ČEBELARSKI  KROŽEK

Čebele že dolgo spremljajo slovenske rodove. Poezija kmetijstva, kot čebelarji radi pravimo svojemu prijetnemu konjičku, nam nudi dušni in telesni oddih ob vsakdanjem zahtevnem tempu življenja. Ob svojih ljubljenkah se čebelarji učimo opazovati in razmišljati. Veseli smo, ko jim gre dobro, ko lahko točimo med, včasih pa točimo bolj solze, če leto ni medeno, ali če se našim krilatim prijateljicam zgodi kaj hudega - bolezen, zastrupitev, rop, ki sprazni panje.  

Tudi na naši šoli ima čebelarski krožek dolgo tradicijo, ki sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja .
Čebele kot mali varuhi narave so nam neizčrpen vir navdihov, prijetnih uric in novih spoznanj.

Ena od posebnosti naše šole je tudi ta, da je več kot polovica učiteljev čebelarjev (med pa cenijo prav vsi).

Teorijo združujemo s prakso pri šolskih čebeljih družinah in znanje primerjamo s sovrstniki na državnih tekmovanjih. Marsikateri krožkar ima tudi doma svoj panj in zanj vestno skrbi.

Prijavljene smo imeli štiri ekipe učencev:

Ema Marc in  Ana Čufer

Jan Likar in Alen Novinc

Samo Gregorčič in Mark Štor ter

Matevž Bone in Maj Peter Pahor

Domov smo se vrnili z dvema zlatima in štirimi srebrnimi priznanji. 

Fotoutrinki so bolj redki, za spomin pa dovolj...

Potem, ko so nas sprejeli prijazni gostitelji, smo se posvetili tekmovanju v znanju o čebelah in čebelarjenju. (foto: M. Borko)	Po tekmovanju je sledil ogled Črne in njenih zanimivosti, nato pa je bilo na vrsti žrebanje - srečko je prejel vsak udeleženec tekmovanja. (foto: M. Borko)
Alen in Mark sta bila izžrebana - vsak od niju bo prejel novo matico - čisto kranjico. (slika vir: www.glenn-apiaries.com)	Zlata Matevž in Maj Peter pa bosta prejela nov naseljen AŽ panj. (slika vir: www.apis-md.si)
Razglasitev rezultatov. (foto: M. Borko)	Navdušenje in razočaranje? (foto: M. Borko)
	Na poti domov smo se zaradi nezdrušljivosti vijugaste ceste in občutljivih želodcev ustavili ob travniku, polnem regratovih lučk. Tako se je našim najbolj navihanim čebelarjem porodila ideja, da bi dobitnika zlatih priznanj povaljali v regratovih lučkah. To se je tudi zgodilo... Na koncu st aMatevž in Maj Peter res izgledala kot veliki regratovi "luči". Človek bi ju kar... pihnil...., eč ne bi onadva že prej ... kihnila...