še ati in mamica. Onadva se nista smučala in tudi sankala ne, prišla sta nas samo pogledat, kako nam gre. Po uri in pol "norenja" na snegu, smo vsi skupaj morali domov. Bila sem žalostna, ampak mamica je rekla, da se bom prehladila, ker sem vsa mokra. Ko smo prišli domov, sem se preoblekla. Čutila sem,da me v grlu boli, to sem tudi povedala staršem. Mamica je rekla: "Jutri pa ne boš mogla v šolo, če te bo še vedno bolelo grlo." Oče pa ni rekel nič. Vedel je, da bom vsekakor bolna. Zjutraj sem se zbudila z glavobolom, z vročino in z angino. Namesto da bi šla v šolo, sem morala k zdravniku. Zdravnik pa je rekel,da je to huda angina in mi predpisal primerno zdravilo. Vprašal me je, če imam vročino. Prikimala sem. Mami, ki je bila poleg mene,pa je povedala še to, da me boli glava.Tudi za vročino in za glavobol mi je predpisal zdravilo. Potrebno je bilo še iti v lekarno po zdravila. Na poti domov me je grlo vedno bolj bolelo. Komaj sem čakala,da pojem zdravila.Že po dveh tabletah mi je bilo bolje. Čez tri dni sem že šla v šolo. Od takrat se nikoli ne smučam in ne sankam predolgo. Zelo pazim, da nisem preveč mokra.

Jasmina Belšak 6.a

Andreja Glavica 1/9

Švigazajčku ob rojstnem dnevu

Švigazajčku za prvi rojstni dan: Dragi švigazajček - želiva ti zdravje in veselja in tudi sreče.

Aljaž Belšak in
Gregor Finžgar 1/9  

Švigazajček je praznoval rojstni dan

Švigazajček je imel prvi rojstni dan. Lepo smo praznovali. Švigazajček je bil vesel in mi smo bili veseli. Pihali smo eno svečo na torti, pili smo čaj.

Uroš Gomilšek in
Zdravka Milošič 1/9  

Anja Kolednik 1/9  

Kristjan Meznarič 1/9  

Tadej Kelc, vrtec  

Zanimiv dogodek iz mojega otroštva

Nekega dne, ko sem se zjutraj zbudil, sem se spomnil, da imam rojstni dan. Hitro sem se oblekel in odšel v šolo. V šoli sva se nekaj dni pred rojstnim dnevom s sošolcem stepla. Tako je v šolo morala priti mama.
Bila je zelo razburjena. O tem sem v šoli premišljeval. Ko je odzvonil zvonec, sem se počasi odpravil domov. Prišel sem domov, ampak mame še ni bilo doma, zato sem jo nestrpno čakal. Prišla komaj ob treh. Ko je vstopila v hišo, nisem rekel ničesar. Ni bila dobre volje. Minili sta že dve uri in nehal sem čakati. Vprašal sem jo, če bom dobil kaj za rojstni dan. Odgovorila je, da ne dobim ničesar, ker sem se stepel s sošolcem. Začel sem jokati. Žalosten sem bil cel dan. Babica mi je prišla čestitat. Zelo me je razveselila. Dobil sem nekaj, a vseeno sem bil še vedno potrt. Prišla je sestra in mi tudi ona čestitala. Bila je že trda tema in razočaran sem odšel spat. Vso noč sem premišljeval, zakaj sem pretepel sošolca. Vedel sem si odgovoriti. Bil je zelo nagajiv, zato sva se prerekala, na koncu pa je prišlo do pretepa. Takšen je bil moj sedmi rojstni dan. Drugi dan sem v šolo nesel nekaj sladkarij. Vsi sošolci so mi čestitali, tudi tisti sošolec, ki sem ga pretepel. Tako je minil dan. Zvečer so k nam še prišli vsi sorodniki. Vsi so mi dali darila in mi čestitali.Tako smo se zabavali do poznih ur. Preživel sem zelo lep, a hkrati zelo nesrečen rojstni dan. A bil sem zadovoljen s tistim, kar sem dobil.
Tako sem si rojstni dan zapomnil za celo življenje. Od tistega časa naprej sem si v zelo dobrih odnosih z vsemi sošolci in prijatelji, saj me grenak spomin na pretekli rojstni dan še vedno zaskeli v srcu.

Igor Emeršič 5.a  

Patrik Petrovič, vrtec  

Moj mucek

Mojemu mucku je ime Miki. Ima dolgo, belo dlako in je srednje velik. Star je štiri leta. Rad lovi miši, najraje pa ima mleko in meso. V soboto in v nedeljo se igrava. Včasih se razjezi. Takrat začne močno praskati. Imam ga zelo rada.

Lea Kolednik 2.a  

Mateja Milošič 6.a  

Tako vidim svet jaz  
(Razmišljanje)

Moj pogled na svet je najbrž drugačen od koga drugega. Obsijan je s svetlimi žarki veselja, včasih pa tudi s temnimi oblaki solza.
V otroštvu ti debela kaplja zdrsne po licu, ko se spotaknemo ali ne dosežemo tistega, kar nam otroško srce poželi. Postajamo večji. Z vstopom v šolo si zagotovimo družbo, lumparije, veselje in z njim smeh. Zagotovimo pa si tudi poslušanje učiteljev, delanje domačih nalog doma in včasih tudi v šoli. Takrat pa zasovražiš tudi šolski zvonec in……saj veste, prekratke odmore. Najhuje je ob koncu osmega razreda, ko se moraš odločiti, kaj lahko pričakuješ od sebe, kaj te veseli in kaj sploh hočeš postati. Od tega je namreč odvisno, kaj bo s tabo v življenju. Svet je danes tako daleč, da se samo z izobrazbo doseže največ. Ravno tako kot pravi pregovor: "Več znaš, več veljaš." To pa tudi drži kot pribito. Za udobno življenje se je treba na začetku tega najbolj potruditi. Med šolanjem te lahko zgrabi bolezen – ljubezen, za katero vedno upamo, da se bo dobro iztekla. Ampak vedno se ne. Takrat pa misliš, da so se nate zgrudili vsi temni oblaki, potočiš pa tudi kako solzo. Svet pa še zdaleč ni tako lep in rožnat, kot sem ga opisovala zdaj. In... ne obstajajo samo tako lepe in prijetne bolezni kot je ljubezen, pač pa tudi druge, hujše bolezni. To so razne odvisnosti, na primer, odvisnost od drog, cigaret, alkohola; nasilje med ljudmi, tudi revščine in lakote ne smemo pozabiti.
To je torej moja predstava o svetu, ki je milo rečeno poln zahrbtnosti, pa tudi lepih in nepozabnih trenutkov.

Andreja Jurgec 8.a

Dejan Kelc 2.a  

Jesen

Jesen nebo ovija,
veter tiho šepeta,
drevje liste odmetava,
pridelek se pospravlja,
kmet spet gara.

Klopotec ropota,
a ptički že lete,
daleč, daleč vstran,
v južni kraj.

Spet grozdje dozorelo je,
da sladko vince dalo bo,
da Martin pil ga bo lahko.

Renato Grobenski 6. a  

Jaz sem solata

Sem solata. Sem zelene barve. Živim na vrtu. Rada hodim v šolo in se igram. Včasih pride na vrt gospodinja in odreže moje prijateljice. Takrat sem žalostna, ker se nimam s kom igrati.

Lea Erhatič 2.a  

Sneženi mož

Jaz sem sneženi mož. Na glavi imam lonec. Na roki imam metlo. Na hrbtu imam gumbe. Tudi jaz delam sneženega moža.

Samantha Veselič 1.a  

Jaz sem korenček

Sem korenček in sem zelo zdrav. Imam vitamin A . Sem oranžne barve. Rad hodim v vrtec. Tam se igram. Zelo rad jem špagete in pico. Rad rišem hiše, računam in se igran s prijateljem česnom - Alenom. Zelo rad imam tudi mamico.

Matic Ljubec 2.a  

Zima, zima bela

Zapadel je prvi sneg. Otroci so odšli ven. Igrali so se. Naredili so sneženega moža. Darijan in Aleš se kepata. Tomi vali kepo. Leon se smuča.

Marko Letonja 1.a  

Teja Arbeiter 2.a  

Sneženi mož

Jaz sem sneženi mož. Ime mi je Karmen. Na glavi imam lonec. V roki imam metlo. Za nos imam korenček. Za usta imam premog. Stojim na bregu in čuvam otroke.

Karmen Erjavec 1.a  

Marko Hameršak, vrtec  

Moj pogled na svet

Svoj pogled na svet bi včasih lahko primerjala z rumeno in drugimi svetlimi barvami.
Moj pogled na svet je siv, ko v časopisu berem o vojni, lakoti, AIDS-u... Še bolj siv pa je, ko po televiziji vse to vidim. Vidim spopade zaradi verskih in drugih vzrokov. Vidim, koliko ljudi je na Balkanu zbolelo zaradi levkemije in drugih strašnih bolezni in to vse zaradi Natovih napadov, v katerih so uporabljali osiromašeni uran in druge radioaktivne snovi. Vidim hude posledice zaradi naravnih nesreč. Prav zdaj lahko po televiziji spremljamo, koliko ljudi je umrlo zaradi potresa v Indiji. Ljudje tam trpijo zaradi hude lakote, zaradi pomanjkanja zdravil... Veliko ljudi je izgubilo svoje najbližje in mislim, da je to huje kot pomanjkanje hrane. Različne dobrodelne organizacije zbirajo denar za ljudi, ki so v takšnih stiskah. Res je, da je ljudi, ki so pripravljeni pomagati veliko, vendar je ljudi,ki imajo takšne težave še več, preveč. Hkrati pa je na svetu veliko stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Ena od njih je ljubezen. Najlepši čas v življenju je gotovo čas, ko odraščaš in se zaljubljaš. S prijatelji preživljaš nepozabne trenutke, na katere se spominjaš, ko ti je hudo pri srcu. Prav zdaj prehajam iz brezskrbnega otroštva v obdobje odraslosti, v katerem bo veliko ovir in vem, da mi pot ne bo posuta z rožicami. Srednja šola in potem fakulteta, če mi bo sreča naklonjena. In kaj potem? Delovnih mest je veliko premalo. Brezposelnost in revščina se večata. In, če nas doleti največja nesreča-VOJNA. Potem ne bomo gledali vojne samo po televiziji in brali člankov v časopisu, ampak jo bomo preizkusili na lastni koži. Samo upamo lahko, da se grozote izpred 1. in 2. svetovne vojne ne bi več ponovile.
Pogled ne bi smel biti siv, moral bi biti svetlih, živahnih barv. Skušajmo v “sivini” najti odtenke svetlih barv.

Urška Kolednik 8.a  

Dejan Arnečič 1.a

Nina Štumberger 1/9  

Karmen Erjavec 1/9  

Maja Kolednik 1/9  

Intervju

Učenci krožka za Cankarjevo tekmovanje smo se naučili, kaj je to intervju. Zato smo: Urška, Simona, Borut in Suzana izvedli intervju z ravnateljem g. Francem Kekcem.
MI: Vemo, da ste župan občine Markovci, kaj vam pomeni vloga župana?
RAVNATELJ:Dosti, predvsem je to voljena funkcija, vesel sem izbire občanov. Izvolili so me občani, s tem pa so mi naložili veliko odgovornost. Vloga župana je odgovorna naloga, čast in pa veliko zadovoljstvo, ker te izberejo občani.
MI: Kaj vas je navdušilo, da ste kandidirali za župana?
RAVNATELJ: V bistvu me je navdušilo vabilo skupine občanov, ki so me povabili, da kandidiram, mi dali podporo ter me izvolili.
MI:Kako dolgo še mislite opravljati vlogo župana in ravnatelja hkrati?
RAVNATELJ: Samo do 1. septembra letošnjega leta bom še ravnatelj, župan pa bom še leto in pol.
MI:Vemo da ste ravnatelj dveh šol in župan. Kako vam uspe uskladiti vse te dejavnosti?
RAVNATELJ: To vam bom poskušal povedati s šalo:Komandir naroči svojim policajem, koliko morajo delati.
Ti pa odgovorijo: “Dan ima samo 24 ur.Pa jim reče: “Pa eno uro prej vstanite!”
Dan ima res samo 24 ur, to pa pomeni, da me po opravljenem delu v šoli še čaka delo župana. Velikokrat imam popoldne še konference.
MI: Kako ste zadovoljni z obnovo šole v Cirkulanah?
RAVNATELJ: Zelo sem zadovoljen. S tem je šola pridobila zelo veliko, ker smo staro stavbo preuredili v novo. S prizidkom smo pridobili novo, učilnico za BI, KE in gospodinjstvo s kuhinjo, učilnico FI in THV ter novo, nujno potrebno, kuhinjo z jedilnico. Še večja želja pa je, da bi telovadnico preuredili tako, da bi bila povezana s šolo. Želim si, da bi ju povezali s hodnikom, da vreme ne bi vplivalo na učence pri prehodu iz šole v telovadnico.
MI: Ali še morda želite kaj sporočiti učencem?
RAVNATELJ: Veliko. Želim, da izkoristite pogoje v šoli, ki so boljši kot marsikje v Sloveniji, ter da bi si nabrali veliko ZNANJA. Z znanjem si boste pridobili kruh in delovno mesto.  

Alen Milošič 2.a

Polonca Fajfar 6.a