Učenci, ki smo se udeležili tabora, smo svoje vtise strnili v krateke doživljajske spise:

TADEJ PLIBERŠEK, 8.B:
V Senovo smo odšli 7. 6. 2007 že ob 6.50. To mi ni bilo ravno všeč. Ko smo prišli v šolo, so nas lepo pričakali z glasbo in z njihovimi dobrotami (orehi, kruhom s soljo in suhimi jabolčnimi krhlji za dobrodošlico). Nato smo imeli približno eno uro časa, da smo se spoznali in moram priznati, da so ljudje tam zelo v redu.  Nato so nam razkazali šolo, ki je zelo lepa. Imajo tri nadstropja in dvigalo, ki ga za razliko od nas, lahko uporabljajo tudi učenci. Imajo tudi zelo dobro opremljeno računalniško učilnico z interaktivno tablo in prenosnimi računalniki. Kemijska učilnica je opremljena tudi z digestorijem. To je neke vrste sesalnik, ki izsesa nevarne pline, ki nastanejo pri eksperimentiranju. Mislim, da bi to potrebovala tudi naša šola. Imajo tudi zelo lepo urejeno knjižnico. Po ogledu šole smo odšli v dvorano, kjer smo predstavili našo šolo. Potem smo posadili drevo prijateljstva in pomalicali v jedilnici. Nato smo imeli okroglo mizo, v kateri smo mi še posebej sodelovali. Nato so nam pokazali prav poseben del  šole, premogovniški rov, ki je bil včasih tam. Pokazali so nam tudi zbirko kamnin in mineralov. Nekaj časa smo imeli delavnice, ki mi niso bile ravno všeč. Najprej smo pisali pesmi in plesali, nato pa smo izdelovali kape in pajke. Ob krušni peči so nas postregli s pršjačo. To je značilna dolenjska jed, ki je podobna pici. Sestavljena je iz testa in sira, skute ali sezama in je zelo dobra. Nato so  nam pokazali dve narodni noši, značilni za tisti kraj. Ena je bila delovna, druga pa slavnostna. Nato smo odšli k družinam. Na srečo sem šel k zelo prijazni družini. Naslednje jutro smo se z avtobusom odpeljali na bližnjo goro Bohor in peš odšli do partizanske bolnišnice. Hoja je bila zelo mučna, saj je bilo ogromno blata. Ko smo se vrnili, smo se morali žal posloviti in oditi.

ŽIVA POTOČNIK-KRALJ, 8.B:
V zgodnjem četrtkovem jutru smo se iz železniške postaje odpeljali proti Brestanici. Že na poti smo se veliko smejali in se spoznali z učenci iz drugih šol. Ko smo prispeli v Senovo, so nas Senovčani pričakali s kulturnim programom, z igro, plesom in petjem. Predstavile so se sodelujoče osnovne šole, med njimi tudi naša. Na njihovem šolskem igrišču smo posadili mlad javor. Pravijo, da je tradicija, da na šolskem dvorišču stoji javor, saj je močno drevo. Mi smo ga posadili kot simbol prijateljstva in sodelovanja med nami. Bilo je lepo, nekoliko idilično. Že ob prihodu so nas razvrstili v skupine in bila sem HIŠA oz. šola. V skupinah smo se udeležili delavnic in imeli možnost, da pokažemo svoje fizikalne, umetniške in pevske talente. Lahko rečem, da nam je kar dobro uspelo. Zvečer smo odšli proti krušni peči in se zabavali skupaj s folklornimi plesalci. Ko se je program zaključil, smo odšli k družinam, pri katerih smo prespali. Ponoči smo se zabavali in bolj malo spali. Kljub temu smo se zjutraj odpravili do partizanske bolnišnice. Pot do tja je bila spolzka in naporna in težko smo si predstavljali, kako so v bolnišnico nosili ranjence. Kmalu je prišel čas, ko smo se morali posloviti in oditi na vlak. Slovo je bilo žalostno, zato pa bo ponovno snidenje toliko bolj veselo.

LUČKA ŽNIDARČIČ, 8.A:
Na UNESCO tabor ustvarjalcev Dobrih vesti me je povabila prijateljica Živa in mentorica Mira Gregl Hrstič. Po krajšem oklevanju sem pristala in ni mi žal. V Senovem, kjer je tabor potekal, sem namreč spoznala veliko zanimivih ljudi, življenje v Senovem (podeželsko življenje) in prišla do novih spoznanj in izkušenj ob okrogli mizi, ustvarjalnih delavnicah, poskrbljeno pa je bilo tudi za rekreacijo.  Na taboru je vladalo sproščeno in ustvarjalno vzdušje, posebno smo se razživeli ob okrogli mizi, kjer smo izmenjali različna mnenja in naše poglede na materinščino, na mladostniške probleme ter se pogovarjali o razvoju današnje tehnologije in s tem različnih možnosti za komunikacijo. Živahno je bilo tudi na družabnem večeru ob pokušanju pršjače in obisku folklorne skupine. Težko pričakovan del večera je bil odhod k družinam senovskih učencev. Po  precej neprespani noči nas je zjutraj čakal pohod na hrib Bohor. Ko smo ga vsi izmučeni opravili, nas je kljub temu, da smo bili na taboru zadovoljni, že veselila misel na odhod domov. Imeli smo še kosilo, povedali zaključne misli in se odpravili na vlak, ki nas je odpeljal v Ljubljano.
              
          Prvi stiki, Tadej pa sam, blažen med ženami.             Trije TAPOMEMBNI- Ljubica Kosmač,                                          Iz srca.
                                                                                              Irena Škoberne, Vinko Hostar.                       

             
           Za prijateljstvo je treba kej nardit.                                  Živa  na poti do Nobelove nagrade.                                   Pršjača se ponuja.

                                                   
                                                           Tako so pekle babice.                                                      Skupinska na Bohorju.