... V šestdesetih letih so se umetniki na tiho vselili v zapušèene
stavbe, ki so njihovi ustvarjalnosti zagotovile “prestižne” prostore
(èeprav pogosto niso imeli niti elektrike!). Vendar se je že na
pragu sedemdesetih v SoHu razvila umetniška skupnost, ki je spremenila
èetrt v stanovanjsko–komercialno cono. Danes je SoHo precej drugaèen
od umetniške skupnosti sedemdesetih. Prostorna stanovanja so vredna milijone,
malo veè kot slike v tamkajšnjih umetnostnih galerijah. Èeprav
trendovski, pa je SoHo še vedno ena najboljših èetrti za sprehajanje,
obedovanje in nakupovanje v New Yorku.
/povzeto z ene od spletnih strani, namenjenih turistom/
Lahko reèemo, da Fluxus nasprotuje tako resni umetnosti ali kulturi
in njenim institucijam, kot tudi evropeanizmu*. Prav tako
nasprotuje umetniškemu profesionalizmu in umetnosti kot komercialnemu objektu
oz. viru osebnih dohodkov, nasprotuje vsaki obliki umetnosti, ki promovira umetnikov
ego.
George Maciunas, iz pisma Wolfu Vostellu, 3. 11. 1964
Maciunasova poglavitna ideja ... je bila, da umetnost ni potrebna. Samo nauèiti
se moramo, kako zavzeti “umetniško stališèe” do katerega
koli pojava, na katerega naletimo. Takrat je verjel, da je izdelovanje umetniških
del v bistvu nekoristno opravilo. Èe bi se ljudje nauèili, kako
zavzeti “umetniško stališèe” do vsakodnevnih pojavov,
bi umetniki lahko opustili izdelovanje umetniških del in postali ekonomsko
“produktivni” delavci.
Jackson Mac Low, citirano po Wie George Maciunas die New Yorker
Avantgarde kennenlernte und möglicherweise erfand, was man später
Fluxus nannte, katalog razstave 1962 Wiesbadener FLUXUS
... Ne mislite, da je šlo pri Fluxusu zgolj za frivolnost. Posegel je
tudi na zanemarjeno problematiko bivanja umetnikov. Leta 1966 je George Maciunas,
mladi ex-Litvanec, ki se je oklical za poklicnega agitatorja, ustanovil Fluxus
Cooperatives Inc., katerega namen je bil pomagati umetnikom, filmarjem, plesalcem,
itn., in jim najti primerne prostore za delo in bivanje. S skromnim prispevkom
fondacij in vladnih uradov je F.C.I. že vzpostavil štiri kooperative
v okolišu zapušèenih delavnic med ulicama Houston in Canal.
Potem ko je Maciunas izsledil primerne stavbe, so jih kupili z denarjem, ki
so ga zbrali èlani sami. Fluxhouse pa je preskrbel zadolžnice, nudil
pravne in arhitekturne usluge, prevzel renovacijo in (na željo èlanov)
upravljanje stavb ...
“Ampak v resnici smo preveè ezoterièni, da bi služili,”
je razlagal Maciunas, ki je zaradi okroglih oèal rahlo spominjal na menševika.
“Konec koncev, èe bi hoteli to, bi tja noter enostavno pripeljali
Chopinove koncerte.”
Grace Glueck, iz èlanka Art Notes v The New York Times,
6. 6. 1968
“Veš,” je rekel George, ki mi je to zgodbo veèkrat povedal
in zraven tako užival, da sem med njegovim režanjem pomislil, da se
bo razpoèil, “pride ta tip in hoèe kupiti delež v kooperativi.
Vprašam ga, kaj poène, pa mi reèe: Umetnik sem! In jaz mu
pravim: Umetnik ste? Morali boste plaèati dvojno! Umetnikom vedno zaraèunam
dvojno, to si tudi zaslužijo. Veste, vsi so navadni prevaranti!”
Jonas Mekas, iz pisma Emmettu Williamsu, 16. 7. 1993
Pred nekaj leti je imel George probleme z oblastmi države New York in
postalo je oèitno, da se bo moral braniti. Legalni postopki pa bi lahko
stekli šele potem, ko bi jim uspelo papirje pravilno vroèiti. George
je zasnoval celo vrsto ovir, tako fiziènih kot psiholoških. Izboljšal
je kljuèavnice na zunanjih in notranjih vratih. Poslovna imena je zamenjal
in na vrata pritrdil obvestilo, da se je George Maciunas preselil na drug naslov.
Namestil je zvoèno izolacijo, tako da ga ni bilo moè slišati,
kadar je telefoniral ali tipkal. Ta sredstva so zadostovala za nekaj èasa,
vendar so nekega dne poskušali vlomiti in to je bil znak, da je zadeva
resna.
George Maciunas se je pripravil na daljše obleganje. Vrata je z notranje
strani okrepil z jeklenimi drogom, palico, plošèo, kotniki in okvirjem.
Zunanja stran vrat pa je postala srednjeveška in nevarna: po dolžini
so bila blizu skupaj namešèena izredno ostra giljotinska rezila
za industrijsko rezanje papirja. V bistvu na vrata sploh nisi mogel potrkati,
ne da bi se pri tem resno porezal. Potem so bile tu požarne stopnice, povezane
z alarmom. Iz tega je nastal problem, ker so pouliène maèke veèkrat
sprožile lažni alarm, tako da je Maciunas ta sistem opustil na raèun
notranje sobe z loputo.
To je bila premetena ideja: George je skonstruiral notranjo sobo, do katere
so vodila skrivna vrata. Postala je njegova spalnica. Soba pa je imela še
ena vrata, loputo za pobeg skozi katero je vodila ovinkasta pot na ulico. To
je bil izhod v sili. Težava je bila v tem, da je moral George vseskozi
paziti na težo, saj sicer ne bi mogel hitro uiti skozi ozko loputo.
Medtem ko je George Maciunas skrbno pripravljal ta ekstremna sredstva, je razvil
tudi odloèilno psihološko orožje za spopad z državnim
tožilcem. Zamislil si je lažno potovanje okrog sveta. V ta namen je
zbral razglednice, ki so ustrezale potovalnemu naèrtu, jih naslovil na
državnega tožilca in nanje napisal “škoda, da ne morete
biti tu”. Potem je razglednice poslal prijateljem po svetu, ki so nanje
prilepili znamke in jih odposlali v èasu, ki naj bi ustrezal fiktivnemu
popotovanju. Oèitno je delovalo, saj ga od takrat tožilstvo ni veè
nadlegovalo.
Robert Watts, iz rokopisa, 1980
... Leta 1965 je ta ekscentrièni in vihrav mož skoraj zapustil
Fluxus, saj se je popolnoma predal naèrtu urbane renovacije SoHa in tako
tlakoval pot uspehu tamkajšnje umetniške skupnosti. Njegov dosežek
ni le Fluxus paè pa tudi SoHo, eden najbolj originalnih in uspešnih
naèrtov urbane prenove na svetu, s katero so ljudje zelo obogateli in
ki so jo posnemali širom po svetu. Kupil je 27 zgradb, jih predelal in
prodal umetnikom z zanemarljivim dobièkom. Vendar si je s tem velikim
dejanjem naprtil pregon njujorške administracije (zaporni nalog zanj je
bil razpisan veè kot pol leta), suroveži iz mafije pa so ga strahovito
pretepli.
Nam June Paik, iz Beuys Vox Paik v Art and Design profile št.
18, London, 1993
* Leta 1970 je Joseph Beuys besedo ‘evropeanizem’
v svoji razlièici Maciunasovega Fluxus Manifesta (iz 1963) spremenil
v ‘amerikanizem’. (Op. AP)
Odlomki so izbrani iz knjige Mr. Fluxus. A collective portrait
of George Maciunas, 1931–1978, ur. Emmett Williams in Ann Noël, Thames
and Hudson, London 1997
Izbrala in prevedla: ap. Namig: væ.